Prejšnji petek sem v študentskem domu v katerem bivam opazil obvestilo o okužbi z garjami. Ker so pri obisku dermatologa trije študentje, ki bivajo v domovih ugotovili okužbo z garjami, zato je uprava študentskih domov organizirala dezinfekcijo. Celoten dogodek se mi je zdel smešen, zato sem naredil nekaj posnetkov, ki sem jih nameraval objaviti na svojem blogu. To se ni zgodilo, ker sem pri montaži imel nekaj težav, pa se mi zadeva niti ni zdela vredna pretiranega ubadanja z njo.

Ironično je točno ta zadeva še naslednji teden pristala v skoraj vseh medijih, ponekod celo na naslovnicah. Zato smo študentje, ki bivamo za Bežigradom celoten teden odgovarjali na (ne)humorna vprašanja in zbadljivke. Po eni strani je medijska pozornost dobra, saj se je upravičeno kritiziralo način izvajanja dezinfekcije, ki je bil res vprašljiv. Meni osebno pa se je zataknilo v grlu nekaj drugega. Kot je navada, v recimo temu zaprtih naključnih skupnostih, se je v domovih in okolici razpasla vrsta govoric o izvoru okužbe. Te govorice je povečini nemogoče preveriti, ker se nanašajo na nedoločene (ali bolje imaginarne) osebe. Toda kljub temu so preko medijev prišle do vseh gledalcev, bralcev in poslušalcev. Kako lahko je zgodbica po sistemu rekla/kazala prišla na naslovnice, se mi zdi po eni strani razumljivo, po drugi strani pa že skorajda strašljivo.

Drug fascinanten element pa je vsebina samih govoric, ki jih znotraj domov kroži še več kot jih je prišlo v medije. Po eni govorici je tako okužbo “uvozila” skupina poljskih študentov, ki so bili na počitnicah na Madžarskem, spet po drugi zgodbici so okužene Poljakinje, ki so tu na izmenjavi, pa tudi nek Kitajec in je na sumu. Torej so za “epidemijo” krivi tujci, ki povečini prihajajo, oziroma so bili na dopustu v vzhodnih državah. Tako razmišljanje lepo odraža napis na hrbtu moje majice, pri čemer smo po mojem mnenju bistveno manj nevarni tisti, ki se v napisu prepoznamo od tistih ki se v njem ne, pa bi se lahko.

Luka Lukič