Ob okrogli obletnici sprejema Splošne deklaracije človekovih pravic v Amnesty International pravzaprav poudarjamo, da gre za 60 let neuspehov na področju človekovih pravic. Splošna deklaracija je vpeljala in zagotovila univerzalnost in nedeljivost človekovih pravic, pa vendar smo vsakodnevno soočeni z resničnostjo, kjer države te pravice dan za dnem zanikajo, če ne v pravnih standardih, pa v praksi. Naj samo omenim podatek, da v Amnestijevem letnem poročilu ponovno beležimo preko 80 držav, ki so preteklo leto izvajale mučenje, naj omenim stotisoče pregnanih in umrlih v Darfurju, ali več sto tistih, ki jim je ameriška administracija in jim še vedno zanika pravice v Guantanamu, ali če pogledamo bližje - diskriminacijo Romov na tleh EU ali zanikanje pravic izbrisanim prav na naših tleh.

Razkorak med besedami in realnostjo, med obljubami držav in njihovimi dejanji nas postavlja pred dejstvo, da pravna zagotovila še ne pomenijo tudi njihovega dejanskega uresničevanja. Nujno potrebno je, da sama država dosledno spoštuje pravni red in nujno potrebna je tudi vsakodnevna pripravljenost nas, navadnih ljudi.

Zato je tudi danes, 60 let po sprejetju Splošne deklaracije človekovih pravic, potrebno govoriti o pravicah, ki jih je mednarodna skupnost z deklaracijo, in kasneje s pravno zavezujočimi konvencijami zagotovila vsakemu posamezniku; treba je doseči, da bomo poznali tako svoje pravice kot pravice drugih, in treba je doseči spoznanje, da tudi sami vplivamo tako na svoje kot na pravice drugih - ali z našimi dejanji, ali s tem, ko ne delujemo.

To enostavno lahko naredimo - vsi mi, ki živimo nad pragom revščine, iz ure v uro oskrbovani z informacijami, in kakorkoli gledate, s takšnim ali drugačnim dostopom do tistih, ki imajo oblast, imamo to prednost, da lahko – zaradi naše besede ali aktivizma ne bomo pregnani z domov; naša življenja, naša varnost ne bodo ogroženi niti, kadar se bomo pri lastni ali drugih oblasteh zavzeli za druge.

Ampak, to enostavno tudi moramo narediti – živimo v globalnem svetu, prav mi pa tudi na tistem koščku tega sveta, ki predvsem pobira sadove globalizacije: kobalt v baterijah naših mobitelov je najverjetneje iz kongoških rudnikov in z veliko verjetnostjo so ga skopali otroci, ali pa je prispeval k oboroženim spopadom v tej državi; igrače iz Kitajske so tako zelo dostopne, ker v ceni nismo plačali tudi stroška onesnaževanja kitajskega okolja in ker cena ne zajema zdravstvenega zavarovanja in pokojninskega sklada delavca, ki jo je izdelal; za bencin, ki smo si ga še ta teden nalili v avto, se ljudje dejansko vojskujejo in umirajo… Naše udobje in način življenja sta tako zelo prepleten s svetom, in to prinaša tudi odgovornost. Vprašanje je zgolj, ali to priznamo ali ne in ali bomo kaj v zvezi s tem naredili.

Že takoj vas vabim na spletno stran www.amnesty.si, da se pridružite kampanji Nelsona Mandele in globalnih eldersov ali globalnih starešin, med njimi Daw Aung San Suu Kyi, Mary Robinson, Kofi Annana, nadškofa Desmonda Tutu. Kot je dejal Nelson Mandela, je svet globalna vas in kot tak potrebuje tudi globalne starešine. Eldersi so 60. obletnici SDČP posvetili celoletno kampanjo, katere del je tudi zbiranje podpisov k sami deklaraciji. In kot je prav tako rekel Nelson Mandela, so 60 let nazaj le vlade lahko sprejele deklaracijo, danes pa je čas, da jo podpišemo in se ji zavežemo tudi vsi posamezniki.

Že danes lahko naredite ta simbolni korak. Že jutri pa lahko naredite vaš naslednji korak.
***
V teh dneh poteka cikel predavanj o različnih vidikih deklaracije na fakultetah v Kopru, Ljubljani, Novi Gorici in Mariboru; v decembru bo sledila razstava ob dvajsetletnici Amnesty International Slovenije, na Prešernovem trgu bomo prižgali 1000 svečk, Vlado Kreslin pa nam posveča enega izmed njegovih tradicionalnih decembrskih koncertov.

Nataša Posel