V ponedeljek, 20.10.2008 smo se v zgodnjih jutranjih urah dijaki vseh slovenskih višjih šol v Trstu (v Sloveniji, ki ima drugačen učni sistem bi to bile srednje šole) zbrali pred šolskimi poslopji raznih ravnateljstev. Šolo smo zasedli ob sedmih zjutraj. Profesorji so ostali zunaj, ravno tako tudi neučno osebje. To je bil začetek protestne akcije, ki je skozi težave in prepire s konfliktno osebo ravnateljice in preko pogajanj s predstavniki sil javnega reda trajala do konca tedna, do sobotne manifestacije po mestnih ulicah.

Protest je bil odraz našega ogorčenja in velike zaskrbljenosti glede novega posega Berlusconijeve vlade v svet slovenske manjšine v Italiji. Kaj je predvideval ta poseg? V sklopu nekega širšega, splošnega krčenja na finančnih podporah javnemu šolstvu je finančni odlok šolske reforme določil, da je obstoj šol z manj kot 300 dijakov postal brez smisla. Zato je ministrica za šolstvo skupaj z ministrom za finančne zadeve predlagala, da se več tovrstnih šol združi v eno samo. Skupno število dijakov vseh slovenskih višjih šol v Trstu le za malo presega število petsto; kar pomeni, da bi iz vseh štirih slovenskih šol nastala le ena sama, tej pa bi pripadala le četrtina finančnih sredstev v primerjavi s predhodnim stanjem. Skratka, reforma bi v teku nekaj mesecev povzročila uničenje raznolikosti poučevanja, raznolike izobraževalne smeri bi izginile, ponudba izobraževalnih programov pa bi bila tako okrnjena, da lahko upravičeno trdimo, da v bistvu naše šole ne bi bilo več.
Osveščeni dijaki dobro vedo, da je naša manjšina kot avtohtona jezikovna skupina praviloma zaščitena pred tovrstnimi posegi. Vsaj na papirju! Mnogo pogodb, mednarodnih sporazumov, memorandumov, zakonov in odlokov je bilo podpisanih in potrjenih, kljub temu pa vidimo, kako je uspelo vladam vseh (tudi levih!) političnih barv – le da v manjši meri kot Berlusconijevi – izogibati se obvez, ki jih ti dokumenti zahtevajo. Brezbrižnost in avtoritarnost take politike sta mnoge dijake zaprepadli.
Ravno zato smo se dijaki odločili, da bomo med okupacijo, katere prerani zaključek bi lahko pomenil dejansko žalostno uresničitev, skušali pozvati krajevne politične predstavnike, naj nam izrazijo solidarnost in podporo. Povabili smo jih na predavanja in razgovore z dijaki in res, izkazali so se z veliko mero sočustvovanja in angažiranosti za naš boj. Povprečen dijak pa se je ravno tedaj spraševal, kako bodo to svoje razumevanje tudi v praksi pokazali. Vprašanje je tehtno in menim, da si ga je marsikdo postavil ter poskušal razvozlati…

Dijaki smo se tudi potrudili, da bi naše protestno delovanje doseglo tudi nek medijski odmev, in to tako v javnih in zasebnih italijanskih, kot tudi in predvsem v slovenskih občilih. Časopisje na italijanski strani – tako slovensko kot italijansko – se je takoj odzvalo. Poročila, članki in debate o naši akciji so bili predvsem v manjšinskih časopisih kar na dnevnem redu.

Vse hvale vredno je bilo prizadevanje pobudnika spletne strani o dogajanju v Zamejstvu (www.slomedia.it) Darka Bradassija, ki nam je vsak dan stal ob strani, nas podpiral in posnel celotno dogajanje na šoli, od predavanj politikov do interviujev z dijaki. Postal je skoraj del naše dijaške skupnosti, saj so ga vsi organizatorji takoj vzljubili. Spremljal nas je prav tako zavzeto tudi v drugem tednu, ko je bilo trde oblike protesta – okupacije – že konec, a je bilo delovanje še vedno burno. Upam, da vas bo njegovo spletno stran obiskalo še veliko “matičnih Slovencev”.

Koprska televizija in POP TV sta tudi prišli pokukat na naš prag, nekaj posneli in naš trezen, politično soudeležen protest v kratkem spremenili, oz. skušali spremeniti v senzacijo. Očitno je za slovenski medijski prostor moteče, če se dijaki z dokaj visoko mero domoljubja in politične volje odločijo za protest na kulturni ravni. Ravno obratno, zanimivo je le, če se izpostavi najmanj pomembne podrobnosti, kot so verige in žabice na vratih, policista, ki se potepata ob šoli itd. Vsi udeleženci protesta dobro vemo, da je bilo tudi to pomembno, ampak glede na naš cilj so bili ti prizori le postranski. Namen slovenske televizijske mreže je bil očitno prav ta, da naš boj prikaže v luči nekega dijaškega zabavnega in avtonomnega udarništva, ki nima pravega cilja, oz. katerega oblika – zapahi, policisti itd. – je pomembnejša od cilja. Rekel bi, da je tak medijski poseg nekoliko poniževalen.

Izpostavil bi še odsotnost slovenske državne televizije in molk matičnega časopisja skozi cel potek okuapacije. Zaradi te medijske zavese ni čudo, da so bili v glavnem Slovenci zelo slabo oz. niso bili osveščeni o dogajanju onkraj meja. Menim, da se za tem skriva načrt slovenskih politikov, da opravičijo svoj molk in negibnost, svojo skrajno pasivnost do te ključne problematike rojakov, ki bivajo izven matice. Mediji so - kot vsi vemo - filter dogajanja na institucionalnih ravneh, ko pa ti umolknejo, se večini nemislečih in nekritičnih dozdeva, da vse poteka kot po olju in da vlada vestno opravlja svoje poslanstvo.

Podčrtati moram namreč, da je bilo ogorčenje glede na brezbrižnosti slovenske politične scene med našimi dijaki veliko večje kot bes nad mnogimi Berlusconijevimi floskulami. Spraševali smo se, kako je sploh mogoče, da se naši rojaki ne zanimajo za našo usodo. Ko pa so se nekateri predstavniki vlade končno dotikali tematike ukinjanja slovenskih šol, je bil njihov nastop prešibak in hlapčevski, vse prej kot odločen in trden. Razloge za to najdemo v namembnih prijateljskih vezeh ki naj bi jih Republika Slovenija vzpostavila z Republiko Italijo… Očitno gre tu za medsebojne interese političnih in gospodarskih elit, ki seveda ne zadevajo dobrobiti narodov, ampak le žepe nekaterih mogotcev.

Mnogi zastopniki neke “boljše kvalitete” slovenskih politikov so se vsaj delno zavedeli, kako je politična elita na obeh straneh meje enakovredna, t,j. hinavska.

Tudi v krogu zastopnikov slovenske manjšine v političnem svetu so mnenja glede vloge in posega države Slovenije razdeljena. Nekateri zahtevajo takojšen in odločen ukrep, drugi pa so prepričani, da bi bil učinek nastopa Slovenije v to problematiko razbremenitev političnih in moralnih obvez, ki naj bi jih morala italijanska vlada spoštovati nasproti naši manjšini.

Enako razdvojena so stališča politikov in kulturnikov glede morebitnega nadaljevanja našega protesta. Po eni strani nas bodrijo, naj ne popustimo; budnost naj ostane visoka, politične strune napete, interes in soudeležba pa konkretna. Po drugi strani pa trdijo, da bi bili nadaljni posegi v sklopu zasedanja šol in tovrstnih “trdih” protestov škodljivi in nevarni. Ob tem je vredno povedati, kako je medijska pozornost padla ravno tedaj, ko smo se v drugem tednu protestov odločili za milejšo obliko delovanja, t.j. osveščanja in debate v sklopu predavanj in govorov med učnimi urami.

Sedaj se organizatorji sprašujemo, kako naj postopamo, katerim smernicam naj sledimo. Vprašanje je pereče, tematika žgoča. Zaradi odobritev reforme v poslanski zbornici, val manifestacij po mestih cele Italije, šibak nastop Slovenije v smislu okrnjenih in milih nagovorov predstavnikov slovenske vlade, zavrnitev predloga za izvzetje slovenske manjšine iz odlokov, ki zadevajo krčenje denarnih sredstev, mnogi spodbujajo k nadaljnjim protestom, k ponovni okupaciji šole.

Vprašanje je, koliko bo pogled ljudi, ki šolo vodijo in upravljajo, torej profesorjev in ravnateljev, dolgoročen. Se bodo končno ovedli, da gre za bodočnost ustanove, ki predstavlja trn v peti zgodovinsko ustaljenim italijanskim šovinističnim in bolj ali manj odkritim ekspanzionističnim načelom? Bodo končno dojeli, kako važna je vloga slovenske šole, kljub vsem vidnim problemom in šibkostim, značilnim za vse ustanove, ki pripadajo italijanskemu šolskemu sistemu? Bo del, nemajhen odstotek šolskega kadra končno razumel, da s svojim hinavskim in brezbrižnim obnašanjem – izvajanjem obstrukcionizma do tistih dijakov, ki se trudijo za organizacijo protestnih pobud - dobesedno pljuva na prizadevanje svojih prednikov, ki so se v preteklem času raznarodovalne vlade trudili, da bi naši kraji tudi ostali slovenski?

David Požar, dijak znanstvenega liceja “F.Prešeren”, Trst

P.S.:

Tudi nekateri dijaki slovenskih in italijanskih višjih srednjih šol smo se v četrtek, 30.10., udeležili množičnega protesta v Rimu. Prevoz do prestolnice je terjal visoke stroške, zato smo se obrnili k predstavnikom slovenskih in italijanskih političnih strank in kulturnih organizacij, da bi nas denarno podprli. V imenu vseh udeležencev se torej zahvaljujem vsem, ki so se odzvali na prošnjo in nam nudili svojo pomoč z denarnimi sredstvi.