Zaklenil je vrata stanovanja in zakorakal v teman hodnik brez luči. Nikoli ni uporabljal razsvetljave in vedno je urno smuknil skozi zadnji vhod starega blokovskega naselja v katerem je životaril zadnjih pet let. Mrtvo listje na betonu pred stranskim izhodom je šumelo pod težo njegovih škornjev, ko je z odhajal čakat njo… čakat in pobegnit pred časom…

Stopal je skozi drevored in si zategnil šal okrog vratu. Bila je zima, mraz je pritiskal na njegov brazgotinasti obraz, ko je dvignil rokav starega plašča in pogledal na uro. Bilo je še prezgodaj, čakal jo bo. Moral jo bo počakati, da zaklene vaški lokal, se ozre in ga poišče s pogledom. Upa, da je prebrala njegovo pismo, ki ga je pustil njeni kolegici v službi. Mobitela nima, da bi jo poklical, zato sede na rob pločnika in se zazre v okna hrupnega lokala. Čakal bo, da izstopi in jo spet pospremil. Mogoče ga bo spet povabila na večerjo in jo bo spet občudoval, kako spretno postavlja krožnike na mizo in naliva vino v njegov kozarec.

Zaljubljal se je vanjo. Tisti večer, ko mu je pomagala oskrbeti razbiti nos v lokalu, kjer je delala. Bila je preprosta in njena koža je dišala po zelenem jabolku… Vohal jo je, ko mu je položila razmočeno vrečko ledu na obraz. Toplina je žarela iz njenih oči, vendar je bila tako osamljena. Kasneje je dneve in dneve preživljal na drugi strani »šanka« in srkal mlačno pivo medtem, ko je ona pridno delala in stregla goste. Prijazno se je nasmihala z očmi, ko mu je predenj postavila svežo steklenico brez kozarca. Najraje je imel trenutke pozno popoldan, ko v lokalu ni bilo toliko dela in je lahko govorila. Običajno si je pripravila kavo in jo srkala, naslonjena na beli steber, poleg njegovega stalnega pivskega mesta. Bila je dobra… vsaj tako je mislil… takrat…

Veter je krivil veje bližnjih dreves drevoreda, ko je ponovno dvignil glavo in zavihal rokav plašča. Ura je kazala čas, ko bo prišla bo… mora. Na ulici se je utrnila luč javne razsvetljave in prva snežinka je padla na stekelce njegove stare ure. Potisnil je obe roki globoko v raztrgane žepe in stopil do vhoda. Ni vstopil, ker je bil »švorc« in ga je bilo sram. Sram po dolgem času. Ženski nima kaj ponuditi razen sebe in starega pohištva, ki ga je odnesel iz stanovanja pokojne stare mame. Invalidsko pokojnino je zapravljal za pijačo, jedel je na socialne bone, ker ni bil sposoben delati. Bolezen ga je vztrajno jedla… del za delom. Črv v lesu njegovega telesa je bila… neuničljiva…

Zamišljen je prekinil tišino, ki je zajela ulico, ko je ugasnila ulična luč, dvignil glavo, izvlekel dlan, podrgnil po umazanem delu okna, ki ga je še lahko dosegel in pokukal v notranjost lokala. Bilo je mirno, nekaj lokalnih pijančkov je sedelo za majavo mizo. Čakal je, da stopi v vidno polje. Ni je bilo… Razburjen je gledal obraz nove natakarice, ki je v tesno oprijeti srajčki razkazovala dekolte in brisala kozarce.

Ni mogel več čakal. Tiho je vstopil. Nihče ga ni opazil, zato je odkorakal naravnost k točilnemu pultu in vljudno povprašal po Martini. »Novinka« je sumničavo razložila, da je več ni, vrača se je njen mož in preselila se bosta na drugi konec države, ker bo on zdaj delal tam. Boljši denar je in ona bo lahko ostala doma, rodila. Martina si želi otrok, čas teče in želi si urediti življenje…

Tišina zajame njegove misli. Ne sliši več joškate natakarice in odide, medtem ko ona mirno drgne kozarec v roki. Zaloputne težka vrata za seboj. Močno sneži… sneg v škripanju kriči pod njegovimi prevelikimi škornji. Drgne si z rokami obraz, moker je… otipava svoje brazgotine in gubice. Išče odgovore in z jezikom posrka slano solzo, ki steče v kanal brazgotine pod desno nosnico… napoti se k njej.

Tišina je. Vedno, ko pade sneg vse utihne. Vse se skrije in planet postane žogica, ki jo lahko pogoltneš, ne da bi te dušilo v požiralniku. Vedno, ko pade sneg je še bolj sam in ničesar ni. Samo on in gole veje, ki nemočne sprejmejo vse, kar jim pripravi nebo.

Doma je. Luč ima. Sprašuje se ali je sama. Rad bi jo videl, govoril z njo. Rad bi, da položi svoje mehke dlani na njegovo razbolelo lice in mu reče, da se bo vse uredilo. Potrka. Tiha glasba zveni izza ključavnice. Odpre.

Njen obraz je drugačen. Ni več topline, prijaznosti in smeha, nestrpna je in odrezava. Govori o možu, kako se je vrnil, govori o odhodu in on to vse že ve… Govori… on sploh ne sliši. Smukne mimo nje in vstopi. Topilna Martininega doma ga ponovno objame. Ukaže ji naj zapre vrata in zaklene. Martina se upira, zato sam zaklene in skrije ključ v žep.

»Rad te imam Martina,« zašepeta in stegne dlan proti njeni roki.

Odmakne se na drugo stran sobe in zagrozi, da bo poklicala policijo, če ne zapusti njenega stanovanja. Narobe je dojemal vse, kar sta doživela. Bila je osamljena in rabila je pogovore, rabila je moškega… vendar to vse ne pomeni ničesar, ker se vrača njen mož in ne sme izvedeti ničesar. Dober je. Dela na terenu in pošiljal ji je denar. Želi si družine z njim in ne z klošarjem, ki smrdi po pijači.

Zadere se v njegov obraz: »Izgini klatež smrdljivi! Misliš, da bom zapustila moža zato, ker sem dvakrat fukala z revežem!«

Nekontrolirano jo pograbi za lase. Upira se, kozarec ki ga doseže njena roka se zvrne in voda steče po kuhinjskem pultu. Kozarec se razbije. Martina prične kričati. Njen krik zaduši udarec v usta. Kri zalije njen obraz. Zruši se na tla. Brca jo. Brca kot vrečo smeti medtem, ko ona pljuva kri in se duši. Stegne se proti njeni glavi in jo porine globlje ob tla. Strga ji majico in medtem, ko se brani ji razgali belo rit.
Martina kriči, ko jo grobo nasadi ves trd. Pofuka jo. Uživa kot nikoli prej. Njeni kriki se mešajo s krvjo in njegovim hitrim prihajanjem. Njegov obraz se spači, ko jo zgrabi za vrat in močno stisne:
»Nikamor ne boš šla!«

Zaklene vrata za seboj. Zunaj je prenehalo snežiti. Vroče mu je. Sprosti vozel šala okrog vratu. Odide iz mesta. Njegova bolezen izginja v vetru. Krvava dlan drži kavno škatlo z Martininim srcem.

Nana.O