Svet je bil 4. novembra priča političnemu preobratu neizmerne razsežnosti, ki je pokazal, da se želje velikih ljudi konec koncev tudi uresničijo. Pred štiridesetimi leti je progresistični del Amerike presunil val ogorčenja ob umoru borca za pravice črncev Martina Luthra Kinga, danes pa bo v Belo Hišo, to je skorajda v politični olimp mednarodnega prostora, stopil afroameričan Barack Obama. Politična in kulturna zrelost, ki so jo izkazali Američani na zadnjih volitvah, pomeni pravo prelomno točko v zgodovini.

Žal pa je naša draga »stara« evropska celina prav v svojem srcu še vedno močno sprta in zapletena v nesmiselne teritorialne šovinizme ter revanšizme. Še premnogi politiki se še vedno ozirajo na premrle mite in želje, svojo politiko, ki je - kot bom naposled tudi pokazal - največkrat omejena na teritorije skromne geografske razsežnosti, pa osnovujejo prav na načelih reakcije in diskriminacije.

A oglejmo si za trenutek okvir dogodkov iz nekega »datumsko-zgodovinskega« zornega kota: na dan, ko so po ameriških ulicah, televizijskih oddajah in v neštetih domovih slavili prvega črnskega predsednika Združenih Držav, torej s srčnim veseljem sprejemali popolno novost, rekel bi skoraj »revolucionrni« dogodek, se je v Trstu slavilo bolečo oz. radostno vojno preteklost. Da, prav tako. V naših krajih so potekali debate in govori o priključitvi italijanskega Trsta k telesu matične Italije(1918) po dolgih in temačnih letih tuje oblasti. Podčrtati je treba, da je šlo v slučaju Trsta, Gorice in vseh drugih danes obmejnih mest za »popolnoma italijanska« mesta in zaledja, ki so »legitimno«, po nekem »pravičnem« starozgodovinskem načelu (Rimljani?!) nedvomno spadale izključno pod italijanski jezikovni in narodni corpus.

A prezrimo za trenutek zgodovinsko upravičljivost tovrstnih izjav in predpostavk, ki so dandanes že del kulturne zakladnice skorajda vsakega italijansko govorečega prebivalca teh krajev. Razvidno je namreč, da je prav Trst kot mesto, kot geografska enota, take vrste kraj, ki se opira na preteklost; njegova politčna elita, predvsem desnosredinska, a tudi delno elita levosredinskega pola, pa je le sad te od davnih zgodovinskih sporov in pregrad zastrupljene miselnosti povprečnega meščana. Odprtost, miselna prožnost ter pripravljenost se seznaniti z nekoliko drugačno, popravljeno oz. izpiljeno verzijo zgodovine mesta in okolice, v kateri naj bi »baje« nastopali tudi neki italijanskim tržačanom bolj malo znani Slovenci, pa največkrat ne pride niti v poštev. Ne gre tu za obliko rasizma, ki ga opažamo pri zloglasnih samooklicanih »neofašistih«, nosilcih vrednot Mussolinijevega režima, a le za že globoko vkoreninjeno predpostavko, da se mesto ni rodilo, razvijalo, propadlo in spet prerodilo kot multikulturno stičišče jezikov in etnij, med katerimi sta bili številčno ter kulturno-gospodarsko najbolj zastopani italijanska in slovenska, a kot eno izmed tolikih severnih italijanskih mest, kjer je pač prisotna le ena narodnostna skupnost. Za naše italijanske sosede in someščane, ki se sicer sklicujejo na zelo demokratične vrednote, je torej mesto v vseh pogledih najprej italijansko, za tem pa pride vsako drugo vprašanje o morebitni prisotnosti in avtohtonosti drugih kultur.

Tako torej, naš 4. november kot protiutež ameriškemu koraku v prihodnost in nadalje tudi kot uvod v prenovljeno gospodarsko realnost, ki se nam (morda) obeta z otvoritvijo novega odseka avtoceste na tržaškem Krasu. Gre za načrt, katerega življenjska doba v papirnati obliki je za nekaj pantivekov presegala aktuacijsko dobo gradnje in postavitve, a se je vseeno izrodil v neko pozitivno gospodarsko novost v Trstu, ki je kot znano iz ekonomskega vidika žal vse prej kot živahno središče.

Otvoritev novega dela avtocestnega omrežja pa je in bo še v prihodnosti sprožila val polemik. Problematika izhaja namreč iz zelo enostavnega razloga, da novi odsek avtoceste poteka po skorajda popolnoma slovenskem jezikovnem območju, mimo mnogih kraških vasi, ki so še danes kljub deurbanizacijskemu procesu - selitvi številnih italijanskih družin na kraška tla - v veliki večini slovenska. Avtohtona slovenska ledinska imena so na dvojezičnih cestnih tablicah nakazana na pokrajinskih odsekih cestnega omrežja, čeprav v čedalje bolj okrnjeni obliki. Proces ni tako očiten in odprto zasmehujoč kot je bil v Avstriji pod upravo pokojnega Jörga Haiderja, a je v očeh prebivalcev teh vasi ravno tako presunljiv. Oblasti namreč svoje ne ravno mirodajne namene prepogosto skrivajo za tem, da so nekatere skoraj popolnoma slovensko govoreče vasi pod okriljem pretežno italijansko govoreče občine, kot je naprimer sama Občina Trst. Pod to spadajo mnoge vasi, kot na primer Bazovica in sosednji zaselki. In prav po tem predelu Krasa se razteza novi avtocestni odsek. Na tablicah pa o slovenščini ne duha ne sluha.

Kot že večkrat povedano, gre tudi v tem slučaju za kršitev mnogih mednarodnih sporazumov in na evropski ravni definiranih postavk o zaščiti manjšin. Italija kot ustanovna članica EU bi se morala teh načel še posebej držati in jih tako uresničevati, da bi kot država veljala za zgled drugim novim članicam. To, kar pod neprijaznimi in tudi nepravnimi pretvezami že dolga leta počenja na področju zaščite manjšin, pa je ravno veslanje proti toku sožitja in enakopravnosti vseh avtohtonih prebivalcev nekega teritorija.
Zanimivo pa je tudi, če si problem ogledamo iz zgolj ekonomskega zornega kota.
Postavimo se v kožo tujca, turista, ki prvič prepotuje naše kraje. Turistične upravne enote bi si morale prizadevati, da kraj predstavijo v celoti, torej upoštevajoč tudi vse jezikovne znamenitosti in posebnosti območja, katerih odraz so tudi mnoge gospodarske enote in viri dohodkov, kot na primer kmečki turizmi in kulturne znamenitosti. Tu gre torej za očitno pomanjaknje celo podjetnega duha, ne pa samo golega spoštovanja do »drugačnih«.
Dobro razumem dejstvo, da bodo mnogi izrazili svoj skepticizem glede naših prizadevanj za uveljavitev dvojezičnosti – ki pa je pravno in mednarodno podprta ter obvezna – saj gre namreč za staro in nerešeno problematiko, ki se tako rekoč »vleče naprej« kot neko neprijetno breme preteklosti.
Vsi pa bi morali dojeti globlji pomen naše tako zavervane vztrajnosti. Saj če klonemo, če se predamo in se ne več pritožujemo, se nenamenoma s tako nepravičnostjo sprijaznimo ter odobrimo mnenje tistih, ki bi na našo specifičnost, našo drugačnost raje pozabili.

David Požar