Zdi se, da javnost ni pripisala pretirano velikega pomena dejstvu, da je ruski parlament /tako spodnji kot zgornji dom, državna duma in svet federacije/ z veliko večino podprl podaljšanje mandata predsednika države in poslancev parlamenta.

Vendarle pa pričamo nenavadno hitremu postopku, ki naj bi v končni posledici privedel k spremembi Jelcinove ustave iz leta 1993 in bo predsedniški mandat s sedanjih štirih podaljšal na šest let, poslancem parlamenta pa mandat s štirih podaljšal na pet let. Predlog morata zdaj potrditi še vsaj dve tretjini regionalnih parlamentov in ves postopek bi se utegnil končati v roku enega meseca. Bržda ne gre za neko obrobno, kozmetično spremembo. S tem se bo namreč utrdila oblast, ki jo je v dveh minulih mandatih poosebljal Vladimir Putin, zdaj pa je spremembe, ki so izvirno Putinova ideja, spodbudil aktualni predsednik Dmitrij Medvedjev. Če napovedane spremembe presojamo v kontekstu svetovne finančne krize, ki Rusije, navkljub drugačnim zaklinjanjem Kremlja, ne bo obšla, pa vsa ustavna kombinatorika dobiva neko bolj določno obliko. Utegne namreč pomeniti, da se Putin, ki naj bi bil kot predsednik vlade v izrazito predsedniškem sistemu oblasti zdaj “gospodar št. 2”, pogojno vrača kot nominalno in dejansko “gospodar št.1”. Pri tem nas seveda ne sme zavesti, da sam Putin zanika, da bi “podaljšanje mandata imelo kakršnokoli osebno dimenzijo”. Če res ne, se lahko vprašamo, zakaj pred in ob izteku njegovega drugega predsedniškega mandata takšna dinamika aktivnosti, ki se je izkazala najprej z oblikovanjem “zmagovitega” političnega bloka “Enotna Rusija”, v okviru katerega je potem prav Putin strnil politične sile in lansiral svojega naslednika v Kremlju. Jelcinova ustava je namreč predsedniški mandat omejevala na dva zaporedna mandata, ustavne spremembe pa zdaj (recimo ob predčasnih predsedniških volitvah) omogočajo, da se Putin znova zavihti v Kremelj že prihodnje leto, ob rednem izteku mandata Medvedjeva pa leta 2012 in bi lahko v Kremlju ostal praktično dva nova mandata, do leta 2024. Enotna Rusija, ki ji Putin predseduje, ni pa njen član, ima že sicer dvetretjinsko večino v spodnjem domu parlamenta in je po skoncentrirani oblastni vertikali pravzaprav že zdaj uresničevalec vladne oziroma predsedniške politike.

Putin se je v posplošeni ruski javni percepciji utrdil kot močan, pameten, preudaren mož, ki ga krasi mišičast torzo, ki po tatamiju z judovskimi veščinami polaga nasprotnike na hrbet ali pa kot mož, ki v trenutkih kratkega oddiha lovi ribe ali se kaže kot ljubiteljski oblikovalec gline. Imidž Medvedjeva, ki bi se v tem smislu lahko kosal s Putinovo podobo, se v javnosti /še/ ni vzpostavil in ni se mogoče znebiti vtisa, da pač deluje v Putinovi senci. Rusko-gruzijska vojna za Južno Osetijo je avgusta letos to empirično potrdila. Prav tako ni videti, da bi Medevedjev sam ali s svojo ekipo uspel vzpostaviti ravnovesje t.i. Putinovim paradržavnim strukturam oblasti, katere predstavniki so se večinoma rekrutirali iz represivnih in t.i. državotvornih organov izvršilne veje oblasti /od vojske, policije, tajnih služb, agentur etc./, ki so pod dvema Putinovima mandatoma tudi prejemali največji delež proračunskega financiranja.

Za časa dveh Putinovih predsedniških mandatov se je Kremelj utrdil kot homogena politična entiteta, tranzicija oblasti s Putina na Medvedjeva pa naj bi ohranila tovrstno kontinuiteto. Vmes je posegla svetovna finančna kriza, ki je že načela zajetno substanco, ustvarjeno v času Putinove vladavine, pretežno pa se je ta finančna baza okrepila zlasti z astronomskimi cenami energentov /nafta, plin in kovine predstavljajo 80% ruskega izvoza/. Ne glede na ustvarjene devizne rezerve v višini okrog 500 milijard dolarjev in ne glede na 180 milijard dolarjev zajetni stabilizacijski sklad, pa so ruski borzni indeksi zaradi finančne krize že izgubili 75 odstotkov svoje vrednosti, rubelj pa je napram vrednosti dolarja izgubil 15 odstotkov. Kljub vladnim zagotovilom zlasti domači, ruski javnosti, da gre za krizo Zahoda, so se posledice finančne krize Rusije neposredno dotaknile, tako da tudi ruski ekonomski strokovnjaki že govorijo o nestabilnih, nepredvidljivih in nevarnih časih. Zdi se, da dvojec Putin-Medvedjev /zaenkrat ta obstaja/, predvsem pa Putinov štab reagira hitro. Zaveda se, da je vremenska napoved za uporabo dežnika priročna le takrat, ko sije sonce. Ko nastane ujma, tudi dežnik več ne pomaga.

Ana Politkovska je “putinizem” označila kot “novodobno hunto”, ki da je odgovorna za nekakšno “restavracijo stalinizma”. Rusija je malo manj kot celina in mnogo več kot država in kot taka ostaja nedvomno pomemben globalni sogovornik. Njena zgodovinska izkušnja uči, da lahko nemirnim, burnim časom, na oblasti sledi še bolj avtoritarna vlada kot je bila prejšnja. Kako se bo Rusija razvijala v odnosu do same sebe in do sveta, kako bo razumela in uresničevala tudi svoje razumevanje nacionalne, mnogonacionalne ali celo nacionalistične države, bo odvisno tudi od administracije novega ameriškega predsednika. V svoji retoriki in dejanjih na predloge Zahoda je Rusija vselej reagirala tako, da je s prstom kazala najprej na druge šele potem nase. Enako je bilo v primeru sedanje globalne finančne krize. Ali bo ta kriza zbližala rusko-ameriške odnose ali pa jih bo pahnila v nove čase negotovosti, še ni jasno. Gotovo pa bo na državni ravni odgovorjala nominalno homogena izvršna ruska elita, ki bo tako kot doslej ščitila najprej svoje interese, šele potem tudi interese svojih državljanov.

Miha Lampreht