Slovenska kriminalka
30. november 2008 ob 8:07 | Irena Kovačević |Na stolih debatne kavarne knjižnega sejma se je v minulih dneh zvrstilo nekaj ducatov zanimivih pisateljev, pisateljic, novinarjev, literarnih kritikov, prevajalcev…
V četrtek je bila predvidena debata z naslovom Koga morijo slovenski popularni in žanrski pisci? Na vprašanja kot so; zakaj slovenska mladež preneha brati v 7. razredu, zakaj so na vrhu knjižničarskih in knjigarniških lestvic sama tuja imena, zakaj “hrvaški Janko Kos” in angleški dobitnik Bookerja pišeta kriminalke, Drago Jančar in Milan Dekleva pa ne… naj bi odgovarjali in debatirali Desa Muck, Sergej Verč, Marcel Štefančič jr. in agent Dese Muck Marjan Geohelli.
Na koncu pa smo približno 45 minut poslušali le o problematiki slovenske kriminalke, zakaj jih ne najdemo na knjižnih policah več, zakaj Desa ne piše kriminalk in zakaj je Verč (poleg Dese najbolj bran in prodajan slovenski avtor, ki piše ravno kriminalke) dal svojemu junaku ime Benjamin Perko, tako, da je uboga Desa, ki je prišla na debato kljub temu, da je imela vročino, komaj spregovorila kaj stavkov; Za razliko od Marcela, ki pa mu je roko na srce, uspelo takoj v uvodu udariti žebljico na glavico in vsaj delno podal odgovor na vprašanje, zakaj so slovenske kriminalke tako redek pojav.
V video posnetku vam posredujemo približno pol-urni posnetek debate, žal zaradi drugih delovnih obveznosti nisem uspela dočakati konca.
Marcel Štefančič jr: “V slovenskih kriminalkah je pa vedno veliko seksa!!! To je zato, ker se v njih nič ne dogaja, ker če bi se, časa za seks sploh ne bi bilo!!!”
Irena Kovačević
30. november, 2008 ob 19:42
No, tale fora s suspenzom je pravzaprav povedala vse bistveno. Slovenskim pisateljem se sanja ne o pojmu suspenz kot napetosti, kaj šele stopnjevani napetosti, dinamiki itd., so pa nadpovprečno obremenjeni z občutkom, da so suspendirani … hehe … Slovenski pisatelji seveda v tem niso nič posebnega od povprečnega Slovenca, ki se ukvarja s čimer koli drugim, ampak so samo ogledalo problema slovenskega naroda, žal, pa ne predstavljajo v javnosti motivacije, dramilce slovenske javnosti …. razen izjem, kot na primer Svetlana Makarovič, ki jo toliko raje poslušajo vsi, ki jo imajo radi in tudi vsi, ki jo sovražijo … Življenje brez suspenza je največji problem duše in posledično zgodbe Slovenca. V Sloveniji zato še posebej kriminalka par ekselons nastat ne more. Hej! kako neki? Tako smo zadržani in tako pazimo, da ne bi povedali kaj preveč razburljivega, da bomo kmalu še v časopisih brali samo še kuharske nasvete in se tolažili s telenovelami. Maja Novak je nekoč dobro zapisala, kako se je razveselila politično zarotniškega motiva, ko so Drnovšku pokradli računalnike z dokumenti Gibanja za pravičnost in razvoj, potem se je pa izkazalo, da je samo nek džanki pač potreboval za šus. No, tudi iz tega bi se dalo ustvarit močan triler s polno zapletov in razkrinkavanja, magari s šokantnim razpletom, da je na koncu koncev vso kolobocijo sproduciral samo nek džanki, vendar je za to potrebna močna inspiracija, domišljija, vitalen duh in um. Slovenec pa je zaspan, v usodo vdan, potrebuje pet minut, da pove en stavek in ga razvleče do zla amena z eno izgovorjeno besedo na minuto. Psihologija je temu primerno površna, naivna in predvsem spet zaspana … ma kaj zaspana … duh Slovenca je katetoničen.
Štefančič je seveda kot novinar popolno nasprotje in izjema, zato se nekateri zdravimo od zapada v otopelost in kroničnega izmikanja bistvenim vprašanjem,”prijetnih” dolgočasnih kramljanj in hihitanj tudi tako, da ga pač radi poslušamo, ko veliko govori in temu primerno tudi veliko nasuje. Kot mrzla voda na običajen slovenski vsakdan. Pa saj Štefančič ni Slovenec, je nekdo cinično pripomnil, ko sem nekaj podobnega zinila ob nekem omizju. Haha!
Zdaj pa še nekaj o tistem, kar sem pogrešala v razpravi. Kar je povedal Geohelli (tudi zelo tekoče , direktno in jasno … hvala!) je zagotovo res … da manjka pripravljenosti na učenje … res je pa tudi, da brez talenta ni nič, kot je oporekala Desa Muck. Dobri tečaji kreativnega pisanja so lahko odlična motivacija za že talentirane, strnjena oblika pridobivanja znanja in inspirativno druženje hkrati. Vendar pa večina takih kreativnih tečajev pri nas služi samo temu, da nekaj prodajalcev dolgčasa in brezvoljnosti dobi kakšen skromen honorar za predavanje. In v Sloveniji ne obstaja stimulacija kot na primer v državah z večjim trgom. Če pišeš literaturo, ki cilja na pojem vrhunsko, brez dodatne zaposlitve živiš kot klošar, a si obetaš, da morda kdaj fašeš kakšno nagrado in s tem kakšen cekin v tošlu več. Posledično pa tudi več možnosti za letno podporo od knjižničnega nadomestila. Če se greš pisanje kriminalk, v katero bi vložil več znanja in truda, pa se lahko samo doživljenjsko včlaniš v društvo zveze klošarjev, saj od prodaje knjig niti preživet ne moreš. Pri nas Slovenci kupujejo knjige kvečjemu po letnem ciklusu in ne po priljubljenosti določenega pisatelja. Knjiga se kupi pač za božič kot darilo, mogoče še komu za rojstni dan. Kupiš kakšno popularnega pisca … torej je tudi za popularnega pisca na prodajnih policah prostora za največ tri, ki pokrijejo nakup na slovenskem terenu. Ostalo gre na knjižnične izposoje, ki so prav tako žepnina norcu, ki hoče bit pisatelj v Sloveniji. Prodor na tuji trg je komedija svoje sorte. O tem bi kaj več o mejah verjetnosti lahko povedal gospod Geohelli. Potem so tukaj še založbe, ki dodajajo ali odvzemajo knjigi prestiž in si nerade packajo imidž z žanrsko literaturo. Da se pri nas pojma trivialna ali vrhunska literatura tako sovražno pretepata, je predvsem zato, ker se oba pojma počutita opeharjena. Trivialne ne stimulira keš, četudi doseže nekaj slave v prostoru, vrhunska pa nima niti publike, razen nekaj posameznikov, ki jih furajo lobiji naprej, še predvsem če gre v tok z določeno politiko in trendi. Zakaj bi Jančar napisal žanrski roman? Saj ni nor, da bi se matral z nekimi študijami o zarotah, forenziki in blabla … za nekaj izposoj v knjižnici več, pa toliko manj priklonov veličastju vrhunskosti v prid. Napisal bi ga, če bi lahko živel razburljivo kot Truman Capote in užival v sladkem mazohističnem depresivnem alkoholizmu na najdražjih koktajlčkih in večerjicah, pa potem ustvarjal v luksuzni počitniški hišici. V Sloveniji lahko genij izvaja počasni samomor na cenenem šnopcu, z izklopljeno elektriko v kletnem stanovanju in na joti. Pač ne izzveni tako veličastno mamljivo avtodestruktivno. Razen Cankarju. To bi bil tudi možen odgovor Štefančiču o druženju z nepravimi ljudmi. V Sloveniji se pisatelju izplača družit samo z ljudmi, ki ti bodo omogočili, da boš vsaj preživel in zmanjka časa za pohajkovanje z razburljivimi skupinami druge baže, še posebej če moraš zraven hodit še v “normalno” službo, ki požre ogromno volje in energije za kreativnost. Temu primerne so tudi zgodbe. Na eni strani brezvezno površinsko trivialne, ki dosežejo komunikacijo, torej naklonjenosti publike, ki tripa na plehnate, edino takšne poznane emocije, in floskule, na drugi strani pa pisane za elito, ki te hrani, ali pa zase, o svojem zveličavnem brezmejnem dolgčasu in osamljenosti, ker je to edini poznano občuten svet. Ob tem je priporočljivo pisat še za otroke, ker knjigice za otroke obetajo še največ zaslužka in s tem omogočijo piscu stimulacijo za ustvarjanje. Da gre vsaj na počitnice in lahko nekje v miru natuhta kaj približno užitnega.
Čeprav razumem, mi je osebno zlahka tudi žal, da se je moj oče predal v zvestobo kriminalnemu romanu na Slovenskem in temu primerno tudi kriminalno marginalnemu druženju in načinu življenja za ceno nekdanjega vinčkanja z elitneži podpornikov besede na Slovenskem. Njegovi začetki v slogu klasičnega romana so bili dobro sprejeti in obetavni, predanost novemu pristopu in slogu pa mu je prinesla zavidljivo knjižnično izposojo za nekaj drobiža, skoraj popolno ignoranco v literarnem prostoru, naši družini pa kosilo na plači moje mame. Pa sem tam nekje pri dvanajstih že rekla, pa kdaj bo napisal roman na tisočih straneh o samomorilcu iz Kočevja, ki klepeta samo z medvedi. Prešernova nagrada vsaj nanese za nekaj pokritih položnic.
Se opravičujem za preveč besed, hvala in lep pozdrav.
5. december, 2008 ob 6:32
Res mi je žal, da nismo več govorili o vsem, kar smo v napovedniku obljubili…In seveda v Sloveniji je nekako naivno z upanjem in pričakovanjem govoriti o izvirnem žanru, popularni ( KOMUNIKATIVNI : zelo vmestno Žiga Valetič!) književnosti… Zaradi vsega, kar je povedala Simona Rebolj…A ker naivnost kot držo cenim in tudi prakticiram v brk vsem drobnim preračunljivostim s slovenske pisteljske in založniške scene za začetek navajam skico programa neke zamišljene druščine, ki bi v nekih srečnih okoliščinah morda lahko pripomogla k temu, da bi nekaj več talentiranih, delovnih in dobro poučenih slovenskih piscev sprejelo breme, da Slovence tudi zabavajo v različnih žanrskih delih:
PROGRAM DRUŠTVA ZA SLOVENSKO ŽANRSKO IN POPULARNO LITERATURO
Slovenija je na področju žanrske in popularne književnosti skoraj v celoti kolonija pretežno anglosaksonskih literarnih velesil. Zato društvo želi:
1.
Uveljaviti izvirno popularno in žanrsko pisanje v slovenskem jeziku za mladino in odrasle bralce kot enega od nujnih pogojev nacionalne suverenosti.
2.
Olajšati delovanje in sodelovanje uveljavljenim in bodočim slovenskim pisateljem popularne in žanrske literature, povezati avtorje, bralce, knjižničarje, mecene, poznavalce in prevajalce ter založnike in druge, ki razumejo zakaj Slovenija potrebuje tudi lastno književno produkcijo te vrste.
3.
Vzpostaviti javno dostopen informacijski sistem znanj, vedenja in obrtnih pripomočkov, ki bo podpiral vse avtorje sedanje in bodoče z ambicijami v različnih žanrih in oblikah popularnega pisanja: spletna stran, specialna knjižnica …
4.
Spodbujati nastanek vsaj kakšne nove založbe, ki bo izhajala iz Društvu sorodnih izhodišč ter spremljati dogajanje na tem področju v obstoječih založbah.
5.
Samostojno in če bo pripravljenost skupaj z Društvom slovenskih pisateljev, Avtorsko agencijo za Slovenijo ter drugimi zainteresiranimi prispevati k razvoju slovenskega pisateljevanja v samostojen in dostojno plačan poklic.
6.
Kolikor je mogoče doseči poravnavo z državo Slovenijo in njenimi kulturnimi ustanovami glede njenega dolga do tega področja književne produkcije: ocenjujemo, da bi bila poravnava simbolno dosežena z enkratnim vložkom države v nakup 500 knjig za društveno specialno knjižnico (in plačilo za vključitev knjižnice v sistem COBISS), pokritje zagonskih stroškov spletnih strani, financiranje izdaje petih prevodov priročnikov za popularno in žanrsko pisanje ter organizacijo šole popularnega in žanrskega pisanja z udeležbo domačih in tujih predavateljev. In z dopolnilom slovenskega nacionalnega kulturnega programa v katerem bo jasno napisano, da je spodbujanje in kvantitativna ter kvalitativna rast izvirne slovenske popularne in žanrske literature v nacionalnem interesu.
7.
Dejavno sodelovati v vseh prizadevanjih za ničelno stopnjo davka na knjigo, za večjo dostopnost in prisotnost izvirne slovenske popularne, žanrske in vsakršne književnosti v splošnih in šolskih knjižnicah, za več denarja za knjige v vseh slovenskih knjižnicah, za vključitev šolskih knjižnic v sistem knjižničnega nadomestila ter krepitev vseh podpornih mehanizmov za ohranjanje, razvijanje in mednarodno uveljavljanje slovenskega duha in jezika.
8.
Pridobiti somišljenike in mecene v gospodarskih in medijskih družbah v okvirih njihovih interesov in konceptov družbene odgovornosti.
9.
Spodbujati načrtno prevajanje in zalaganje klasičnih in najboljših sodobnih del s področja žanrske in popularne književnosti. Slovenski bralci in avtorji potrebujejo za svoj užitek in poduk več raznolikosti in kvalitete s tega področja v svojem materinem jeziku.
10.
Enkrat letno organizirati kongres z izobraževalnimi in zabavnimi vsebinami ter podelitvijo društvenih nagrad za žanrske dosežke leta.
11.
Razvijati mednarodno sodelovanje s sorodnimi društvi v Evropi in drugje.
12.
Vzpodbujati vsa prizadevanja za večjo dostopnost vseh in zlasti slovenskih književnih del ljudem s kakršnokoli obliko hendikepa : velike črke, izdaje v braillovi pisavi, zvočne knjige, dostop z invalidskim vozičkom v knjigarne, knjižnice in druge prostore povezane s knjigo; knjižnice, knjigarne opremljene s sodobno opremo za pomoč pri branju slepim in slabovidnim…
Iniciativni odbor, zanj
Marjan Geohelli (040 357 318, info@go-partner.si)