Mestni dom, ki stoji na nekdanjem in sedanjem Krekovem trgu nasproti Mahrove hiše tik pod ljubljanskim Gradom, je bil zgrajen 1899. V času njegove gradnje se je govorilo, da bo namenjen predvsem gasilski dejavnosti, torej bo tu Gasilski dom. Ko pa je bi dom dograjen, so se vanj vselile različne dejavnosti. »Gasilsko društvo, vodovod in elektrarna imajo v njem svoje pisarne, inspekcijske sobe in skladišča; nahajajo se tam policijska stražnica in stražniška kasarna, velika dvorana pa je na razpolaganje raznim društvom. Volilni shodi, veselice, zborovanja in razstave so se v domu kar vrstile. Dne 12. aprila 1913 je v njem predaval tudi Ivan Cankar o jugoslovanskem vprašanju.« Tako poročata v svoji knjigi Ljubljana na starih fotografijah, Zgodovinski arhiv, Ljubljana, 1985, avtorja Marjan Drnovšek in Mirko Kambič. To so zgodovinska dejstva.

Zgodovinska zgodba pa se še nadaljuje. Leta 1920 so dali člani Gospodarskega naprednega društva za Šentjakobski okraj v Ljubljani pobudo, da se ustanovi Šentjakobski oder. In se je ideja uresničila. Najprej so imeli dvorano v Florijanovi ulici 27 in tam v letu 1921 igralci že uprizorijo Strindbergovega Pelikana. V letu 1932 pa se je Šentjakobsko gledališče preselilo v Mestni dom. Torej so na tem, Šentjakobskem odru že 76 let, kot društvo pa delujejo že 87 let.

Saj je vseeno 87 ali 76 let, vemo, da so to leta, ko naj bi človek že intenzivno mislil na Matildo, nas poučujejo nekateri naši nadvse priljubljeni javni delavci, nisem pa prepričana, da so to že tudi leta, ko lahko neko inštitucijo kar ukinemo. Nek organizem z sedeminosemdesetletnimi koreninami ali pa šestinsedemdesetletnimi koreninami, saj je vseeno, starost je starost, preprosto izpuliti in presaditi drugam, pomeni konec tega organizma! Začeti nekaj čisto drugega čisto od začetka. Iz nule! Uničiti staro, začeti novo!

Teater La Fenice v Benetkah je bil zgrajen leta 1792. A je pogorel. Prvič deloma, 1836, drugič do tal, leta 1996. Nikomur ni padlo na pamet, da bi gledališče postavili kje drugje na novo in drugačno. Ali da ga sploh ne bi obnovili! Osem let so potrebovali, da so do detajlov postavili repliko pogorelega gledališča na pogorišču! Zaradi stavbe same in tudi zaradi duha, ki je prebival v njej. Zaradi tradicije in spoštovanje do vseh, ki so tej stavbi prinesli njen sloves. Med drugimi skladatelji Rossini, Verdi, Stravinski, Britten.

Kajti, če se leta in leta nek gledališki dogodek odvija na enem in istem kraju, se na tem mestu rodi duša gledališča! Lahko se pa temu reče tudi tradicija!

Zaradi te gledališke duše ali tradicije, ko se bo praznovala 100. obletnica Šentjakobskega gledališča, kar se bo zgodilo v letu 2021, to se pravi čez 13 let, zaradi te tradicije se je vredno potruditi, da gledališče obstane in ostane kjer je zdaj! Stati in obstati! Narod, ki sam sebi reže korenine, se ne bo dolgo obdržal…

Seveda mnogi tega slavja ob 100 letnici gledališča ne bodo več dočakali, zaradi naravne poti življenjskega ciklusa, in jim je morda malo mar, kaj se bo dogajalo v letu 2021. Si pa mislijo (a ne razmišljajo!): »Mi, ki odločamo danes in zdaj in tukaj, mi bomo podirali, prestavljali, premikali po svoje. Kaj nas brigajo korenine, kaj nas brigajo oddaljene bodoče proslave stoletnic! Mi, zdaj in tukaj!« Tako nekako razumem ozadje te ideje, da se Šentjakobsko gledališče preseli na drugo lokacijo. »Butalci, Butalci, mi smo mi, mi smo mi! Butalci, Butalci, mi smo mi!« Ups, kako je pa to sem zašlo! To je Butalska himna iz musicala o Butalcih. Škoda, ker ob branju ni slišati še glasbe! Napisal jo je Urban Koder. Je zelo pevna in lahko bi kdaj pa kdaj zamenjala Zdravljico! Res ne vem, zakaj ne bi bili Slovenci narod, ki bi imel dve državni himni! Vsaj v nečem bi bili izvirni!

Sicer pa Slovenci že imamo en fino izvirno lastnost in jo dosledno izvajamo že stoletja! Takoj, ko Slovenec, tisti, ki je malce bolj zaslužen od drugih, umre, ga dva do tri dni slavimo in poveličujemo njegova dobra dela. Potem pa veselo in kar se da hitro pozabimo nanj. Ohranili smo si le dva, tri spominske primerke, da jih lahko slavimo in imamo zato proste dneve!

To je seveda logično: prostora za žive je čedalje manj, treba je misliti na nas, zdaj in tukaj.
Statistika Šentjakobskega gledališča kaže, da se je po odru tega teatra sprehodilo 775 igralk in igralcev in režiralo 57 režiserjev. To je podatek ob 75. letnici gledališča, ko se je ta obletnica še slavila. Pravkar se začenja doba izgubljanja zgodovinskega spomina.

In zato, kdo pa še sploh ve, da so nekoč po teh, šentjakobskih odrskih deskah hodili ljudje, ki jim je bilo ime Danilo Bučar, Ivan Cesar, Metka Bučar, Ančka Levarjeva, Stane Sever, Miran Sancin, Frane Milčinski-Ježek, Rudi Kosmač, Mihaela Šaričeva, Miran Petrovčič? Sami pokojniki, bolj ali manj pozabljeni.
Da imajo na tem, šentjakobskem odru, svoje gledališke začetke tudi igralci in igralke mlajšega obdobja: Pavle Jeršin, Bine Matoh, Saša Pavček, Draga Potočnjak, Barbara Cerar, Nataša Barbara Gračner, Lara Jankovič, Gašper Tič, Jurij Zrnec…

Da so na tem odru režirali Milan Skrbinšek, Mirko Mahnič, Ciril Debevec, Hinko Košak, Fran Žižek, Viktor Molka, Marjan Belina, Marko Marin, Miran Herzog, Balbina Battelino Baranović, Marija Šeme, Vesna Arhar Štih, Jože Vozny, Igor Košir, Andrej Stojan, Iztok Tory, Dieg De Brea, Marjan Bevk, Mile Korun…to ne pomeni nič?

Prepričana sem, da ti, ki selijo »gledališko tradicijo« o teh ljudeh ne vedo nič ali pa prav malo. Mrtvih ne spoštujejo, živih, teh, ki zdaj in tukaj na odru šentjakobskega gledališča živijo in delajo, pa še manj! Štacunarska miselnost, trma in vsakršno pomanjkanje zgodovinskega in kulturnega spomina.

Nekaj je res: gledališka ponudba v Ljubljani je velika! Mestni dom je zdaj močan center lutkovne dejavnosti. Ni pa edini prostor lutkovnih predstav. Nekaterim pa se zdi velik greh, da so velika dvorana, zaodrje in garderobe, ki so tudi končno preurejeni in opremljeni kot je treba, dani v uporabo nekim nebodijihtreba amaterjem. Amaterski igralec je danes sinonim za vaškega igralca na podeželskem odru. Torej v centru Ljubljane ti ljudje nimajo kaj iskati. Naj gredo iz stavbe, od koder lahko gledajo glavno mestno tržnico v stavbo, kjer bodo lahko gledali moščansko tržnico. Županu se zdi najbrž to eno in isto, Pogled na tržnico tu ali tam, saj je vseeno! Tam naj se izživljajo! Mestni dom pa naj bo namenjen v celoti z vsemi svojimi prostori kulturi mladih. Upam, da bodo mladi, predno bodo vstopili v ta dom kulture, z občudovanjem vrgli še oko na centralno mestno tržnico in parkirišča pod njo, bodoča seveda!

Zakaj ne bi Šentjakobčani ostali v svoji dvorani, v svojih prostorih? Koga motijo in zakaj? Z malo več pogovorov med Šentjakobčani MOL, z malo več ustvarjalne volje, predvsem pa z precej več denarja, je mogoče to gledališče dvigniti na nivo, enakovreden ostalim poklicnim gledališčem. Šentjakobčani so v vsej svoji dolgoletni tradiciji že pokazali, da znajo igrati za otroke! Pa naj igrajo zgolj in samo zanje! Pomagajte jim pri tem!

In če smo malce zlobni: Šentjakobsko gledališče je imelo veliko imenitnih gledaliških predstav za otroke, pravzaprav je bilo to edino gledališče, ki je vsa leta skrbelo za mladino in otroke, tudi takrat, ko sta Drama in Mestno gledališče prenehali uprizarjati otroško odrsko literaturo in je Mladinsko gledališče ostalo mladinsko samo še po imenu. Treba je pobrskati po kritikah Šentjakobskega gledališča, dokler so se še pisale in objavljale, in našlo se bo veliko odličnih ocen predstav za otroke.

Torej: profesionalno vodstvo, profesionalni ustvarjalci predstave, mladinski repertoar in amaterski igralci. In več denarja!

Amaterizem na odru sredi Ljubljane nas moti, amaterizem v filmu pa, oh, kako nas lahko navdušijo! Amaterjem na odrskih deskah nekateri rečejo diletanti, amaterjem v filmu pa naturščiki! Pa saj nas bi šentjakobski amaterji tudi lahko navduševali, le dati jim je treba priložnost! Omogočite jim boljše delo, spoštovani na MOL! Selitev bo dražja! Selili boste fundus in vso kramo obeh teatrov, selili igralce in pisarne, ne boste pa preselili duha gledališča. Nobenega. Ker se to ne da!

Bo Gledališče za otroke, ki res še ni pokazalo več kot prizadevnost in voljo v teh nekaj letih, zaradi selitve iz Kulturnega doma Španski borci v Mostah v Krekov dom v Center Ljubljane, imelo bolj kvalitetne predstave?

Te države ne razumem že od osamosvojitve naprej! Podrli smo vse povprek, vse dobro in vse slabo samo zato, da bi čim prej pozabili na prejšnjo skupno državo!

Vse smo začeli znova. Nihče, ki je kolikor toliko pri sebi ne bo podrl cele hiše zato, ker je v nje treba zamenjati nekaj cevi, prebeliti sobe, urediti streho in urediti prostore po svojem okusu. Prva nova oblast je podrla vse in začela vse znova in tako imamo danes težave na področju plač, pokojninske ureditve, davkov, socialne varnosti, zdravstva, šolstva, športa, kulture. Skratka, povsod! Pa še v težki puberteti smo! In naduti! In zaverovani vase in v svoj samojazimamprav! V eni besedi!

Šentjakob je tradicija! Naj jo ohrani in prenese v jutrišnji dan!

Gledališče za otroke v Kulturnem domu Španski borci je sicer pridno, prizadevno, svojega pravega obraza pa še nima. Mar veste, gospod župan in vaša ekipa, da boste s tem, ko boste uničili Šentjakob, ostali v zgodovini zapisani kot grobarji tega gledališča? Vprašajte malo, kako je bilo z ukinitvijo gledališč v Kranju, Ptuju, Kopru in Postojni in kdo jih je ukinil in kdaj! In zakaj! In kakšne muke so ta gledališča imela, da so se po mnogih letih nekatera le postavila spet na noge.

Mar res mislite, da boste s selitvijo iz ene stavbe v drugo pomagali pridobiti na kvaliteti gledališču iz Španskih borcev? Naj delujeta obe gledališči, vsako s svojo podobo, eno z daljšo, drugo s krajšo tradicijo. Naj se razvijata vsako v svojo smer. Po svoji notranji moči, ki jo premoreta! Tam kjer sta!
Gledališč in botaničnih vrtov se ne da seliti. Lahko pa se jim pomaga, da tam, kjer rastejo, postanejo še lepši, še boljši, še bohotnejši!

Kaj vem, mogoče pa bi morali včasih vendarle »gledali s srcem«! Vsaj tisti, ki ga še imate! Prosim!

Vesna Arhar Štih