Racionalizacija
30. oktober 2008 ob 11:19 | Jani Sever |Generalni je bil prijazen. To se mu je takoj zazdelo sumljivo. Generalni ni bil mož, ki bi kazal veselje.
»Sedite,« ga je nagovoril z rahlo privihanimi kotički oči.
Kaj naj naredi. Samo bežno ga je pogledal. Potem je obstrmel v tla. Le kaj mu hoče generalni povedati? Kljub temu, da ga je pogledal samo za hip, so se mu pred očmi še vedno svetila njegova nova očala. Kričala so z njegovega obraza.
»Ti smem kaj ponuditi. Kavo, čaj …«
Odkimal je.
»Ne hvala, ni treba, res ne…«
Dvignil je pogled in ga takoj zatem spet povesil. Nekaj je hudo narobe, zakaj vsa ta prijaznost. Zazrl se je v nogavice generalnega. Na modri tkanini je bilo izvezenih nešteto pikapolonic.
»Potem pa kar preidiva na stvar.«
Prikimal je. Ni in ni mogel odtrgati oči od pikapolonic. Samo sedel je tam v udobnem stolu, z gibljivim naslonjačem. S sklonjeno glavo.
»Ključna besede tega trenutka je racionalizacija.«
Glas generalnega je bil hipnotično monoton. V pisarno je skozi velika okna sijalo sonce. Bilo je, kot da bi sobo zalila bleščeča bela barva. Pisarna je bila vsa bela. Rjava miza, črni stoli, nekakšen siv tepih, LCD se je kar tresel ob svetlobe. Vse je poplesavalo. Kot puščavski zrak v najhujši pripeki.
»Upam, da boste razumeli. Neprijetno mi je, ker vam moram sporočiti takšno novico. Ampak, kar se mora, je treba narediti.«
Sedel je kot vkopan.
»Za vas v našem podjetju ni več prostora. Za vse bo poskrbljeno, kot je treba.«
Pikapolonice so začele migotati.
»Za vse bo poskrbljeno.«
Seveda, odpuščen je. Ravnokar so ga vrgli na cesto. Tako torej to izgleda. Še vedno je opazoval pikapolonice. Rahlo se je nasmehnil z zaprtimi usti. Kako se počuti? Nič posebnega, si je mislil.
»Bi radi kaj vprašali?«
Dvignil je pogled. Generalni je čisto mirno sedel nasproti njega. Spet je bil tak kot vedno. V temno modri obleki, s kravato. Nevtralni, sivo črn cik cak vzorec na njej je poplesaval v istem ritmu kot pikapolonice in LCD.
»Ne.«
Kaj več ni spravil iz sebe. Še s to kratko besedo je imel težave. Hotel je vprašati, do kdaj še lahko dela. A ni šlo. Tudi ni bilo treba.
»Da se ne bomo obremenjevali, je najbolje, če greste kar domov. Vso potrebno dokumentacijo vam bomo poslali po pošti.«
Generalni, kot da mu je bral misli. Ali pa je to samo rutina. Najbrž vsakemu pove isto. Pravzaprav sta bila s tem zadovoljna oba. Tako se jima vsaj ni treba truditi. Zbral se je. Ne more kar obsedeti tu. Zdelo se mu je, da postaja generalnemu neugodno. Pograbila ga je neustavljiva želja, da bi mu olajšal zadrego. Hitro je vstal in se obrnil proti vratom. Potem se je spomnil. Ni hotel, da bi ga imel za nevljudnega.
»Hvala vam, gospod generalni.«
»Je že v redu.«
Generalni je vstal in ga je potrepljal po rami. Potem je sklonjen odšel proti vratom. Vedel je, da generalni stoji za njegovim hrbtom. Nekako mora priti ven. Kljuka na vratih je žarela nekje v daljavi. Na drugem koncu pisarne. Zakorakal je proti njej. Šlo je kot blisk. Ko jo je prijel, se mu je zazdela nenavadno hladna. Sploh je bilo v sobi nenavadno hladno. Sonce je samo sijalo.
»Na svidenje.«
Samemu sebi se je zazdel trapast. Kaj pa govori. Na svidenje.
»Srečno,« je zaslišal, preden je za sabo zaprl vrata.
Generalni je vedno vedel, kaj je treba reči.
Na hodniku je bilo skoraj temno. Samo neonke so utripale s stropa. Vse je bilo tiho. Odšel je po stopnicah, do svoje sobe. Nikogar ni srečal. Še nikoli ni bilo tako tiho, je pomislil. Sedel je za svojo mizo in se zagledal predse. Izgubil je službo. Ugledno službo. Biti delovodja ni bilo kar tako.
»Hej, kaj je novega?«
Vprašanje je bilo slišati radostno. Optimistično. Nekako pretirano sproščeno. Svetlo. Skoraj tako kot svetloba v pisarni generalnega.
»Generalni ima nogavice s pikapolonicami.«
Je hotel s tem kaj povedati? Mogoče, čeprav se ni mogel spomniti, kaj naj bi to bilo. Pikapolonice naj bi prinašale srečo. Je to to?
»Se hecaš?«
Odkimal je.
»Noro. On, kravatar, s pikapolonicami.«
Njegov zdaj že nekdanji sodelavec se je na ves glas smejal. Ampak smeh je kmalu prenehal zveneti iz njenih ust. Odrezan, kot da bi padel v brezno. Sledilo je nekaj trenutkov miru.
»In? Kaj ti je rekel?«
Gledal ga je naravnost. Vprašujoče. Nekoliko preplašeno. Ni zdržal pogleda. Obrnil se je in videl, kako skozi vrata prihajajo njegovi delavci. Podrejeni. Ali kaj vedo? Gotovo vse. Samo tisti, ki bo letel, nikoli ne ve nič o tem.
»Racionalizacija je beseda tega trenutka,« je rekel.
»Racionalizacija?«
Delavci so medtem že prišli čisto blizu. Ali prihajajo k njemu? Vsi?
»Racionalizacija,« je pritrdil.
Nobenega odgovora. Kot v slovenskem filmu. Oba sta zrla skozi šipo v prihajajoče.
»Hej stari, si še z nami?«
»Stari, stari, tole pa ne bo dobro.«
Počutil se je neverjetno prisebno. Imel je veder izraz na obrazu in stal je nekako dostojanstveno.
»Racionalizacija,« je rekel z malce previsoko intonacijo.
»Ja, to je zoprna beseda. Se mi smiliš.«
»Ah, kaj se ti bo smilil. Koliko jih je pa on vrgel na cesto. Za vsakega se najde palica,« se je zaslišalo šepetanje v zadnji vrsti.
»Ali veš kdo te bo zamenjal,« je s tenkim glasom vprašal ambiciozen fantič, ki je v firmo prišel komaj pred nekaj meseci.
»Kaj bo on vedel, misliš, da tistim, ki jih odpustijo, kaj povejo. Gremo, ne moremo ostati tukaj ves šiht.«
»Ajd.«
Najprej je bilo slišati nekaj hrkanja, potem so se vsi začeli prerivati, da bi prej prišli ven. Rekel ni nihče več nič.
Noge so se mu rahlo šibile. Za trenutek. Potem je sedel nazaj za mizo. Najbolje, da jo takoj pospravi. Ampak, kaj naj vzame s sabo? Svinčnik? Ne, tudi svinčnik je last firme. Najbolje je, da gre. Vstal je in šele, ko je odprl vrata, se je zdrznil. Upal je, da na poti ne bo srečal nikogar. Potuhnil se je in hitro odšel po hodniku. Mimo stranišč je šel po prstih in ko je zaslišal, da je nekdo potegnil vodo, je poskočil in odrvel mimo.
Jani Sever
30. oktober, 2008 ob 12:58
Saj ne bi hotel biti nesramen, ampak služba pač ni nekaj, kar zagotavlja stalnost.
Vedno se ti lahko zgodi, da te odpustijo - pa lahko temu rečejo racionalizacija ali kako drugače.
Edini (osebni) način borbe proti temu je, da se stalno izobražuješ in greš v širitev svojega znanja.
Ni ravno modro biti specijalist (razen če nisi v javni službi).
30. oktober, 2008 ob 13:06
Javnim uslužbencem, sodnikom, učiteljem, kulturnikom se taka zgodba nikoli ne bo mogla zgoditi. Za njih ni krize, recesije, tehnoloških viškov. Pa še novo vlado imajo, ki jih bo pošteno nagradila.
Še pred kakšnim mesecem so se iz dneva v dan ponavljale zgodbe o aferi Patria in podkupnini, ki jo je prejel Janša. Takaj po zmagi levice na volitvah so zgodbe o Patri utihnil. Razni Janiji in podobni raziskovalni so kot dobro organizirana druščina prenehali pisati o teh stvareh.
Zakaj? So dosegli svoj namen ali jih ne zanima več ozadje korupcijske afere?
Vsaj zanimivo, če ne drugega.
30. oktober, 2008 ob 13:45
Pri nas se je to ravnokar začelo. Stimulativnega dela plače ni več, čakamo samo še na pikapolonice. Kao recesija. Ja je najbolj prav prišla vsem tistim nesposobnim managerjem, ki imajo sedaj super razlog za skrivanje svojih neuspehov v preteklem delovanju.
@borac- ne vem kaj ima to s sedanjo vlado?
@ bOj3 - seveda ni stalnost, ampak samo pri nas se lahko tako kavbojsko obnašajo in vseskozi bluzijo, kako smo neproduktivni…le oni garajo po 24 ur…
30. oktober, 2008 ob 14:14
kOMISAR >sEVER, SAMO VEDEŽEVALKA IN ŠE TA V RDEČI OBLEKI IN Z KUMROVŠKIM TEČAJEM , JE SPOSOBNO RAZVOZLATI TVOJE UMSKE PTREBLISKE, KI JIH TUDI TVOJ VEČNI IDOL, TUDI MURGELJSKI PALČEK IMENOVAN , NE MORE RAZUMETI.
30. oktober, 2008 ob 14:32
Spoštovani uničevalec…!
Bolezen, ki jo imaš, ni neozdravljiva. Gre za neko čustveno motnjo, ki te sili v žaljenja, nadutost, sovraštvo… Verjetno te nihče ni imel rad.
Nekoliko huje bo, če je ta motnja povezana tudi s podpovprečnim IQ in pomanjkljivo razgledanostjo, a tudi v tem primeru se bo dalo pomagati. Oglasi se pri svoji osebni zdravnici ali zdravniku, da ti napiše napotnico za kliničnega psihologa. Pa ne odlašaj, sovraštvo te utegne pogubiti.
30. oktober, 2008 ob 14:37
tovariš josipek, ? Ali veš v čem je tvoj ego problem ??? v rdeči idiotiji, imenovani tudi murgeljsko-boljševistični sindrom.Sicer pa , lahko tvoje bedne pisarije razumem kot žaljitev sdobrega imena ? Saj poznaš Kazenski zakonik, zlasti pa še 169. in 170. člen ?UMIRI SVOJ PRENAPETI RDEČI EGO !
30. oktober, 2008 ob 14:54
Žal, sem imel prav, spoštovani uničivalec. Pohiti po napotnico. Da ti v čakalnici ne bo dolgčas, vzemi s seboj še kakšno slovnico za osnovnošolce.
30. oktober, 2008 ob 16:19
Dobrega imena? Hahaha.
30. oktober, 2008 ob 17:53
Uničevalec rdečuhov, za pisanje tožbe zoper Josipa najdi kogarkoli, da ima le končano osnovno šolo. Če jo boš pisal sam, bodo na sodišču imeli probleme z ugotovitvijo, za kaj se gre. In ko sem te pred meseci opozoril, da si predvsem uničevalec slovenščine, ne pa rdečuhov, (katere je tako ali tako povozil čas, da pa ne vseh, je lep dokaz vladanje tov. JJ s svojo mini kopijo stalinizma) in da čas, porabljen za pisanje teh umotvorov rajši porabi za učenje slovenščine, me nisi poslušal. Poslušaj vsaj Josipa. Hoče ti le dobro, zakaj, ti govori moj prvi stavek. BORAC, kdo pa je zganjal največji “šunder” pri aferi Patria. Muc, kateremu so stopili na rep in njegov trop. in res je škoda, da so tega mačkona in njegov trop spodili od oblastniške sklede. Če ga ne bi, bi danes in dalje naša deželica prekipevala od blagostanja, kaj je beseda “brezposelnost,” bi moral pogledati v slovar in vsa zahodna Evropa s Švico vred in ZDA bi zelenela od zavisti ob pogled na slovenski svetilnik blagostanja v vsesplošni temi gospodarske krize. Zato, ponovimo volitve, pa bomo rešeni vseh skrbi!
30. oktober, 2008 ob 19:17
Pravzaprav obilje pikapolonic razkriva hudo ušivost generalnega…
30. oktober, 2008 ob 19:53
Uničevalec, mam doma en rdeč pulover.. A češ?
31. oktober, 2008 ob 20:18
Uničevalec rdečuhov pa res ni dobro ime :)
31. oktober, 2008 ob 20:29
Ne, ime je odlično! Vedeževalka v rdeči obleki (s končanim Kumrovškim tečajem!) je to doživela nedavno tega. Saj ni res … pa je!
3. november, 2008 ob 17:42
Uničevalec rdečuhov je samo izpustil celoten tekst in prebral le avtorja, posledično pa ne ve, o čem teče beseda. Kaj, uničevalec, a ne razumeš zgodbe, kadar ni slikic?
4. november, 2008 ob 11:03
Jani-ju Sever-ju:
1. Zanimiva zgodba, morda so psiholoski karakterji malo povrsno opisani, morda napisana tako v
efektu, na hitro. S malo predelave zelo nazorna.
2. Vsekakor pa lahko nakazuje prihodnost te strani: “vest.si”, ki bi lahko postala, perspektivno,
tedenska priloga kaksnega SLO dnevnika.
Dejstvo je, da so komentarji na “vest.si” mnogo bolj duhoviti kot na drugih straneh SLO casopisov!
Z robnim pogojem, da ga v osnovi sestavljajo neprofesionalni novinarji.
Z okostjem, vsebino, ki jo postavijo vasi profesionalni novinarji:
-uvodnik
-politika
-gospodarstvo
-novice
-literarni del (kot je vas sedaj tu)
Na te teme bi izbirali pripombe “komentatorjev”, ki so ali duhovite ali imajo vsebinsko sporocilo.
V kolikor bi uspeli ustvariti glasilo, ki je kriticno do neumnosti, ne glede na izvor, bi bil to zacetek
uspesnega casopisa iz startne priloge.
Kakorkoli, take zgodbe so po mojem mnenju zazeljene, tudi s strani “komentatorjev, ne le
novinarjev!