Sedita na Triglavu ob Aljaževem stolpu in zreta po lepi naši Sloveniji: Woland, z vsemi žavbami namazani svetovno znani Satan in njegov pomočnik Korovjev, tudi Fagot imenovan, včasih pa Križasti. Pravzaprav pri nobenem od njiju nikoli ne veš, pri čem si in za koga pravzaprav gre. Tudi ta njun pogovor kot da visi nekako v zraku, v oblaku. Sploh sta, kot da ju sploh ni. Niti svetloba svetilnika, ki ga seveda tudi ni, ne prodre do njiju.

»Povej mi, ljubi Fagot,« vpraša Woland križastega burkača, medtem ko se s hrbtom naslanja na Aljažev stolp in naredi krepek požirek iz čutare, »se ti mar zdi, da se je prebivalstvo Slovenije močno spremenilo?«
»Res je tako, messiere, skoraj vsi imajo avtomobile, telefone, računalnike in spletne strani«, tiho odgovori Fagot-Korovjev.
»Imaš prav. Slovenci so se silno spremenili… mislim na zunaj… No, zame seveda niso tako zanimivi avtomobili, telefoni in druge…«
»Naprave«, mu pomaga križasti.
»Tako je, hvala,« počasi reče mag s težkim basom in poda Korovjevu svojo čutaro. »Dosti bolj mi je zanimivo pomembnejše vprašanje: so se ti Slovenci notranje kaj spremenili?«
»Da, to vprašanje je pomembnejše, gospod,« odgovori Korovjev in naredi dva dolga požirka.
»Vrnili so se k svojim evropskim koreninam, zdaj jih obiskujejo kralji in kraljice…«
»Ampak tudi balkanska mafija«, tiho prišepne Korovjev.
»Res je, pa tudi slovenska se razvija in krepi. Kako jim že reče predsednik vlade v odhajanju?«
»Patrioti?«
»Ne, ne, nekaj kot neurje! … Tajfuni?«
»Tajkuni, messiere, oprostite, tajkuni!«
»Ampak pred štirimi leti so bili to še čisto majčkeno majčkeni tajkunčki! In rad jih je imel. Zakaj pa so ga zdaj, svojega vzgojitelja, ko so odrasli in močni, tako razjezili? «
»Ne ubogajo ga, messiere.«
»Ampak, saj so Slovenci na te tajkune že pozabili, on se pa še kar jezi. Ti to razumeš?«
»Hm«, si Korovjev vzame čas za premislek, »težko bo odgovoriti na kratko. Zdaj, ko ni več svetilnik, hočem reči, ko je predsednik v odhajanju, bo študiral.«
»In to ga jezi?! Fagot, premočno si srknil iz te čutare!«
»Nikakor ne, messiere. Že kot otrok se je najraje igral s kositrnimi vojaki. Zdaj pa bo moral študirati pravo! V prihodnosti namerava prebivati na sodiščih, domačih in v tujih, predvsem tujih. Finskih.«
»Pa ravno zdaj, ko Slovenci potrebujejo močno vladno opozicijo, saj je bila ta zadnja precej šibka vsa štiri leta.«
»Motite se, messiere. Sicer se bo pravdal kot hlapec Jernej, opozicija pa bo vseeno močna kot še nikoli.«
»Ljubi Korovjev, tale pijača ni zate.«
»Če dovolite: nekakšna sova mi je skrivaj dostavila kopijo stavkov, ki si jih člani njegove stranke že fotokopirajo in učijo na pamet. Jih že glasno ponavljajo in ponavljali naj bi jih vsa štiri leta. Vam jih smem prebrati, spoštovani messiere?«
»Bliža se večer in nekakšna slavnostna pojedina na Brdu. Ta me bolj zanima. No, naj bo, na kratko.«
»Recimo: Parlamentarne volitve niso bile pravilno izpeljane! – Ali pa: Volilci nimajo vedno prav! - V Slovenijo se s sedanjo oblastno vrača čas ideoloških delitev! – Tale je bolj vremenska: V Slovenijo po zaslugi levega trojčka ne bo hladne burje, ki bi razkadila meglo nad tranzicijskimi močvirji in prinesla modro nebo. …«
»Kaj pa svetilnik? O svetilniku nič?«
»Svetilnik je neuporaben. Obdali so ga leteči sloni, pa svetloba ne prodre skoznje.«
»Poglejva, ljubi Korovjev, še na Brdo, koliko žensk v lepih večernih toaletah! In polno pingvinov. Kaj ni pretoplo v teh krajih za pingvine?«
» Če dovolite, messiere, to so gospodje v frakih s svojimi damami. Pri zelo slavnostni večerji so.«
»Saj res, obisk angleške kraljice. Moral bom k okulistu. – Poglej, nekdo v družbi kraljice govori s polnimi usti. Ga ti razumeš?«
»Komaj. Polna usta brusnične omake ima.«
»Kaj ga niso naučili, da se s polnimi usti ne govori? Kdo je to?«
»Spoštovani messiere, predsednik vlade v odhajanju je. Jezno žveči in godrnja nekaj v brado.«
»Boljši sluh imaš kot jaz! Kaj pravi?«
»Slabo razumem … Pravi: ΄mnjam mnjam mnjam… sramota, biti tukaj z vsemi tremi predsedniki nekdanje komunistične partije… mnjam mnjam mnjam … sedanji predsednik države je rojalist … na položaj so ga postavili zagovorniki in dediči nasilne revolucije…mnjam mnjam mnjam … z zagovorniki komunistične revolucije sedim, le kaj jaz delam v tej družbi…΄
Gospodična v vijoličnem poleg mu tiho odgovori: ΄Večerjaš, dragi! ΄
Jeznemu se je pravkar zaletelo, kašlja in godrnja. ΄Kreh… kreh… kamor pogledaš, vse rdeče ….kreh, kreh… ΄
Vijolična spremljevalka ga tolče po hrbtu: ΄ne dragi, le belo srajco si si popacal z brusnično omako… ΄
On pa še kar jezno: ΄vse rdeče, vse rdeče΄….
Messiere, to se ne bo dobro končalo, bi rekel.«
»Torej ni več jezen na tajkune, ampak na rdečo barvo!«
»No, na sprejemu v čast angleške kraljice ga moti predvsem rdeča barva, pogreša belo.«
»Ampak, saj je znano, po protokolu je bela rezervirana samo za njeno veličanstvo«, reče Woland in si pomane dlani. Na Triglavu je že precej mraz.
»Si predstavljate, messiere, kakšna sreča, da sta predsednik vlade v odhajanju in minister za zunanje zadeve v odhajanju bivša rdeča! Kakšen kraval bi šele nastal, ko bi oba zaradi njune rdeče, ki že leta prehaja v neko neizrazito bledo barvo, ostala doma. Nepovabljena! To bi bil šele hudič! Oprostite izrazu, messiere.
»Seveda, kraljičine želje in odločitve predsednika države je treba spoštovati.«
» Messiere, sedanji predsednik v odhajanju kašlja… na vse strani brlizga rdečo brusnično omako…Zelo zaskrbljen je videti…
Vijolična ga tiho tolaži: ΄Dragi, doma imam novi vanish oxi action multi intelligence, srajca bo spet snežno bela… ΄
On jezno skozi zobe: ΄sovražim to rdeče popacan srajco΄…
Vijolična potrpežljivo: ΄Ne skrbi dragi, to srajco boš kmalu prerasel. ΄«
»Razumem, da je predsednik v odhajanju jezen na vse, ki niso on. Ki ne mislijo kot on. Nikoli in nikdar več ne bo nikakršen vladar. Razumem ga. A kaj pa drugi pravijo o kraljičinem obisku. Mediji, pa ostali Slovenci? «
»Samo o barvah oblek njenega veličanstva poročajo, in o njenih klobučkih. Pa o jedilnikih tudi. Vidi se, da je več kot tretjina prebivalcev v Sloveniji podhranjena in slabo oblečena. Pa so jim take novice malce v tolažbo. Slovenci so veseli, če gre drugim bolje kot njim.«
»Torej, na zunaj po novem, mislim na toalete in frake in pojedine, na znotraj pa vsi po starem. Kaj res ni nikogar, ki bi se vsaj majčkeno spremenil na znotraj?
»Je, je. Eden pa se je. Karel. Zdaj zna že pogledati v oči, ko se rokuje in navdušen je nad tem novim znanjem!«
»Kateri Karel? Tisti, ki ima v domači postelji in po vseh žepih igračke, nekakšne osemkolesnike?«
»Tisti, tisti. Oklepa se jih in jih noče in noče spustiti ne ponoči ne podnevi. Joka in cepeta z nogami, ko mu jih trgajo iz rok. Še pa še bi se rad igral ministra za obrambo!«
»Ja, to je res huda notranja sprememba! Ampak, čas je! Treba bo naprej. Daj, ljubi Korovjev, še enkrat nagniva čutaro, hladno postaja tukaj vrh Triglava, potem pa zažvižgaj znak za odhod. Ampak, pazi, ne takih umetnij, da bi koga pohabil.«
»Messier, verjemite, za šalo bo to, samo za šalo…«

Korovjev se je iznenada potegnil kvišku, kakor bi bil iz gume, postal je višji kot sam Aljažev stolp, zložil je prste desnice v nekakšno umetelno obliko, se zavrtel kakor vijak, in se potem mahoma odvil in zažvižgal. Beli lipicanci v Lipici so se vznemirili in zahrzali, voda v rekah je zakipela in pljusknila kvišku, s koreninami vred je izruvalo kar nekaj znamenitih slovenskih lip.
Slovenijo in ves večerni svod je prekrilo Wolandovo črno ogrinjalo. Od nekod sta se pojavila dva vranca, Woland in Korovjev sta v zmernem tempu odjahala proti Slovaški, Litvi, Latviji in Estoniji… Moskov bosta izpustila, jo že predobro poznata…

Čez čas se je Woland za trenutek ozrl nazaj. Slovenija, kot da se je vdrla v zemljo – izginili so škandali, obrekovanja in prepiri. Ostala je samo megla in dim…«

In tale razglednica Wolanda in Korovjeva od kdo ve kod…

Vesna Arhar Štih
s pomočjo Afanasjeviča Mihaila Bulgakova, Wolanda in Fagota-Korovjeva. Vsem trem izražam svoje veliko spoštovanje in se jim zahvaljujem za sodelovanje, čeprav jih nisem prosila za dovoljenje. Ampak oni to razumejo…