Pozdrav smrti!
8. november 2008 ob 10:19 | Elena Pečarič |Začnimo z ugotovitvijo ter recimo, da nam je življenje vsem v pogubo, saj nas na koncu neusmiljeno čaka smrt. Natančneje konec življenja rečemo tam ali takrat, ko nastopi smrt. Katera smrt: tista, ki jo prinese življenje ali tista, ki prinese življenje? Smrt je ta, ki podpira življenje. Smrt je usoda vseh živih bitij, vendar samo človek, ki je sposoben govorice, ima zavest svoje lastne minljivosti. Edino človek je sposoben doumeti pomen končnosti svojega življenja in prav to ga temeljno zaznamuje oz. nam zaznamuje našo celotno eksistenco. Smrt v vsakdanjem življenju dojemamo kot izraz in simbol največjega nasilja, ki pretrga našo kontinuiteto, linearnost našega dojemanja in nam odvzame, nas okrade za lastno življenje.
“Zavedanje” dejstva, da je naše trajanje omejeno, da smo že od samega začetka bitja, obsojena na propad, nas navdaja s strahom in tesnobo, ki se ju poskušamo otresti, znebiti ali vsaj zmanjšati na minimum. Tako ljudje počnemo najrazličnejše stvari v prizadevanju, da bi to dejstvo, dejstvo smrti namreč, potlačili in izrinili, a se nam vrača v obliko simptomov, ki smo jih dolžni identificirati in interpretirati. Pripravljeni smo živeti kot mrtveci, životariti kot zombiji, žrtvovati življenje za življenje in v imenu življenja, ki pa se klavrno zopet zaključi s smrtjo ali v smrti. V tam slogu nas skušajo vzgajati za življenje in nastajajo razne tako imenovane “Šole za življenje”.
Priznati smrt za pogoj življenja, pomeni priznati mejo in opozicijo, brez katere ni mogoče misliti življenja; in to ne zgolj v smislu, da eno legitimira drugo kot njegova opozicija, tipa eno je, ker ali kar drugo ni, ampak, da eno v sebi nujno že vključuje tudi drugo ter brez njega sploh ne more obstajati. Ko govorimo o življenju, govorimo vedno tudi o smrti, ki ga definira in omejuje kot končnega. Samo znotraj in v okvirih te končnosti lahko ustvarimo pogoje za razmišljanje o pomenu in smislu življenja. A strah pred smrtjo je pravzaprav pozno čustvo v človeški zgodovini, ki nastopi šele v moderni dobi.
Smrt v vsakdanjem življenju postaja vse bolj tuja izkušnja, oddaljena, celo nevarna in nesmiselna. Če je bila v preteklosti obravnavana, posredovana in ublažena z rituali, ki so v določeni skupnosti imeli eno izmed ključnih vlog konstituiranja, podeljevanja identitete in povezovanja le-te, lahko v tako imenovani sodobni družbi, ali kakor koli že poimenujemo čas v katerem živimo, opažamo izginjanje te vloge. Smrt je vedno manj vidna, neposredno “otipljiva”, prisotna kot fenomen, izginja govor o smrti, in rituali povezani z njo postajajo vedno bolj reducirani na temelje, odvečni in nepotrebni, zvedeni zgolj na minimum prakse, s katero se skušajo čim prej znebiti trupla, odpraviti umrlega in potlačiti žalost. Da bi hitro lahko pozabili in živeli naprej prav tako hitro, kot je to v skladu s tempom današnjih dni. Gre pravzaprav za obsesivno, vsesplošno purifikacijo in poskus odstranjevanja smrti, zaščito pred bolečimi izkušnjami vsakdanjega življenja, da bi kot pod učinkom anestezije zadušili in otopili tesnobo, še preden se ta pojavi, a ravno s tem jo samo dodatno potenciramo in povečujemo. Lahko bi rekli, da nam “dober okus” v družbi prepoveduje kakršenkoli namig na smrt, saj bi bilo preveč depresivno in morbidno govoriti o njej.
V XIX. stoletju zavzame pomembno mesto družina, ki prične zakrivati resnost stanja, umirajočemu se začne lagati; resnica postane problem. Prične se igra vlog in prevare v imenu dobrega dela. Pretvarjajo se sorodniki pred umirajočim, saj mu hočejo tako prihraniti strah in odvečno bolečino, da bi umrl, z iluzijo; da bi umrl, ne da bi vedel, da bo. Pretvarja se tudi sam umirajoči, da bi svoje najdražje ne spravljal v predčasno tegobo in vznemirjenost. Nenazadnje se pretvarja tudi celotno medicinsko osebje, kar jim omogoča, da lažje, predvsem pa brez težav dalje opravlja svoje rutinsko delo. Tako naj bi se umirajočemu prihranilo nekaj strahu in trpljenje, ki ga še čaka.
Prikazi in upodobitve smrti so vse redkejše, dokler v celoti in povsem ne izginejo. Kakor v XX. stoletju izginja in končno tudi izgine govor o smrti, na katero se zgrne “vpijajoč” molk in s tem nujno povezane prepovedi. Evolucija hitro “napreduje”, tako je v današnjem času smrt popolnoma v rokah medicine, seveda v okviru bolnišnic, kjer se vsi do konca borijo proti smrti in z njo. A vendar je bolnišnica postala tudi privilegiran kraj, kamor se odhaja umirati, da ne bi doma “onesnaževali” okolja in tako omogočali neoviran potek vsakdanjika. Pri tem smrt ni več priložnost ritualnega obreda, ampak postane predvsem stvar tehnične narave, izvedbe in vprašanja o odločitvi glede prekinitve zdravljenja. Smrt je postala razdrobljena, razstavljena v serijo majhnih etap, korakov, praks, kjer pravzaprav ne vemo, katera je prava smrt; ali je tista, ko zgubimo zavest, ali nastopi takrat, ko ne dihamo več sami, ali ko odpovejo možgani … Hiter razvoj medicine podaljšuje življenje in s tem hkrati podaljšuje tudi čas oziroma dolgost umiranja, saj se lahko glede njenega nastopa odločamo v skladu z interesom. Ta interes se izraža v volji zdravnika, “zanimivosti” primera, tehnični opremljenosti in seveda ekonomski zmožnosti posameznika in družbe. Okradejo te izkušnje lastne smrti, odvzamejo odgovornost pri soočanju in zavesti o njenem bližnjem nastopu. Človeka otopijo z zdravili in lažmi s čimer izgubi možnost ter sposobnost odločanja. Pacientu je vzeta pravica, da umre “pokončno”; da ohrani svoje dostojanstvo. Kar bi se moralo dogajati v samoti, tišini, intimno, soočanje s smrtjo namreč, se sprevrne v vprašanje varanja in sprenevedanja.
Elena Pečarič
8. november, 2008 ob 10:51
Smrt je nekaj povsem naravnega in temu “Darilu” ne uide nihče. Bistveno je, kaj se dogaja prej, s čim smo izpolnili čas med Rojstvom in Smrtjo.
8. november, 2008 ob 15:05
Imam neozdravljivo bolezen, vendar sem odlično razpoložen - po zaslugi zdravnikov!
Spremljevalka moje bolezni je bila obremenjujoča bolečina, ki so mi jo zdravniki z obsevanji odpravili.
Zdaj veselo umiram in med tem pomagam bližnjim pri njihovih križih in težavah, ki jih prinaša življenje.
8. november, 2008 ob 17:57
Se ne strinjam v vec tockah:
i) Elena pravi, da so bolnisice priviligiran kraj kamor gre umirajoci, da ne bi doma “onasnezeval” okolja. To preprosto ni res, bolnisnice obstajajo zato da si med sabo pomagamo in po sreci morda ozdravimo kaksno bolezen. Se vedno ima vsak moznost, da ne odide v bolnisnico in si po svojih moceh (ce si to zeli) poskusi pomagati sam in ostane doma.
ii) Nacin umiranja si izberemo sami. Nihce nas ne sili v pocasno umiranje in nihce nam ne preprecuje, ce zelimo umreti kako drugace. Tudi se ne strinjam s tem, da bi umiranje morali biti intimno, v samoti, tisini, zakaj le? Tudi Sokrat ni umrl v samoti. Kakrsna je zelja posameznika, to bi morali spostovati.
iii) Ne strinjam se, da vsakogar misel na smrt obremenjuje in v njem porodi strah in tesnobo. Mnogi to vzamejo kot neizogiben del zivljenja in s tem nimajo kaksnih hudih problemov. Tudi tezko bi se strinjal, da govor o smrti izginja. Ce pogledamo kaksne vidnejse filozofske tokove (npr eksistencializem) in avtorje (npr Levinas) nimam obcutka, da bi misel o smrti iz strahu in tesnobe odrivali na stran. Nekateri posamezniki ja, drugi ne, cisto odvisno od druzbe ljudi, med katerimi se gibljes.
8. november, 2008 ob 18:02
Odličen blog!
8. november, 2008 ob 18:35
Vem, da je smrt samo prehod v drugo stanje. Energija je neuvničljiva.
8. november, 2008 ob 18:37
Nihče ne ve kdaj nas doleti. Hvala bogu.
8. november, 2008 ob 19:52
Prov zanima me kaj je pol?
8. november, 2008 ob 20:40
Potem si mrtev in zginješ v zemlji.
Če pa si dal svetu prispevek ta živi naprej.
8. november, 2008 ob 21:33
Tako kot življenje se spreminja tudi smrt. Predvsem je neznosno to, da je smrt postala nekaj vsakdanjega, ne pa nekaj izrednega. Preveč je smrti, preveč je nasilnih smrti in težko je v takšni družbeni konstrukciji intimno dožilvjati smrt. To je priveligij posameznikov, ki so posebej občutljivi, tako kot je naša Elena. Pred kratkim sem bil blizu smrtnega diha in sem se zatekel po pomoč k zdravnikom. Vesel sem, da mi odgovornosti za smrt ni potrebno prenašati povsem sam. Zdravniki so prevzeli del te odgvornosti in zato sem še živ. Za to sem jim hvaležen.
8. november, 2008 ob 21:41
http://www.imeem.com/people/ymq8Wlu/music/NHnotdOb/propast_doo_molitva_za_smrt/
8. november, 2008 ob 21:41
Tina .@ 8. november, 2008 ob 19:52 je rekla
Tina> Prov zanima me kaj je pol?
Bom na dolgo “objasnil” in to z eno alegorijo. Vemo, kako se je butalski kovač, ki se je obrti učil le z očmi, izgovoril, ko je imel javno demonstracijo svojih spretnosti: “Če bo špičasto, bodo vile; če bo ploščato bo pa lopata!”
Podobno bom jaz povedal: “Če bo slabo, bo tako kot spored na RTVSLO, če bo pa dobro, bo tako kot tisti na POPTV!”
8. november, 2008 ob 22:11
Kaj pa, če se reinkarniraš?
8. november, 2008 ob 22:14
Ne, ni nikakršne reinkarnacije. Ko si mrtev si mrtev, “reinkarniraš” se lahko vedno znova kvečjemu skozi to kar si pustil za sabo.
8. november, 2008 ob 23:13
KR NEKI
8. november, 2008 ob 23:28
kricet , kako veš, da imaš prav?
9. november, 2008 ob 0:28
Tina, kako ves da imas ti?
Zagotovo verjetno nihce ne ve tocnega odgovora, vendar si morda priblizno predstavo clovek lahko ustvari: manj argumentov je na strani reinkarnacije kot proti njej.
9. november, 2008 ob 0:38
Tina, kako veš, da nisi le del sna nekega lepega metulja?
9. november, 2008 ob 0:50
@domen: Mnja, skoda ker ni omogoceno da bi prvo minuto po objavi se lahko spreminjali komentar. Bi popravil kaksne nesmiselne zveze tipa “zagotovo verjetno”,..
9. november, 2008 ob 12:36
Tina, zato ker še nihče ni nikdar dokazal česa drugega.
Rad uporabljam razum, ne maram domnev, ker potem lahko domnevam tud da me bodo špageti iz omare napadli sredi noči, pa nekako vem da me ne bodo.
9. november, 2008 ob 13:39
Smrt je res verjetno edina stvar na svetu, ki ji ne uide nihče in naj bi bili ljudje vsaj pri eni zadevi enakopravni čeprav spet smrt lahko pride iz različnih vzrokov najsi je to bolezen, nesreča, umor, ipd. se pravi tudi tu ne velja čisto to o enakopravnosti.
Ampak nekje se konča. Razne religije strahi pred smrtjo dodajajo vero v nesmrtnost, v zgodovini pa je že mnogo ljudi iskalo nesmrtnost.
Večina ljudi se smrti boji a pravzaprav se boji fizične bolečine.
Pot proti smrti je lahko tudi tržna niša saj se mnogi poklicno ukvarjajo s tem fenomenom.
Na poti proti smrti je veliko patetike, usmiljenja, zaigranih čustev.
Ljudje, ki so spoznali, da imajo neozdravljivo bolezen so se preobrazili v pravega človeka, sier za večino drugih in po njihovo čudaka ampak postali so boljši.
Obstajajo tudi različni načini umiranja humani, manj humani, bolj kruti in najbolj kruti.
Smrt vzpodbudi tudi razmišljanje o smislu življenja in je tudi cilj življenja, kaj torej udejanimo med začetkom in koncem.
9. november, 2008 ob 13:42
@kricert:
1) rodili so se otroci, ki prej kot “materinega” govorili tuje jezike. Do potankosti so se spominjali svojega prejšnjega življenja. Ko so preverjali podrobnosti, so ugotovili, da se ujemajo. Poskusi razložiti razumsko.
2) obsmrtna doživetja - ljudje, ki so bili klinično mrtvi, so lahko slišali, videli, kaj se dogaja okrog njih. Tudi tisti, ki so bili slepi/gluhi, so dojemali svet kot bi bili brez te svoje hibe. Poskusi razložiti razumsko.
9. november, 2008 ob 13:58
@M
Verjameš v večno življenje v drugi obliki?
9. november, 2008 ob 16:20
@M: Angleski milijonar James Randy ponuja 1.000.000$ nagrade tistemu, ki bi na kakrsenkoli nacin pokazal katerikoli nadnaravni fenomen. Pogoj pa je, da je njegova ekipa fizikov zraven in ce se slucajno izkaze da lahko s fizikalnimi zakoni razlozijo stvar, potem pac ne dobi nic. Doslej ni uspelo se nobenemu, bilo je pa ze kar lepo stevilo poskusov.
http://www.randi.org/joom/
9. november, 2008 ob 19:29
1) rodili so se otroci, ki prej kot “materinega” govorili tuje jezike. Do potankosti so se spominjali svojega prejšnjega življenja. Ko so preverjali podrobnosti, so ugotovili, da se ujemajo. Poskusi razložiti razumsko.
2) obsmrtna doživetja - ljudje, ki so bili klinično mrtvi, so lahko slišali, videli, kaj se dogaja okrog njih. Tudi tisti, ki so bili slepi/gluhi, so dojemali svet kot bi bili brez te svoje hibe. Poskusi razložiti razumsko.
Človeški možgani so 96% neizkoriščeni. So tudi eno najmanj raziskanih področij v medicini, vsekakor se lahko znotraj njih marsikaj dogaja, nikakor pa to ne posega na področje metafizičnega. Prav tako velja za človeško osebnost pravilo ledene gore, več kot 90% naše vsebine se skriva v podzavesti in se je sami ne zavedamo, čeprav pogosto ali celo večinoma ravnamo skladno s temi 90% in tudi naša prepričanja, predvsem tista najbolj temeljna, izhajajo od tod.
Za to kar navajaš pod točko 1 osebno nisem slišal, prav tako zveni za lase privlečeno da bi se dojenček nečesa spominjal, saj tega ne more natančno opisat, oz. dokler ne govori sploh ne more opisat. Opiše lahko šele ko je dovolj velik, takrat pa lahko govorimo že o “kontaminiranosti”. Sem pa velikokrat slišal za primere ljudi, ki so doživeli nesrečo, travmo in se nato zbudili ter govorili nek jezik povsem tekoče, čeprav tega jezika poprej niso znali ali pa so ga znali le bežno. V zvezi s tem so bile opravljene določene znanstvene raziskave, zgolj empirična ugotovitev pa je, da se je bil vedno posredi dogodek vezan na možgane, vsekakor nek sprožilec tega, kar je bilo očitno skrito v njih. Več o rezultatih ne vem je pa zanimivo, da najnovejše metode učenja tujih jezikov uporabljajo ravno tako imenovano alfa stanje, več o temu pa ti bom kar prilepil semle:
UČENJE V ALFA STANJU
je še najbliže ideji o sanjskem učenju. »Sanjskem« v prvotnem in prenesem pomenu besede. V prenesenem pomenu zato, ker bi ljudje najraje videli, da bi nam nekdo z lijakom vlival znanje medtem, ko spimo. In v alfa stanju učenje resnično poteka skoraj tako. Počivamo in se učimo tudi do desetkrat hitreje kot sicer. V prvotnem pomenu pa je učenje v alfa stanju sanjsko zato, ker je alfa stanje zadnja stopnička na poti iz budnega stanja v spanec in prva na prehodu iz spanca v budnost.
Alfa stanje je stanje popolne psihične in fizične sproščenosti. Doživljamo ga vsakodnevno, ko se prebujamo, oziroma, ko tonemo v spanec. Je prehod med budnostjo in spanjem. Strokovnjaki so ugotovili, da so naši možgani najbolj dojemljivi za učenje prav v alfa stanju: po nekaterih raziskavah se učimo tudi do 10 krat hitreje, naučeno pa si zapomnimo veliko dlje.
Učenje v alfa stanju je ena najstarejših metod učenja v zgodovini človeštva, žal pa je bila našemu, zgolj na logiko se opirajočemu zahodnjaškemu umu dolgo skrita. Razkril nam jo je Bolgar, dr. Georgi Lozanov v drugi polovici preteklega stoletja. Dr.Lozanov je zrasel v družini znanstvenikov, že njegovi starši pa so se ukvarjali tudi z vzodnjaško mislijo in jogo. Posvetil se je psihologiji, še posebej pa ga je zanimalo, kako delujejo možgani ljudi, ki imajo tako ali drugače izjemen spomin. Pot ga je zanesla tudi med indijske jogije. Med njimi so bili taki, ki so znali na pamet neskončno dolge starodavne tekste. Da so jih zrecitirali, so govorili neprenehoma nekaj dni skupaj. Take varuhe spomina poznajo večinoma tudi vsa domorodna plemena po svetu. Od novozelandskih Maorov preko avstralskih Aboriginov, Eskimov pa tja do severno in južnoameriških Indijancev. V plemenih obstaja vedno manjša skupina posvečenih posameznikov, ki znajo na pamet celotno zgodovino svojega plemena. Kaj imajo skupnega z zahodnjaki, ki se odlikujejo po svojem super spominu? Dr.Lozanov je odkril, da vsi ti ljudje znajo, paradoksalno, med učenjem izjemno zmanjšati aktivnost možganov. Elektroencefalogram izpriča delovanje na frekvencah od 6 do 13 Hz, medtem, ko v budnem stanju, po zahodnjaški logiki edinem pravem stanju za učenje, delujemo na frekvenci 42 Hz. Tako je dr.Lozanov razvil svojo metodo učenja, ki jo je poimenoval sugestopedija. Američani so metodo povzeli, jo razvili in dopolnili in jo poimenovali superlearning.
Alfa stanje ni hipnotično stanje. Gre le za stanje popolne umirjenosti; tako telesne, kot duševne. Vanj lahko vstopimo in izstopimo, ko to želimo sami. Pri pouku tujih jezikov je učitelj tisti, ki povede svoje tečajnike v alfa stanje. Lahko pa si pomagamo tudi s tako imenovanimi »mind machines«, ki niso nič drugega, kot računalniki, ki s pomočjo vizualnih in avditivnih stimulacij izzovejo različna stanja, med njimi tudi alfa stanje. Na ušesa si nataknemo slušalke, na nos posebna očala, oboje pa je povezano z računalnikom in kasetnikom, ki predvaja besedilo, ki se ga želimo naučiti. Take naprave imamo tudi v naši šoli, vendar jih uporabljamo zelo redko. Alfa stanje se namreč lahko naučimo priklicati tudi sami. Menim, da je to znanje, ki ga naši tečajniki pridobijo na delavnicah tujih jezikov v alfa stanju prav tako dragoceno kot znanje tujega jezika, zaradi katerega so prišli k nam. V alfa stanju se namreč ne učimo samo tujih jezikov, pač pa prav vse, kar si lahko zamislimo. Poleg tega je to stanje, v katerem se lahko na hitro zelo dobro spočijemo in, ki ima proti-stresni učinek. So pa to tudi vrata v tiste naše skrite potenciale, o katerih sicer radi razmišljamo, ne znamo ali ne upamo pa si jih priklicati takrat, ko bi jih potrebovali.
Pri učenju tujih jezikov vidim možnost uporabe učenja v alfa stanju predvsem v nalaganju besednega zaklada v spomin (poleg drugih prej omenjenih pozitivnih učinkih). Še bolj pomemben pa je del, ko tako pridobljeno znanje uporabimo v praksi. Zato v nasprotju z nekaterimi drugimi šolami, pri nas tečaji ne temeljijo večji del na učenju v alfa stanju, pač pa na aktivnem delu. V tem delu se učimo s konverzacijo, igranjem vlog, dialogi, didaktičnimi igrami, raziskovanjem tekstov in slovničnih pravil.
Intenzivne delavnice tujih jezikov. Tako smo v naši šoli poimenovali tečaje, ki vključujejo učenje v alfa stanju. Intenzivne zato, ker se odvijajo v zelo strnjeni obliki, ker se v kratkem času naučimo resnično ogromno in, ker se v njih veliko dogaja. Delavnice pa smo jih imenovali zato, ker so tečajniki v tistem delu, ki ne poteka v alfa stanju, sami zelo aktivni. Verjamemo, da je nekaj vredno le znanje, do katerega smo se dokopali sami. Tako ima pri nas učitelj bolj vlogo usmerjevalca procesa učenja. Sicer pa te delavnice preveva vzdušje sproščenosti in veselja do učenja.
—–
Skratka človeški možgani so izjemno dojemljivi za učenje in kot rečeno večinsko neizrabljeni in o neizrabljenem delu premalo znanega. Tako da tudi če bi tvoj zapis pod točko 1 deloma veljal tak kot je (za kar pa bi rad videl vsaj kak relevanten link) tudi v tem primeru bi veljalo dejstvo da so možgani otroka razviti že pred njegovim rojstvom in tudi dokazano je da otrok že nekaj mesecev pred rojstvom sliši vse kar prihaja od zunaj. Sočasno je to obdobje ko so možgani daleč najbolj dojemljivi za učenje (pri tem ne mislim da šolsko definicijo tega pojma ampak na psihološko definicijo).
Kar pa se tiče tvoje točke dve pa bi šle razlage v zelo podobno smer. To, da so ljudje (ki dejansko na koncu niso umrli) slišali vse kar se dogaja okoli njih, to se mi ne zdi čisto nič posebnega, očitno so jim možgani delovali in to da ljudje, ki so npr. v komi, dojemajo dražljaje oz zunaj, to je bilo bojda tudi že dokazano. Glede slepih in gluhih se mi prav tako zadeve zdijo povsem razložljive. čeprav sam nisem znanstvenik, verjamem pa predvsem v človeški razum in skušam razmišljati s svojo glavo.
In če potegnemo nek zaključek, na koncu ne moremo nikdar postavljati natolcevanj ob boku k znanosti. Vsekakor se na svetu, ki je kompleksen sistem, in v človeku, ki je verjetno še bolj kompleksen sistem, dogajajo številne stvari, ki jih je težko pojasniti, toda razne teorije zarote oz. hotenja ljudi po temu da bi bilo “nekaj več” temeljijo izključno na nedokazanih predpostavkah, zaključki se delajo na nekaj primerih, katere nihče ni doživel zares sam, ampak so vsi za njih nekje slišali. Znanost pa načrtno in temeljito preučuje stvari in dela zaključke zgolj na podlagi dokazov. Zaradi svojega načina dela znanost tudi napreduje saj svoje rezultate po potrebi kasneje ovrže, ko so na voljo boljše metode ali več dokazov. Če bi se opirali zgolj na metafizično, potem bi te pač danes še vedno skurili če bi si drznil trditi da je zemlja okrogla.
9. november, 2008 ob 21:57
@elena bravo!
tabu tema
soočanje bi postalo bolj “naravno”.. humano..!
9. november, 2008 ob 22:34
@kricert
a -Učenje v alfa stanju je ena najstarejših metod učenja v zgodovini človeštva, žal pa je bila našemu, zgolj na logiko se opirajočemu zahodnjaškemu umu dolgo skrita. Razkril nam jo je Bolgar, dr. Georgi Lozanov v drugi polovici preteklega stoletja. Dr.Lozanov je zrasel v družini znanstvenikov, že njegovi starši pa so se ukvarjali tudi z vzodnjaško mislijo in jogo. Posvetil se je psihologiji, še posebej pa ga je zanimalo, kako delujejo možgani ljudi, ki imajo tako ali drugače izjemen spomin. Pot ga je zanesla tudi med indijske jogije.
b- verjamem pa predvsem v človeški razum in skušam razmišljati s svojo glavo.
kako gre skupaj,
1-da je nekaj skrito zahodnjaškemu, zgolj na logiko opirajočemu se umu
ter
2-tvoja vera v človeški razum?
Lozanov je učenje v alfa stanju odkril približno tako, kot je Kolumb odkril Ameriko, namreč tako, da jo je “odkril” najmanj kakšnih 20 000 let za pravimi odkritelji te celine.
Lozanov je namreč zgolj popraskal po nekajtisočletnem znanju indijskih jogijev.
mimogrede, med osnove jogijskega znanja spada tudi razumevanje reinkarnacij.
kar se tiče znanosti, pa bi navedel le dejstvo, da obstaja več zelo različnih, celo zelo nasprotujočih se “znanstvenih” razlag, kaj sanje sploh so. zakaj? ravno zaradi temeljnega znanstvenega načela, da morajo biti znanstveni poskusi ponovljivi in preverljivi.
ker gre pri sanjah za izrazito subjektivna doživetja, je jasno, da znanost po sanjskem svetu ne more kaj več, kot praskati po površini.
pri jogi je seveda drugače. s sanjskim svetom je v simbiozi. medtem, ko zahodna znanost niti ne ve, kaj sanje sploh so, oziroma kaj bi lahko bile, obstaja po drugi strani v joga cela disciplina, posvečena sanjam.
osnovna diskrepanca med vzhodnjaško večtisočletno jogijsko znanostjo in med zahodno nekajstoletno znanostjo je v dojemanju vesolja.
jogiji razumejo, da materialno vesolje in življenje izvirata iz duha
znanstveniki pa sklepajo, da se je življenje vključno s (človeškim) razumom razvilo iz nematerialnega vesolja.
9. november, 2008 ob 22:37
pardon, popravek lapsusa v zadnjem stavku:
jogiji razumejo, da materialno vesolje in življenje izvirata iz duha
zahodni znanstveniki pa sklepajo, da se je življenje vključno s (človeškim) razumom razvilo iz materialnega vesolja.
10. november, 2008 ob 13:37
@bodi, verjetno v zivljenju se nisi videl ene diferencialne enacbe (misljeno kot prispodoba za znanstveno delo), tako da nisi v poziciji da bi sodil o znanosti (npr kako psihologija tolmaci sanje) ali njenih temeljnih nacelih (npr preverljivost poskusov).
13. november, 2008 ob 13:33
@domen
resda še nisem videl diferencialne enačbe, ki bi psihološko tolmačila sanje.
kar se tiče znanosti, sem že slišal zanjo, hvala.
nisem od včeraj, živimo namreč v svetu, ki idolizira znanost in se osnovnemu poznavanju znanstvenih doktrin skorajda ni mogoče izogniti.
glede “znanstvenih” razlag sanj pa sem še kar na tekočem, saj je moja mlajša hči imela lani o tem referat in nas je seznanila z interpretacijami sanj različnih znanstvenikov.
naj za začetek zadošča kratek citat iz prvega linka, ki mi je prišel pod roko.
“The function of REM sleep is not well understood; several theories have been advanced.”
http://en.wikipedia.org/wiki/Rapid_eye_movement_sleep
za bolj podroben študij se boš moral potruditi sam,
če ne boš zmogel, pa lahko rečem svoji mlajši hčeri, naj ti pomaga najti kakšen uporaben link