Upor ljudstva v komunizmu
22. november 2008 ob 9:17 | Marko Orel |Med hojo po starem, po drugi svetovni vojni popolnoma obnovljenega, delu mesta Varšave, nas v oči zbode sijoč odsev veličastnega napisa: Semper invicta, always undefeated. Latinski napis s prostim angleškim prevodom referira na dve stvari, na mesto, ki je skozi stoletja, kljub konstantnim pritiskom tujih zavojevalcev, obstalo pokončno in preživelo ter na ljudstvo, ki se ni pustilo zatreti. Ne tujim in ne lastnim oblastnikom.
Minil je nekaj več kot teden dni, ko so Poljaki praznovali dan neodvisnosti. Poljaki v primerjavi z našim narodom, na ta veliki praznik podležejo splošni evforiji, pripravijo številne govore bolj ali manj znanih osebnosti, odmevne koncerte in veliko vojaško parado. Belo-rdeče zastave lahkotno plapolajo v vetru ali pa trdno vpete visijo ter s svojo barvitostjo razblinjajo monotonost sivine betonskih blokov stalinistične ere. Kontrast, ki ne opominja le na osvoboditev poljskega ljudstva izpod vajeti večno močnejših sosedov, temveč tudi na boj malega človeka izpod trdega primeža prejšnjega političnega sistema.
Bilo je sveže junijsko jutro leta 1956. Delavci železarne H. Ciegielski v Poznańu so se zbrali v centru mesta, ker so zahtevali spremembe in omilitev trdega režima. Kar je bilo sprva načrtovano kot manjše zborovanje, se je razvilo v množično demonstriranje pred stavbo Ministrstva za javno varnost (Ministerstwo Bezpieczeństwa Publicznego), ki je bilo središče tajne policije, živega sinonima splošne represije poljskega ljudstva. In kako ukrotiti civiliste, ki ne vejo kaj je dobro za njih? Nad njih poslati približno 10.000 oboroženih mož in okoli 400 tankov, kakopak. No, vsaj takšna je bila logika Centralnega komiteja Poljske komunistične partije in poljsko-sovjetskega generala Stanislava Gilyarovicha Poplavskyga, ki je načeloval krvavemu masakru. Morda za tiste čase niti ne toliko absurdna odločitev je prinesla dva rezultata, ki jih lahko zapišemo v besedi ali pa s števili. Prvi je prinesel 57 mrtvih (po nekaterih ocenah naj bi bilo mrtvih nekaj manj kot sto protestnikov) in 500 ranjenih. Drugi pa je predstavljal nekaj svežega vetra v trdovratnem političnem režimu – CK se je zavedal nujno potrebnih sprememb in ponovno postavil Władysława Gomułko na svoje čelo. Gomułka je obljubil liberalizacijo režima, odpravo stalinističnega modela komunizma in vsesplošno izboljšanje življenjskih razmer ljudstva, a na koncu storil bore malo. In čez nekaj več kot deset let je ponovno počilo…
Bilo je mrzlo januarsko jutro leta 1968. Gomułkova obljuba o liberalizaciji režima je dokončno zbledela. Mediji so ostali strogo nadzorovani pod nikoli spečim očesom partijskega aparata, vpliv političnega sistema na vsakdanje življenje ljudi je bil povečan in vsesplošna cenzura je narasla. Kot povod za, tokrat predvsem študentsko, vstajo je služila cenzura predstave v glavnem Varšavskem gledališču, ki je vsebovala nekaj, do sovjetske Rusije kritičnih elementov. Policija je napadla protestnike in jih 35 aretirala. Nasilni odziv je sprožil nove vale študentskih protestov v Wrocławu, Łódźu, Cracowu, Poznańu, Toruńu in Gdańsku. Študentje so ciljali visoko, a pristali nizko. Partija se tokrat ni dala.
Bilo je prekleto decembrsko dopoldne leta 1970. Dan se pripravljal na krvave dogodke, ki se bodo zapisali v zgodovino. Povod za stavke ni bilo le naveličanost obljub CK-ja o boljših časih ter predvsem vsesplošno zvišanje cen hrane za 17%. Predstavniki delavcev t.i. Leninove ladjedelnice v Gdansku, so zahtevali takojšni preklic zvišanja in normalizacijo cen ter odstranitev tistih, ki se nikakor niso hoteli umakniti z oblasti – in s tem predvsem apelirali na Gomułko. Ideje in klici po spremembah, so naslednji dan na ulice privabili tudi delavce drugih ladjedelnic in tovarn, ki so kmalu podlegli vsesplošni revolucionarni evforiji in v zrak vrgli stavbo CK. CK se ni dolgo obotavljal ter v boj s protestniki poslal 5.000 policistov in okoli 27.000 vojakov. Vsem enotam so odobrili uporabo strelnega orožja, ki ni dolgo ostalo hladno. V zgodnjih jutranjih urah, 16. decembra leta 1970, so vojaške sile sprožile prve strele na delavce, ki so se želeli vrniti na svoja delovna mesta. Rezultat številka ena v besedi? Devetintrideset mrtvih, nekaj več kot tisoč ranjenih in tri tisoč aretiranih. Rezultat številka dve? Gomułka izgubi oblast (na čelo CK-ja postavijo Edwarda Giereka) in normalizacija cen.
Ljudstvo, besno nad režimom, se odloči za spremembe. Junija 1976 protesti proti partijski logiki ekonomskega funkcioniranja države, avgusta štiri leta pozneje pa oblikovanje rojstvo t.i. Solidarnosti (Solidarność), prvega neodvisnega sindikata, ki je igral eno izmed ključnih vlog pri spremembi sistema. Več o tem kdaj drugič.
Ljudje so se na koncu osvobodili izpod spon trdega komunističnega režima, ki je venomer tiho opominjal, da se Poljaki po končani drugi svetovni vojni niso uspeli rešiti okupatorja. Ta se je le zamenjal. Čeprav poljski narod, po besedah glavnega urednika političnega tednika Warsaw Voice Andrzeja Jonasa, ni čisto šur, če je demokracija prava izbira, so trenutno nekako zadovoljni. Vendar bodite previdni – če ste morda veliki jugonostalgik in se boste kdaj potepali po Poljski, ljudi nikakor ne sprašujte »Še pomnite tovariši?«. Ljudje vam bodo namenili srepi pogled in vam tiho odgovorili: »Pomnimo.«.
Marko Orel
22. november, 2008 ob 10:25
komunizem=fašizem
22. november, 2008 ob 13:11
http://www.dnevnik.si/debate/kolumne/1042224058
22. november, 2008 ob 13:43
Še več takih člankov!
22. november, 2008 ob 17:44
Ker nisi Sarkić, komentiram.
Napis v Varšavi ni toliko namenjen povojnim dogodkom, pač pa zlasti Stalinovi pokvarjenosti, ko je med varšavsko vstajo (lepo opisano v Wajdinem filmu Kanal) ustavil rdečo armado v predmestju Varšave in mesto prepustil na milost in nemilost Hitlerju. Vse to samo zato, ker vstaje niso vodili komunisti ampak desničarji.
Popolnoma enako kot Tito, ki je vse borce proti okupatorju, ki niso bili pod kontrolo partije, razglasil za narodne izdjalce.
22. november, 2008 ob 17:51
Jebeni komunisti. Fajn ste tole napisal.
22. november, 2008 ob 18:48
Jaz sem za naše.
22. november, 2008 ob 19:25
Tudi Jedwabne pomnimo.
22. november, 2008 ob 21:19
Zelo podobna situacija,kot je bila pri nas,vendar je velika razlika v mišljenju sedanjih Poljakov in Slovencev.Poljaki znajo priznati komunistične zločine.Slovenci pa le-te poveličujemo še danes in tisti,ki so pri teh zločinih sodelovali so še vedno čaščeni,kot narodni heroji in tisti,ki so še živi uživajo mirno visoko pokojnono in bog ne daj,da se kaj reče proti njim.Če kdo slučajno kaj reče pa je takoj ožigosan kot izdajalec oz.skrunitelj veličastne revolucije,ki naj bi jo sploh ne bilo.Le tovariši so še vedno častni in pošteni sinovi domovine.
23. november, 2008 ob 9:53
ne dramatizirat. poljaki tako težko kot živijo dandanes, niso živeli v komunizmu. ta orel tera neko kapitalistično propagando.
23. november, 2008 ob 12:04
O tem kdaj drugič?
Drugič:
Sachs plan, napisan v eni noči, na 15tih straneh, je Solidarnost prodal Washington consensusu. Se pravi, demokratično izvoljena Solidarnošč, komunistična stranka, če je svet že kdaj videl kakšno, je kar nenadoma prodajala worker owned stvari privatnemu sektorju, v zameno za IMF denar, ki bi jih rešil dolga in stabiliziral valuto. Seveda Poljaki niso imeli izbire, ampak kdo pa je že slišal za izbiro v demokraciji?
23. november, 2008 ob 12:34
Jebeni komunisti. Fajn ste tole napisal.
Srečni Poljaki, Čehi, Slovaki, Litvanci, ………ki so komuniste zapodili iz oblasti in niso nasedli kot v “Jugoslovani” - ki so dovolili , da se komunisti preoblečejo v “nove-populistične” preobleke - posledice so znane vsem.
23. november, 2008 ob 13:13
Poljaki so šli iz ene skrajnosti v drugo (dvojčka Kaczynski). Še dobro, da je ostal le še eden od teh frikov. Nasedli so drugim tako imenovanim komunofašistom=Zakon in pravičnost, Liga poljskih družin (telebajski, Radio Maria) Tudi druge države vzhodnega bloka so nasedle podobnim populistom (Litva, Slovaška), izognile pa so se Češka, Estonija, Latvija, Ukrajina, Gruzija. Romunija in Bolgarija pa sta nekje vmes.
http://www.mag.si/index.php?Itemid=55&id=1350&option=com_content&task=view
23. november, 2008 ob 13:29
Na Poljskem imajo kolaborantje vsaj toliko vesti, da so tiho.
23. november, 2008 ob 16:47
Kraków, ne Cracow.
O.
23. november, 2008 ob 17:08
Marko O. - “še pomnite tovariši”. Pomnimo, pomnimo…..
1tastar - pomnimo, pomni mo……
Ostalim, ki ne veste - verjemite, verjemite…….. , ali pa zgodovino v roke. Pa ne slovenskih avtorjev.
23. november, 2008 ob 17:49
Srečni Poljaki, ki jih buzerirajo klerikalci, antisemiti, o. Rydzyk in brata Krompir. Ampak tebi, Konec, bi se verjetno to celo dopadlo. Predlagam izlet v Częstochowo.
23. november, 2008 ob 17:58
Res ne vem kaj imamo mi skupnega s Poljaki. Naš nekdanji sistem in njihov sta dva različna pojma. Če bi v Sloveniji imeli njihov komunizem, bi danes verjetno bili manjšina ali nas sploh ne bi bilo.
23. november, 2008 ob 19:18
@ben pravi:
23. november, 2008 ob 9:53
ne dramatizirat. poljaki tako težko kot živijo dandanes, niso živeli v komunizmu. ta orel tera neko kapitalistično propagando.
Hja @ben ti se kr tolaži…
Pejd raje na Polsko pa vprašaj enih par ljudi pa boš dobil pravi odgovor, ne takšnega kot bi ga morebiti želela tvoja čustva, ki so na žalost ZELO daleč od realnosti.
Simpatij do starih časov ni. Zakaj? Zaradi tega kr je po masakru, ki ga je nad poljskim narodom naredil hitler, ruski brat z njimi namesto kot brati v stiski, ravnal ravno nasprotno - tlačil jih je kot sovražnike.
Poljaki ne želijo niti slišat za nemce in za ruse. Eni simbol fašizma, drugi komunizma. Iz dežja pod kap. Za njih so isto sranje, drugo pakovanje. In tudi morda zaradi tega so ljudje za odtenek, politika pa nekoliko bolj naklonjena američanom.
In zdaj se bodo spet vsi pro-rusko usmerjeni vprašali ooooo zakaj če pa je rusija taaaaaak super.
Hm?
Menda bo poljski narod že vedel zakaj. Kr oni so bili 40 let pod ruskim strogim režimom in jih verjetno malce podrobneje spoznali kot naši prorusi, ki imajo rusijo rajše kot rusi sami, pa pod njimi NISO bili niti ene par mesecev, kaj šele let - če pa so bili pa na nekih priviligiranih položajih, kjer se je cedilo meda in mleka.
Hm - in isto je s čehi, slovaki, gruzijci, baltiškimi državami…. - naključje? Neeeeee, v komunizmu pod rusi jim je blo boljše, zato pa so šli bek, kr so mazohisti :D
Rusija je država, ki bi lahko za slovanstvo naredila največ. Ima najboljše naravne možnosti na svetu, odlično geografsko pozicijo, vse kar hočeš. In kaj so storili? Namesto, da bi to izkoristili, združili in zaščitili slovanski živelj, so raje vse vrgli za moč in podjarmljanje. Slovanskih narodov pretežno, seveda….
žalostno, ampak res
No skratka - poljakom gre bistveno boljše kot jim je šlo po 2.sv vojni. Imajo pa seveda kljub temu še veliko problemov. Malce preveč so vsekani na katolicizem, in, seveda, radi bi se hitreje razvijali in odlično živeli. Kdo pa ne bi?
To da sedaj ne živijo perfektno, še ne pomeni, da so v komunizmu živeli boljše. Daleč od tega.
Če ti eden razbije državo v treske, pobije ogromno ljudi, drugi pa pobije intelektualce in iz nje 40 let cuza vse, kar je sploh še ostalo - ja valda, da se na evropsko raven ne bodo razvili kar čez noč…
23. november, 2008 ob 19:31
Mater se kvaliteta komentarjev slapša na teh Vesteh. Še malo pa bo na nivoju 24ur.com
ben: Kulk Poljakov pa ti poznaš? Morda jim ne gre rožnato, živijo pa vsekakor ne slabo. Pa tudi noben ne strelja več na njih če se zberejo na ulici za protest.
neemocije: še en bluzač. Preber si mal o Sojusz Lewicy Demokratycznej, o tem kako so meli večino v parlamentu pa predsedniško mesto.
23. november, 2008 ob 21:10
http://www.siol.net/svet/novice/2008/11/v_gruziji_pet_let_po_revoluciji_vrtnic_vlada_razocaranje.aspx
Skoraj bi Rusi počili boleka.
23. november, 2008 ob 21:50
Boleka ali Loleka?
24. november, 2008 ob 7:43
Jebem vam dupe rdečkarsko! Sem že mislil, da samo Slovenci živimo slabše kot v komunizmu (pardon: socializmu).
24. november, 2008 ob 10:02
ejga tastar…. neki si enkrat reku… da nauš več pisov na vesti… Hinavc, domišlavi!
24. november, 2008 ob 12:18
Ma te Poljaki - en čudn folk. Prvega Poljaka sem spoznal v sedemdesetih letih v Angliji, ko smo skupaj obirali jagode; ves bogi, malo je deloval omejen, ampak na koncu mi je sp… tedensko plačo in potem pomagal iskati krivca… Potem pa njihova zlagana bogaboječnost in pravo lizanje po cerkvah, da o njihovem antisemitizmu, kjer so bili Nemci pravi vajenci, sploh ne govorim.
Prav zanimivi so bili eksperimenti, kaj je delal socializem iz klerikalcev (Poljaki), fašistoidnih Prusov (Ost - Deutschland), debelih pivopivcev (Čehi) … in očitno so dogodki iz polpretekle poljske zgodovine, ki jih avtor opisuje, doprinos k nekemu zgodovinskemu procesu, ki se v laboratoriju življenja verjetno ne bo nikoli ponovil. So pa vsi tisti dogodki od Gomulke do Jaruzelskega odraz poljske nesposobnosti vzdrževanja nekega reda. V DDR se ni nikoli nič takega zgodilo in sploh ni moglo zgoditi, ker so imeli Nemci red in ta red so pravilno držali tudi v soc-komunističnih barvah, dobrote pa delili po kapljicah. Dokler je držalo je držalo, ko pa se je moralo sesuti, pa se je sesulo. Neki novi Machiavelli bi lahko napisal Umetnost vladanja 2 in kazal učinkovost vladanja na primeru DDR in neučinkovitost na primeru Poljske sedemdesetih in osemdesetih let dvajsetega stoletja.
@Ljubo - upam da te Marko Orel ne bo poslušal, saj je prijazno prebirati njegove kolumne.
24. november, 2008 ob 12:52
Andrej, mislim, da je komentar letel na komentatorja ”1tastar”