V Monakovem (Münchnu) ta teden poteka osemindvajseti mednarodni festival filmskih šol. Do pred leti je šlo za evropski festival kamor je vsaka šola lahko poslala določeno minutažo študentskih filmov po svojem izboru, skupaj z delegacijo študentov in profesorjev na stroške gostiteljev. Festival je deloval kot intenzivno kozmopolitsko strokovno druženje z mojstrskimi delavnicami in filmskimi debatami v münchenskih lokalih. Filmski oddelek AGRFT je takrat modro in složno proglasil festival za del študijskega procesa in se trudil, da je v München odšlo čim več ljudi. Brez dvoma še danes žanjemo rezultate take politike.

Potem so je zamenjalo festivalsko vodstvo in zamenjale so se generacije. Festival je postal bolj elitističen in tekmovalen. Otvoritveni govori ne poudarjajo več, da festival omogoča medsebojno spoznavanje in sodelovanje, ampak da je Monakovo in z njim Bavarska pomembno kulturno (in gospodarsko) središče. Da se moramo zato gostje počutiti počaščene, ker smo bili izbrani (take ohole samovšečnosti smo se nedavno lahko naposlušali tudi pri nas.) Namesto 40 šol sodeluje 15, namesto 180 filmov pokažejo 40. Vendar je tudi študentov in profesorjev le peščica, čeprav staro vabilo še vedno velja. Odsotne so mednarodne organizacije filmskih šol, ki so prej aktivno sodelovale in združevale svoje organizacijsko delo s festivalskim dogajanjem. Celo legendarnega in karizmatičnega ustanovitelja in dolgoletnega direktorja festivala ni med povabljenci.

Pred padcem berlinskega zidu je bil problem, ker sta obstajala dva festivala s podobnim konceptom. Poleg evropskega, monakovskega, smo imeli v Karlovih Varih še svetovnega, ki je bil politični produkt potrebe po komuniciranju med politično ločenima blokoma. Z berlinskim zidom je padel tudi češki festival. V zameno so takoj ponudili bolj elitističnega in tekmovalnega, ki se kljub prizadevanjem organizatorjev ni prijel. Tako je potreba po mednarodnem sodelovanju in druženju ostala, priložnosti za to pa ni več.

Le kaj se je zgodilo? Navdaja me neprijetna slutnja, da so hkrati s padcem mej med nekdanjima blokoma in med državami EU, zrasle tiste druge, meje v glavah. Gre za male premike poudarkov: tekmovalnost, ki ni nikoli bistven del umetniškega ustvarjanja, ampak prej stranska posledica političnih in medijskih potreb, zdaj vsiljujejo kot osrednjo vrednoto in namen vsega skupaj. Kolegi ne predstavljajo več možnosti za medsebojno spoznavanje in izmenjavo izkušenj, ampak bolj ko ne, neprijetne tekmece. Države in regije ne organizirajo več mednarodnih srečanj zato, ker bodo s tem same največ pridobile, ampak zato, da se na čedalje bolj kompetativnem globaliziranem trgu samopromovirajo.

Ali so ti vrednotni premiki trajni ali začasni, bomo še videli. Čeprav ni dvoma, kateri od obeh svetov je kakovostnejši, perspektivnejši in vznemirljivejši, trajna erozija vrednot ne bi bila prva v zgodovini. Po drugi strani je tudi res, da marsikaj kaže, da je nekega političnega in posledično gospodarskega obdobja, ki sta mu simbolično in zares urezala prve brazde Thatcherjeva in Reagan, nepreklicno konec.

Igor Koršič