Dan reformacije nam vsako leto ponuja priložnost, da razmislimo o naši preteklosti in naši sedanjosti, o naši zgodovinski usodi in o vrednotah, ki jih moramo gojiti kot narod. To je nujno in prav, ker želimo, ker hočemo – ne le preživeti, ne le “stati in obstati”, ampak tudi zagotoviti si pravično mesto v svojem okolju, to je v Evropi in svetu.

Pomemben vir navdiha nam je obdobje evropske reformacije in še posebej vloga slovenskih protestantov v 16. stoletju. V tistih burnih časih je začela nastajati Evropa kot skupnost političnih narodov, Evropa, ki se je postopoma izvila iz nadvlade takratne Katoliške cerkve in iz njenih takratnih moralnih zablod. Tedanji časi so zahtevali preporod. In preporod se je tudi zgodil s humanizmom in renesanso, z versko reformacijo in širitvijo pisane besede, ki jo je omogočila iznajdba tiska, z uveljavljanjem nacionalnih jezikov in nastajanjem nacionalnih držav.

Preporod je bil vsestranski, zajel je tehnologijo in ekonomijo, estetiko in politiko. Verska reformacija in postopno oblikovanje nacionalnih držav, pravice posameznika in načelo teritorialne suverenosti, vse te spremembe so potekale hkrati. Tedanji preporod se je še posebno močno izrazil v etiki in veri. Krščanstvo je stopilo na pot burnih razprav, pomembnih sprememb, pa tudi nasilnega obračunavanja. Te spremembe so se razvijale skozi stoletja in so naposled za vselej spremenile podobo Evrope. Preobrazile so jo v sistem suverenih držav, v sistem, ki je postopoma uveljavil versko toleranco ter človekovo svobodo in človekove pravice in, naposled, tudi pravico do upora proti tiranski oblasti. Te spremembe so uveljavile vladavino prava in odgovornost države, Evropo pa so preobrazile v središče sveta. Pri tej veliki preobrazbi je bila verska reformacija v središču, bila je gonilna sila vseh drugih sprememb.

Prva desetletja tega procesa so za vse evropske narode pomenila zgodovinsko priložnost. Kdor jo je uporabil, je napredoval. Slovenci smo lahko ponosni na naše može tedanjega časa, ki so spoznali pomen preobrazbe in duha časa in ga znali povezati s potrebami naroda. Objava prvih slovenskih knjig, prevodi biblijskih besedil in, naposled, prevod celotne Biblije leta 1584 so postavili slovenski narod nepovratno na zemljevid evropskih narodov. Naš narod je tako postal kulturni narod. S temi dejanji je bil položen temelj vsega nadaljnjega razvoja, vseh nadaljnjih prizadevanj za narodno in občečloveško svobodo slovenskega človeka.

V središču tega pomembnega dejanja je bila mogočna osebnost Primoža Trubarja. Letos praznujemo 500-letnico rojstva tega velikega moža naše zgodovine. Njegovo delo osvetljujemo z vseh zornih kotov: verskega, jezikovnega, kulturnega in političnega. Pri tem se nam včasih postavlja vprašanje, ali je iz njegovega življenja in dela mogoče razbrati – in kako nam je dandanes razumeti – njegovo najpomembnejše sporočilo?

Delo Primoža Trubarja izžareva veliko sporočil, moč slehernega od teh sporočil pa se spreminja s časom. V našem času, ki ga za nas na Slovenskem tako močno izraža naše vključevanje v evropske razvojne tokove, bi lahko najmočnejše in najpomembnejše Trubarjevo sporočilo razumeli zelo jasno: Trubar je za vselej dokazal, da ni nasprotja, da ni kontradikcije med širino duha evropsko, danes bi rekli – svetovno – oblikovanega intelektualca in iskrenim prizadevanjem za izboljšanje usode lastnega naroda. Eno in drugo je mogoče razvijati samo v medsebojnem dopolnjevanju in vzajemni krepitvi.

Ceniti moramo Trubarjev intelektualni format. Njegovo delo izkazuje širino njegovega duha, izobraženost in poznavanje del evropskih intelektualcev in reformatorjev v njegovem času, kot so bili Erazem Rotterdamski, Martin Luther, Philipp Melanchton in zlasti Huldrich Zwingli. Z nekaterimi od njih si je Trubar tudi dopisoval. Njegov intelektualni format je bil resnično velik.

Trubarjev zgled povezovanja narodne in evropske razsežnosti ima velik pomen tudi danes. Krepitev kulture in zavesti vseh evropskih narodov omogoča rast Evrope kot celote. Evropa to danes ve. Toda Evropa je do tega spoznanja prišla po dolgi in težki zgodovini, polni zablod in nasilja, zgodovini, ki je poznala tudi take pojave, kot sta zatiranje malih in poveličevanje velikih narodov – vse do stopnje rasizma. Prav zaradi teh težkih zgodovinskih izkušenj danes razumemo, in to bolje kot prej, pomen sinteze med prizadevanji za svobodno narodovo identiteto na eni strani in splošno evropsko, kulturno širino na drugi. Pomen te sinteze razumemo tako v njeni intelektualni kakor tudi v njeni politični pomembnosti.

Kaj je poleg privrženosti svojemu ljudstvu in vključevanosti v evropsko preobrazbo slovenske protestante motiviralo pri njihovem delu? Tisto najmočnejše v jedru Trubarjevega dela je njegova krščanska etika, njegova globoka vernost in njegova etičnost. Trubar je prav zaradi tega vzel Luthrovo reformatorsko sporočilo zares. To ga je motiviralo pri njegovem ustvarjanju, to je dajalo veličino njegovemu delu. Hkrati pa ga je prav ta etična doslednost privedla do težav, ki jih je doživel v svoji domovini.

O tem protislovju med iskrenim krščanskim etosom in politično stvarnostjo v Trubarjevi usodi smo imeli pri nas na Slovenskem priložnost razmišljati pogosto in poglobljeno. Nedavno in v tesni povezanosti s praznovanji ob Trubarjevi 500-letnici rojstva pa smo imeli še eno priložnost za to. V Ljubljano smo namreč dobili za kratek čas na vpogled edini preostali izvirni natis Trubarjeve Cerkovne ordninge, delo, v katerem se je izrazil Trubarjev napor za reformacijo Cerkve na Slovenskem in zaradi katerega je bil Trubar nekoč prisiljen zapustiti svojo domovino.

Paradoks, dejal bi prijazen paradoks zgodovine, je, da smo to knjigo letos dobili na vpogled iz vatikanske knjižnice in z osebnim posredovanjem papeža. Svetemu sedežu in svetemu očetu smo hvaležni za to, da smo si letos lahko Trubarjevo Cerkovno ordningo ogledali od blizu in v izvirniku. Ta izkušnja nam pove, da živimo v veliko boljših časih, kot so bili Trubarjevi. Svoboda je v našem času opredeljena široko in nam omogoča svobodno in prijazno komunikacijo. Mnogi med nekdanjimi verskimi in cerkvenimi spori, ki so v zgodovini ustvarili toliko nasilja in zla, so preseženi ali pa vsaj obvladani. Tudi novejše oblike nasilnih ideologij, ki so omejevale človeško svobodo in medčloveško komunikacijo, so premagane. V Evropi uživamo stopnjo svobode, kakršne v prejšnjih zgodovinskih obdobjih ni bilo.

Toda prav zato, ker si je človeštvo v stoletnih prizadevanjih izborilo današnji obseg svobode, se moramo vprašati: Za kakšne cilje uporabljamo tako težko pridobljeno svobodo? In kako naj razumemo etično sporočilo, ki so nam ga zapustila dela slovenske reformacije? Njihovo sporočilo je sporočilo o odgovornosti vsakega posameznika in sleherne institucije do našega človeškega bistva, do naše skupne kulture in do naše skupnosti. To sporočilo ni zbledelo.

To sporočilo in vprašanja, ki iz njega izhajajo, si vsakdo lahko zastavi na osebni ravni in poišče svoj odgovor. V današnji razviti, pluralni in sekularizirani družbi je pričakovati, da bodo odgovori različni od človeka do človeka, od ene skupine ljudi do druge. Nekateri odgovori pa bodo skupni. Etiko je treba vzeti zares. Vzeti etiko zares pomeni sprejeti svoj del odgovornosti za izboljšanje, za večjo človeško solidarnost in večjo družbeno pravičnost. Vzeti etiko zares pomeni tudi razvijati odgovoren odnos do države in do vladavine prava. Vzeti etiko zares pomeni poskrbeti za prispevek slehernega posameznika v dobro naše skupnosti kot celote.

Temeljna etična sporočila slovenske reformacije so aktualna za vse nas – za verujoče in neverujoče, za kristjane in za pripadnike drugih ver, za kristjane vseh krščanskih cerkva, slovenski evangeličani in slovenska Evangeličanska cerkev so prav s svojo etično držo in s svojim etičnim prizadevanjem dali velik prispevek k duhovnemu in moralnemu razvoju našega naroda. Ob današnji svečani priložnosti zato izrekam priznanje in zahvalo slovenskim evangeličanom in Evangeličanski cerkvi za njihove prispevke k naši kulturni in politični rasti.

Spoštovani,

živimo v času, ki je v mnogih pogledih etično izpraznjen čas. Naš čas je za razliko od preteklih obdobij odpravil ideološki ekskluzivizem in ideološko prevlado. To je bila dobrodošla sprememba, sprejeta z olajšanjem. Vendar pa s tem nismo doživeli konca zgodovine. Do osvoboditve ni prišlo. Prevladalo je univerzalizirano potrošništvo, ki ga na duhovni ravni spremljata politična korektnost in naivna pričakovanja, ki jih je ustvaril proces globalizacije. Ni prvič, da se v svetu uveljavljajo iluzije.

Toda ni težko ugotoviti, kako prazna so pričakovanja globalizacije in kako neiskrena zna biti politična korektnost. Pod to tanko plastjo prevladujočih iluzij pa se, kot vselej, uveljavljata cinizem in vulgarnost ekonomske in politične moči. Sedanja globalna finančna kriza je samo najnovejši in najvidnejši simptom naše problematične stvarnosti.

Naš čas kar kliče k afirmaciji etike v ekonomiji in politiki – in to tako na nacionalni kakor tudi na globalni ravni. Naš čas kar kliče k zavezi po odgovornem ravnanju v gospodarstvu in politiki, k odgovorni ureditvi in zlasti k spoštovanju prava. Naš čas kar kliče k povečanju odgovornosti. Ta odgovornost se mora izraziti v reševanju problemov, ki jih prinaša sedanja svetovna finančna kriza, in v uresničevanju dolgoročnih nalog za ohranitev okolja. Naš čas kliče k izboljšanju ravni naše politike, k opuščanju cinizma in drobnjakarske zamerljivosti, k opuščanju cenenega moraliziranja in k uveljavljanju kompetentnega odločanja in spoštovanja vladavine prava. Vse to pa so vrednote, h katerim so nas zavezali slovenski protestanti.

Tudi danes potrebujemo reformatorskega duha in reformatorjev. Ko se na Slovenskem oziramo po vzornikih iz preteklosti, so nam nosilci reformacije še posebno blizu. Njihovo sporočilo je ostalo za vselej zapisano v našem zgodovinskem spominu. Njihov prispevek k naši kulturni in politični rasti je neizbrisen in še naprej aktualen. Njihova etičnost je vzor in navdih za vse nas, ne glede na našo versko pripadnost ali nazorsko usmerjenost. Zato je prav, da častimo njihov spomin in da izkazujemo privrženost njihovemu izročilu. Zato je prav, da je dan reformacije dan resnega razmisleka in resnega prizadevanja za izboljšanje naše stvarnosti.