Druga svetovna vojna je bila sama po sebi veliki absurd, propadla predstava človeštva, ki je nakazovala na nezrelost človeka. Nekako ni besed, ki bi opisale pomen pojma vojne. Morda je to uspelo Barbari Bush, materi odhajajočega ameriškega predsednika Georga Walkerja Busha, ki je nekoč izustila: “War is not nice!” Komentar na ravni petletnega otroka je morda tisto, kar v pravem trenutku najde svoje mesto.

Že od malega so nas učili o poteku svetovne katastrofe, ki je vzela toliko življenj in pustila hude posledice, ki jih je moč čutiti še danes – s tem predvsem apeliramo na politične anomalije, ki še vedno vzpostavljajo družbena nasprotja. Druga svetovna vojna je težavna tema, ki verjetno nikoli ne bo našla svoje rdeče niti. Preučevanje in poučevanje o drugi svetovni vojni je nedvomno odvisno od različnih pogledov. Medtem ko se pri nas še vedno vse vrti okoli državljanske vojne, ki je razklala narod na dva pola in pustila težak politični pečat, se v državah, ki so bile na strani sil osi, o teh zadevah govori veliko bolj pazljivo in z zadržkom. A nekatere države, med njimi vodijo, kakopak, ZDA, so pojem druge svetovne vojne popolnoma pop-izirale. Vojne zgodbe, katerih namen naj bi bil opomin na pretekle dogodke, ki naj se ne ponovijo nikoli več, so postale uporabni material Hollywoodske mašinerije, ki jih spretno spreminja v orodje zabave ter tako (no ja, vsaj v večini primerov) ukrivlja zgodovino. Film kot moderni medij lahko danes v že skoraj popolnoma digitalizirani dobi povzroči veliko nepopravljive škode, posebno med mlajšo, še nepoučeno populacijo – morda ni nič čudnega, da so ameriški mladci in mladenke v neki raziskavi drugo svetovno vojno primerjali s filmsko epopejo Star Wars. Saj veste, Good versus Evil.

A ne tiči vse samo v filmu. Leta 2005 so v ZDA, natančneje v Washingtonu, DC, odprli sijoč spomenik, ki obiskovalce opominja na hrabrost (ameriških) borcev med drugo svetovno vojno. Sestoji iz številnih vodnjakov in fontan, ki ponazarjajo oddaljena bojišča nad Pacifikom in Atlantikom ter iz dveh manjših slavolokov. Nad njima se bohoti napis “Memorial to World War Two” in letnica 1941-1945. Štiriletna vojna, ki je na koncu prinesla zmago ZDA? Žalostno, a resnično, vendar na milijone Američanov misli tako.

Pokukajmo v Evropo. Na Poljskem se je istega leta zgodila veličastna počastitev šestdesetletnice zmage nad nacistično Nemčijo, ki pa je sprožila številne polemike – začela se je namreč v Auschwitzu, kjer so takratni predsednik Poljske Aleksander Kwaśniewski, bivši predsednik Ruske federacije Vladimir Putin, predsednik Izraela, predsednik Nemčije in predsednik Francije spomnili na osvoboditev tega koncentracijskega taborišča 27. januarja 1945. Vsi predsedniki, ki so nastopili kot govorniki, so uporabljali besede kot so “osvoboditev”, “zmaga nad zlom” in “nikoli več”. Tisto, kar je sprožilo polemike med Poljaki, je bilo dejstvo, da se nihče izmed govorcev ni obregnil ob resnične dogodke, ki so se dogajali v Auschwitzu po Januarju 1945. Nihče ni omenil, da so Sovjeti kmalu po osvoboditvi Auschwitza taborišče prestrukturirali v novo koncentracijsko taborišče, kjer so svoje mesto našli (poljski) politični zaporniki. In nihče ni omenil, da Nacisti pravzaprav niso bili edini, ki so ljudi zapirali v koncentracijska taborišča. Edino, kar je nekaj pomenilo na tej slovesnosti, je bila počastitev zmage nad “zlom”, četudi nihče ni točno definiral, kdo vse je stal za njim. Jacques Lacan, kje si?

In pa Nemčija – velika večina Nemcev verjetno občuti vsaj kanček krivde. Še danes se zgodi, da na nemškega turista, ki obišče katero izmed poljskih mest (posebno v Varšavi se najdejo stari, občutljivi ljudje) prileti glasna opazka. Videl in slišal na lastne oči in ušesa. Kakorkoli, zaradi občutka krivde, družbenega obžalovanja storjenega in kolektivnega sramu, raznorazni spomeniki in pokloni v vseh krajih po Nemčiji kar rastejo kot gobe po dežju. Zadnji večji je verjetno “Denkmal für die ermordeten Juden Europas” oziroma “Spomenik pomorjenim Judom v Evropi”, ki so ga pompozno odkrili maja 2005. Spomenik, oblikoval ga je ameriški arhitekt Peter Eisenman, sestavljen iz številnih granitnih kock različnih velikosti, predstavlja temačen labirint, ki naj bi od obiskovalcev izzval emotivne izlive. In jih je res. Odkritje spomenika je sprožilo številna provokativna vprašanja, med katerimi je bilo najbolj odmevno – Kaj pa ostali milijoni žrtev nacističnega režima? Za odrešitev občutka kolektivne krivde nemškega naroda je potrebno kolektivno opravičilo vsem narodom in ne izpostavitev samo enega, pa čeprav je ta utrpel najhujše izgube. Najglasnejši provokatorji so bili, za pojme številnih zmotno, hitro označeni za antisemite in vse skupaj je hitro potihnilo.

Težko je vzpostaviti konstruktivno diskusijo o absurdih druge svetovne vojne, saj je bila ravno ta vojna največji absurd in sramota človeštva, vendar pa je kljub temu potrebno izpostaviti nekaj dejstev, ki nam pomagajo ohraniti spomin in služijo kot opozorilo, da naj se kaj takega nikoli več ne ponovi. Saj veste, veleslavni “never again”. Pa mislite, da je možno? Jonathan Swift je nekoč dejal: “Vojna! Nevarna igra, ki se jo svet tako rad igra!”

Marko Orel