Bil je trenutek, kakršnega si svet še ni privoščil. Novega polbelega pol temnopoltega predsednika Združenih držav je v enem samem hipu slavil ves svet. Če izvzamemo predsednika Ruske federacije Medvedeva, ki je prikorakal skozi velika vrata kremeljske palače, da bi ob novem ameriškem predsedniku še enkrat naštel vse grehe hladne vojne in napovedal nova orožja, če bo druga stran vztrajala pri raketah na Poljskem in Češkem. Rusi bodo očitno nekaj zahtevali, da bi se nasmehnili novem pojavu v ameriški in svetovni politiki. Dvomim, da je bodoči novi stanovalec Bele hiše bil presenečen. Doživel pa je nekaj velikega in enkratnega. Ves ostali svet, vse celine, večina držav in vsa Amerika, tudi poražena republikanska, mu je nazdravljala. To nekaj pomeni, ne vemo še popolnoma – kaj. Ali samo to sicer resnično dejstvo, da je Amerika premagala rasne antipatije, celo ko gre za Belo hišo? Ali iščejo rešilca iz nenadne krize, ki bo globoka in ne bo prizanesla večini ljudi? Ali upajo, da so našli mesijo? Ali so kratkomalo vzhičeni nad osebnostjo, ki je v tem razklanem svetu polnem dvomov pokazala, kako se zadeve lahko spreminjajo bliskovito in z nepričakovanim talentom? Barack Obama je očitno pripravljen na strmo pot. Trenutek svetovnega navdušenja je bil enkraten in bo seveda kratek. Predsednika v Ovalni sobi čaka sto glavobolov, od katerih ne bo odvisna le usoda Amerike. A svet niti točno ne ve, kako se misli izvoljeni predsednik lotiti posla. Primer: napoveduje odhod iz Iraka, toda zaostritev boja v Afganistanu. Ali ne bo to le ponovitev že znane ameriške zgodbe veličastnega poraza? Če omaga Obama, komu se bo še verjelo? Medvedevu in njemu podobnim navadnim politikom? Obami so vzklikali zato, ker ga imajo za nenavadnega.

Jurij Gustinčič