V Somaliji je umrl stric, ki ga nisem poznal. Ne vem niti, ali je bil res moj stric. Mama pravi, da ne. Pa tudi nona je samo enkrat rodila. Kakorkoli; stric mi je zapustil dve stavbi, ki jih je dobil od nekega lokalnega bogatuna. V oporoki je napisal: »Naj bodo stavbi šola.«
Joj, čustva me rada prevzamejo in odpravim sem se dol. Stavbi sta v slabšem stanju kot je bilo videti na sliki. »Luknja tam, luknja tu, gradit bo treba.« V življenju nisem imel opravka s financami. Še zase sem težko skrbel. Razsipnost mi je bila vedno bliže od denarja.
Pripravljam finančni plan. Dvakrat se sprehodim po prostorih stavb. Stopnišče je bilo popolnoma sesuto, zato v zgornje prostore ne stopim. Izmerim jih na oko. Končni znesek: 4.760.441 somalijskih šilingov. A v žepu nimam niti pol tega. Odpravim se od vrat do vrat somalijskih podjetij. Ni jih veliko. Pri petem direktorju imam srečo. »Pokrili bomo ta znesek v celoti, a niti centa več. Je cena točna? Bo dovolj?« pravi direktor. »Seveda. Toliko sem prepričan v to kar delam, da bom gradil brez podpisanega papirja. Vam verjamem na besedo, ker vidim, da ste dober človek,« mu povem v slovo.
V enem letu sta stavbi razglašeni za najlepši v Mogadišu. Mali črnčki imajo nekaj nadstandardov in se z veseljem učijo. Stric je bojda vesel. Jaz sem se v tem času že vrnil v Slovenijo a žal ne morem spati. Se spomnite tistih zgornjih nadstropij? Večja so bila od predvidenega. Porabil sem vsega 7.820.666 somalijskih šilingov. Kaj čmo. Sem mislil, da bo direktor bolj radodaren, a tej črnuhi vedno vse zajebejo.

Črt Butul