Zadnji dve leti me izredno privlačijo rdeče-modri zemljevidi. Taki brez cest in mest, brez gora in voda. Dovoljena je le tanka črta. Vije se ravno in vijugasto. Med odtenki rdeče in modre, med bojišči, med ideologijami, med združenimi in razdeljenimi zveznimi državami Amerike.

Zakaj so ameriške volitve tako zapeljive? Ne bi smele biti, že zato ne, ker so tuje. Mogoče pa nas slovenske ne zadovoljijo. Ko so nedavne parlamentarne volitve še bile aktualne, sem intervjuje, soočenja in strankarske programe gledal samo, da bi čimbolj pravilno izvršil državljansko dolžnost med sedmo in sedmo na nevemvečkateri dan. Med kampanjo pa nisem čutil skoraj nobene politične strasti.

V slovenski politiki je vse skupaj pač preveč prizemljeno. Spremlja te občutek, da si na rodbinskem srečanju, kjer sta se spet sporekla dva strica, s katerima še nisi zares govoril, a ju nekako poznaš. Majhni smo in črne limuzine, tiskovne konference ter jumbo plakati Janezu Janši (naprimer) nič ne pomagajo, če se lahko sredi dneva in Miklošičeve skoraj zaletim vanj in njegovo vročo punco. Tudi zato, kljub vedno pomembnim temam in lajnani vsakokratni nujnosti po preobratu, na volilni dan v zraku ni čutiti nobene zgodovinske vznemirjenosti, nobenega zadoščenja prihodnosti.

S te strani luže se za tisto stran zdi, da je tam drugače. Prihodnost se bo na novo iznašla že čez en teden! Naslednji torek je namreč prvi po prvem novembrskem ponedeljku. Že tu se vidi kaj so ameriške predsedniške volitve - eno samo čudenje. Celo sam dan volitev, tako izbran zaradi kmetovanja in Gospodovega vikenda, je čudaški. Kot tudi drugi volilni običaji in značilnosti, na primer elektorski kolegij. Znano je, da volilci najprej volijo tega, šele potem pa njegovi člani volijo predsednika. Malo manj znano pa je, da obstaja možnost, da bodo elektorji kaj kmalu lahko samo še okras. Več zveznih držav (Hawaii, Illinois, Maryland, New Jersey, skupaj imajo 50 elektorskih glasov) je že sprejelo zakon, po katerem bodo elektorji prisiljeni oddati glas kandidatu, ki je dobil največ (običajnih) glasov v celi Ameriki. Zakon začne veljati, ko ga bo sprejelo toliko držav, da bodo skupaj tvorile elektorsko večino, torej 270 glasov.

Še bolj kot ta zakon pa to večino zdaj potrebujeta John McCain in Barack Obama. Spletna stran fivethirtyeight.com s seštevanjem anket in verjetnostnimi računi predvideva 0,22 procentno možnost, da elektorske večine ne dobi nihče in da zmagovalca izbere kongres. Presenetljivo je, da so (na isti spletni strani) možnosti McCainove zmage samo malo več kot desetkrat višje. Triprocentne. Tako nizke šanse za preživetje imajo samo resno ogrožene vrste. Zgleda, kot da bo na volitve šel sam naravni izbor. Ta pa ima med drugim rad višino in zdravje. Obama je visok, kot morebitni predsednik s 187 centimetri med devetimi najvišjimi, McCain pa s 168 drugi najnižji. McCain je preživel vietnamsko mučenje, kožnega raka in še za poročilo, dolgo 1500 strani, drugih telesnih in duševnih bolezni. Njegov nasprotnik pa je zdrav kot riba. McCainu niso v prid niti leta, s katerimi bi že v prvem mandatu presegel trenutno pričakovano starost moških Američanov. Kot tak starec seveda ne hodi blizu PCjem. Bojda tudi Obama ne, ker uporablja Maca. Telefonira pa z Blackberryem in iPhoneom.

Veseli smo lahko, da bo državo z 10 000 jedrskimi konicami namesto pozabljivega veterana s post-travmatskim sindromom vodil umirjeni profesor prava. Predvsem pa črnec. Hecno, kako se je ta, malo bodeča beseda z začetkom njegove kampanje začela bolj pojavljati v slovenskih časopisih. Hkrati pa, se mi zdi, da je na televiziji ali radiu, vsaj v odstavku z Obamo, ni bilo slišati. Težko jo je resno izgovoriti pred resno publiko. Morda jo polglasnik, ki se vanjo dostikrat prikrade v bolj ljubljanski izgovorjavi, nekako naredi preveč vulgarno. Bolj politično korektno pa se zdi, če se reče, da je temnopolt. V resnici je tak samo njegov oče, mama je belka, trdijo podučeni. Še se spomnim geografije (Južne Amerike?), kjer je bila na preseku krogov “belec” in “črnec” beseda mulat.

In te štiri besede bodo četrtega novembra ponoči zelo hitro postale zelo drugačne. Zato bomo jokali, ko bo Wolf Blitzer najbrž že na polovici zemljevida, dovolil sanje.

Peter Bizjak