Naj bo kralj al’ berač
25. oktober 2008 ob 10:56 | Luka Culiberg |Te dni se je v Sloveniji mudila kraljica Združenega kraljestva, Kanade, Avstralije, Nove Zelandije, Jamajke, Barbadosa in v tem stilu naprej še približno desetine drugih državic tako imenovanega Commonwealtha, kar je na sončni strani Alp, pričakovano, vzdignilo precej prahu. Dobro, v kontekstu svetovnega duha, ki sta ga oblikovali francoska revolucija, ko so na giljotino poslali tako imenovano plemstvo, in komunistična revolucija, ko so opravili še z buržoazijo s pretenzijami po »plemstvu«, se ljudje načeloma globoko v sebi zavedajo egalitarnosti človeške skupnosti, kjer nobeno človeško življenje ni inherentno več vredno od drugega, in vedo, da nam vsem pod kožo teče rdeča kri. Vsaj s tega vidika je kraljica seveda popoln zgodovinski anahronizem.
V fevdalnem svetu, katerega ostanek je, so bili ljudje samo s svojim rojstvom umeščeni v družbeno strukturo, v kateri ste lahko za napačen pogled plačali z glavo. Danes kraljica ne more več nikomur odrobiti glave, če jo ta narobe pogleda, v političnih zadevah pa mora poslušati svoje ministre. Nekoliko žalostno za »kraljico«, a vsi predpisi, kako jo ogovoriti, kakšne rokavičke si nadeti, na kakšen način se je dotakniti, ves ta ceremonial ni tam zato, ker je ona »kraljica«, pač pa jo, narobe, ravno ta ceremonial šele dela »kraljico«. Ni se je prepovedano dotikati zaradi njene inherentne »kraljevskosti«, pač pa je kraljica ravno zato, ker se je ne smemo dotikati. Ceremonial in funkcija ustvarjata njen status, a četudi kraljica danes zares ne »vlada«, pa ljudi ostanki fevdalizma (seveda znotraj demokratičnih ustrojev) še vedno fascinirajo z nekega pravljičnega vidika. V pravljicah vedno nastopajo kralji, princeske in čarovnice, ne pa recimo predsedniki republik, državni tožilci, vodje poslanskih skupin in kakšen novinar, ki bi na koncu končal na grmadi. Republikanstvo očitno ni pravljični material.
In tako se je tudi naši nesrečni Pepelki Sloveniji za eno noč iz umazanih delavskih oblačil uspelo preobuti v zlate čeveljce in se prestaviti v sanjski svet kraljevskega glamurja. Pravzaprav se je vsaj ob tisti znameniti večerji zazdelo, da si je kraljica poleg svojih šestnajstih držav prisvojila še Antarktiko, kjer zdaj okrog nje raca kopica osebkov iz rodu Sphenisciformes. Nekateri so se čudili, da je v Sloveniji menda zmanjkalo frakov; toda precej bolj nenavadno se zdi, da so v Sloveniji sploh na zalogi obleke, za katere v teh krajih že približno sto petdeset let nihče (razen filharmonikov) ni pomislil, da bi jih navesil nase. Pol leta so sestavljali tudi jedilnik, še sreča, da se jim na koncu ni kaj prismodilo. In nato pride najhujše; kdo je zraven in kdo ni. In v zadnjih dneh so v Sloveniji surle rasle kot gobe po dežju.
Vrhunska »buča« (da ostanemo pri analogiji s Pepelko) vsega tega medijskega pompa o kraljici, jedilnikih, garderobah in povabljencih, pa je seveda večna slovenska mantra o »prepoznavnosti«. Zdaj, ko nas je obiskalo Njeno veličanstvo britanska kraljica, zdaj nas bodo dokončno spoznali še tisti, ki nas po nekem nenavadnem naključju še niso.
Dogodkom v Sloveniji sledim iz precej oddaljenega Tokija, in hvala bogu za internet in slovenske medijske portale, saj v nasprotnem primeru verjetno tudi sam ne bi slišal za Slovenijo. Slovenci po malem postajamo obsedeni s »prepoznavnostjo« in neskončnimi debatami na to temo ob vsakem obisku pravljičnih ali manj pravljičnih osebnosti v naših krajih. In vsakič nam mediji, namesto brancina in glažka rujnega, s čimer se je pokrepčalo Njeno veličanstvo, v tolažbo postrežejo z malo porcijo nacionalnega ponosa, tako da nas prepričujejo, kako v tistem napetem trenutku cel svet kakor pribit bulji v televizor in se z zadržanim dihom sprašuje, zakaj Danilo Türk poleg Milana Cvikla na večerjo ni povabil tudi Branka Grimsa. Nekateri, se zdi, prav uživajo v samozaslepljevanju in četudi sami skoraj ničesar ne vedo o večjem delu sveta zunaj naših meja, vseeno hodijo naokrog z utvaro, da kogarkoli tam zunaj Slovenija dejansko zanima. Kakor da bi oni zares spremljali, kje se je kraljica potikala zadnjih šestdeset let in koliko držav je zaradi njenega dvodnevnega obiska postalo prepoznavnih. Koga slepijo?
Japonska je res daleč, a ko na podlagi vseh teh »promocij« vseeno samozavestno razglasite, da ste iz Slovenije, boste kljub temu najverjetneje v večini primerov pogovor morali nadaljevati nekako takole:
»Slovenija, saj veste, angleška kraljica je bila tam ta teden.«
»A tako?«
»Da, da, pa Bush pred nekaj meseci.«
»Kaj ne poveste! Saj sem že slišal, da, nekje v Evropi ste, kajne? Sovjetska zveza?«
»Ne, ne, bivša Jugoslavija.«
»A! Tito!«
»Da, da, tako je, no, potem smo se osamosvojili.«
»Aha, pa ste del EU?«
»Seveda smo, pa letos smo ji tako uspešno predsedovali!«
»Tega pa res nisem vedel!«
»Da, pa naš premier se je z vašim cesarjem dobil enkrat aprila tu v Tokiju.«
»Zanimivo.«
Kot rečeno, če bi spremljal le japonske medije, verjetno tudi sam ne bi vedel, da je Slovenija kadarkoli predsedovala EU, četudi se je iz domačih medijev dalo razbrati, da po tem veledogodku ni več Zemljana, ki ne bi vedel za Slovenijo. Kraljičin obisk? Niti vrstice. Vrh ZDA-EU v Sloveniji? Nekajvrstična notička na tretji strani. Srečanje Janeza Janše in japonskega cesarja? Sicer slika na prvi strani, a le v angleški izdaji The Japan Times, drugod morda kratka notička na tretji strani.
Ne, Slovenija na Japonskem in drugod po svetu ne bo postala »prepoznavna« zaradi obiskov kraljic in predsednikov, ki tako ali tako obiskujejo vse države, pač pa bi to lahko postala na drugačen način.
Prvič z aktivno promocijo dosežkov naših ljudi, torej s finančno pomočjo uspešnim znanstvenikom, umetnikom, športnikom in drugim ljudem, ki so v življenju kaj pomembnega dosegli. Zaenkrat v akademskem svetu na področju humanistike v najboljšem primeru ob omembi Slovenije dobite nazaj Žižka, njegove knjige, tudi v japonščini, pa lahko vedno najdete na policah tokijskih knjigarn. A zanima me, koliko zaslug ima pri tem slovenska država? Japonsko kulturno ministrstvo, denimo, objavlja spisek del, ki bi jih bilo dobro prevesti in če se založbe po svetu odločijo za dela iz tega spiska, dobijo subvencijo japonske vlade. Koliko tujih založb subvencionira slovenska vlada?
Na drugi strani pa bi naredili velik korak z aktivno politiko štipendiranja tujih študentov, ki sicer nimajo nobenega razloga, da bi prišli študirat na katero od slovenskih univerz. Japonska, za katero se zdi, da potrebuje nekoliko manj promocije kot Slovenija, vsako leto štipendira na desettisoče študentov, ki pridejo za leto ali več študirat sem. Eni ostanejo, drugi se z Japonsko naprej ukvarjajo v svoji domovini, tretji samo preživijo tu leto ali dve počitnic. A vsi so za Japonsko koristni; od tega da neposredno služijo njenemu gospodarstvu, do tega, da jo s svojim znanstvenim udejstvovanjem promovirajo v domovini, ali pa, nenazadnje, da le pripovedujejo zgodbe o lepih spominih na obdobje, ki so ga preživeli tu. Koliko študentov po svetu lahko pripoveduje o svojih študijskih spominih iz Slovenije?
Nič tako hudega ni, če nekaj naših politikov kakšen dan paradira naokrog v frakih. Visoki državniški obiski so pač del mednarodne politike, a ta neverjetni »Lady« sindrom našega novinarstva je že kratko malo ponižujoč. Morda bi bilo bolj smiselno, če bi mediji ob vsem svojem lamentiranju o slovenski (ne) prepoznavnosti, raje, kakor da komentirajo zadnji šnirnc na kraljičinih čevljih, pisali o tem, kako bi res lahko promovirali Slovenijo.
Promocija države je seveda koristna z mnogih vidikov, a kljub temu ne smemo pozabiti, da za razliko od dvodnevnega obiska in paradiranja kronanih glav po Prešernovem trgu, dosežki naših ljudi, ki bi jih lahko in morali predstaviti svetu, niso zgolj dobra promocija države, pač pa so predvsem dokaz, da se tudi v Sloveniji najdejo ljudje, ki so sposobni svetovnih dosežkov na kateremkoli področju, dokaz, da tudi Slovenija premore velike ljudi. Ni treba biti kralj; svetu lahko zapustite mnogo več, četudi umrete kot berač.
Mojega soseda in prijatelja iz Izraela prav nič ne briga, da se je v Sloveniji te dni mudila britanska kraljica, mi je pa po tem, ko je v angleškem prevodu prebral Bartolovega Alamuta, rekel, da je to ena najboljših knjig, kar jih je v življenju bral. Še enkrat premislimo, kaj nas lahko zares promovira po svetu. Namreč, le s promocijo ljudi in njihovih dosežkov lahko upamo, da bo, ko bodo ob naslednjem državniškem obisku pred japonskim parlamentom spet kakšen dan vihrale slovenske zastave, kdo od mimoidočih celo vedel, kateri državi pripadajo.
Luka Culiberg
25. oktober, 2008 ob 11:29
ob vsakem srečanju ali obisku katerega tujih voditeljev v “samostojni” Sloveniji do zdaj se je izkazalo, da se Slovenci kot narod še zmeraj nismo otresli občutka manjvrednosti in srednjeveškega hlapčevskega klanjanja tujim mogočnikom.vsa ta nuja pripadnikov slovenskih elit po izpolnjevanju zahtev protokola in izrazi užaljenosti nepovabljenih ter vsa ob tem nastala zmešnjava je močno primerljiva s prizori iz Gogoljevega Revizorja,kjer so nastopajoči le v frake in drage toalete oblečene nastopaške lutke. tovrstna promocija nas bo z vidika komedijantskega nastopaštva mogoče naredila širše prepoznavne
25. oktober, 2008 ob 13:07
http://www.fpif.org/fpifzines/wb/5612
25. oktober, 2008 ob 16:18
Naj pridejo tuji državniki v Slovenijo, dajmo jim vso spoštovanje in tako dvignemo prepoznavnost naše mlade države. Čudim pa se, da kljub 4 letom takega zvezdnika, kot je Janša, ki je tako uspešno vodil EU in tako uspešno čistil Slovenijo komunističnih preostankov, da nas še vedno poznajo le po Titu.
25. oktober, 2008 ob 16:55
Verjetno bi ne bi bilo slabo, če bi prebral kako drugo delo. Res pa prav nič ne čudi, da Izraelca pritegne Alamut, saj gre za prikaz duha nihilizma.
25. oktober, 2008 ob 18:21
Končno je nekje slišati glas razuma, sem se že kar malo ustrašil ob vsej tej medijski kanonadi ob kraljičinem obisku =).
26. oktober, 2008 ob 20:52
Izraelec je bral Alamuta in mu je bil všeč! Kaj ne poveš. A si pomisil, da je to zaradi tistih nebuloz o hašašinih? Knjiga, ki prikazuje muslimane kot nagnjene k samomorilskim terorističnim akcijam, bi pritegnila vsakega Izraelca. Globoko jim je pač vkoreninjeno privzgojeno sovraštvo do muslimanov. Zanj si ti Slovenček po Talmudu zgolj goyim - živina . Namenjen služenju in zabavi Židom. Tudi to jim je vkoreninjeno, da so večvredni. Sicer pa kaj dela Izraelček v Tokiju? Že dila kaj na cesti za yakuze?
26. oktober, 2008 ob 23:54
@ Yakuza: Nekomu je sovraštvo “vkoreninjeno”??? Nekateri so “nagnjeni” k samomorilskim akcijam??? “Vkoreninjena” večvrednost??? Kaj ti si se učil sociologije iz Mein Kampfa ali kako?
Da ni slučajno tebi kdo “vkoreninil” sovraštvo do črnih klobukov in zalizcev? Ops, potem bi se pa prej moral spravljati na prebivalce Brooklyna kot pa na obkoljeno državico med Sinajem in Golanom…kajti tam boš našel več “yidishkeita” kot v eni redkih posvetnih držav na Bližnjem vzhodu.
27. oktober, 2008 ob 1:47
Noben občudovalec cionistične politike nisem, ampak tole predzadnje je pa kretenizem brez primere.
27. oktober, 2008 ob 3:52
Spoštovani Yakuza, naj vam odgovorim na vprašanje, ki mi ga zastavljate in hkrati še pojasnim nekaj stvari. Kolega iz Izraela ne dila za yakuze, pač pa je zgodovinar in raziskovalec na najbolj elitni Tokijski univezi. Zanj jaz nisem živina, pač pa prijatelj. V knjigi, za razliko od vas, ni opazil nikakršne muslimanske nagnjenosti do samomorilskih terorističnih akcij, pač pa apoteozo slovenskega nacionalnega prebujanja, pri čemer si je avtor drznil zgodbo prestaviti iz lokalnih slovenskih dolinic v Perzijo 10. stoletja. Oglaševanje knjige z Bin Ladnom, kar je seveda marketinška poteze založbe, ki je knigo izdala, se mu je zdela popolnoma zgrešena. Knjigo je zdaj posodil drugemu skupnemu prijatelju, ki se ukvarja z morsko molekularno biologijo prav tako na Tokijski univerzi in je, to boste težko verjeli, iz Libanona. Naj vam za konec zaupam še tole; spoznal sem še enega kolega iz Izraela, ki mi je povedal, da je Slovenijo obiskal že trikrat, saj ima v Celju dobrega prijatelja Slovenca, ki mu je pred leti v Indoneziji rešil življenje. Samo toliko v pojasnilo, zdaj pa vas prepuščam naprej vašemu razmišljanju o živini.
27. oktober, 2008 ob 10:17
Za dvig morale preberi uvod Brysonove knjige Down Under. Če se „zahodnim medijem“ lahko izmuzne tako zajeten kos nekomu rodne grude, potem skrivnostnost naše male zaplate ne bi smela povzročati sivih las.
28. oktober, 2008 ob 16:38
Upam, da mu apoteoza slovenskega nacionalnega prebujenja ni bila tako všeč zaradi navdušenja nad zločinskim projektom cionizma s katerim je bila ustvarjena država aparthaida. V nasprotnem primeru mu za streznitev predlagam delo kolega z univerze v Tel Avivu, Shloma Sanda: “Matai ve’ech humtza ha’am hayehudi?” (”Kdaj in kako je bila izmišljena židovska nacija?”). Izumili so jo cionisti na začetku prejšnjega stoletja. Vse ostalo je mit.
Ampak kako bi lahko Alamuta označil kot eno najboljših knjig, ki jih je prebral, če ga ne bi navdušila vsebina zgodbe. O gradu Hašašinov, predsodku avtorja, katoliškega gorečneža. To pa res težko verjamem.
Lažje verjamem v izjave z oglaševanjem in Osamo. Imam izkušnje, da so ljudje iz Izraela endemični mojstri sprenevedanja, relativiziranja, speljevanja besede stran od bistva… Morda je knjigo kupil prav zaradi oglaševanja ali ste mu jo prav zaradi ne preveč sublimnega sporočila o islamskih skrajnežih podarili Vi?
Vajin kolega je najbrž Druz ali libanonski kristjan. Gotovo v Tokiju ni šiit, kajne?
Kako lahko je v Indoneziji preživeti z izraelskim pasportom res ne vem, če je vanjo na ta način sploh moč vstopiti?
Živino iz Talmuda pa priporočam v razmislek vsem trem…
28. oktober, 2008 ob 16:56
Egon ne palamudri. Izrael je židovska država, tam se Nežidje z Židi ne morejo legalno poročiti. Prav v tem je tudi ves problem Bližnjega vzhoda. Židje so živeli v harmoniji s prebivastvom v mnogih arabskih državah, v precej večji kot v Evropi, dokler ni bila ustanovljena židovska država in etnično očiščenih 700 tisoč prvotnih prebivalcev, ki so po zgoraj omenjeni študiji večinoma v islam spreobrnjeni bivši židje. Res, zakaj bi jih pisali z veliko začetnico, če z malo pišemo kristjane in muslimane? Židovski narod je, kot je pokazal Sand, potomec žrtev holokavsta, mit. Sicer pa naj ti v poduk še povem, da tisti s klobuki in zalizci sploh ne verjamejo v državo Izrael kot obstaja danes.
29. oktober, 2008 ob 1:57
Zdaj, ko ste nekoliko umirili ton, lahko najdeva že precej več stičnih točk. Prvič, problem sem videl v vašem generaliziranju, saj jaz niti z besedo nisem nikjer hvalil pretekle in sedanje politike Izraela, a zaradi tega vsakega prebivalca označiti za cionističnega dilerja je seveda tako zgrešeno, kakor če bi jaz trdil, da so zaradi nekaterih komentatorjev vsi Slovenci bedaki. Kolega iz Libanona je res maronitski kristjan, a zaradi tega nič večji prijatelj Izraela, države, ki je že večkrat napadla njegovo. Poleg njega, je v naši družbi tudi kolegica arhitektka, ki pripada šiitski ločini v Libanonu. In potem so tu celo Sirijci. Na določeni intelektualni stopnji so izobraženi ljudje, ki se takole družijo v tujini, sposobni drug drugega gledati še drugače, kakor samo čez puškino cev.
Tisti znanec v Indonezijo seveda ni vstopil z izraelskim, pač pa z ameriškim potnim listom. A vseeno med svojo boleznijo ni mogel obiskati bolnišnice, pač pa je zanj skrbel neki Slovenec.
Popolnoma se strinjam z vami v tezi, da je Izraelski narod mit. Tako kot sleherni drug narod na tej Zemlji. Razlika je le v tem, da se oni utemeljujejo na ideji zgodovinskega naroda izgnanega iz svoje zemlje in razpršenega po vsem svetu, ostali pa večinoma na ideji kontinuitete zasedanja določega kosa zemlje.
In še za konec, če niste prebrali le zadnjega odstavka zgornje kolumne, potem je pravzaprav jasno, da članek nima nikakršne zveze z Izraelom in vsem drugim o čemer razpravljava, pač pa govori izključno o Sloveniji in njeni prepoznavnosti v svetu. Alamut je tu še najmanj problematičen. Kolegu pa lahko za naslednjič predlagam kakšnega Jančarja.
29. oktober, 2008 ob 11:32
Ja, res je, bil sem nekorekten. Morda nima zveze z vašim prijateljem, amapak malo si poglejte po tokijskih štantih kdo dila za yakuze. Slučajno imam punco iz Tokija in sva pogosto na obisku. Vaša kolumna res nima nobene zveze z Izraelom. Toda Izraelec, ki ljubi Alamuta. Oprostite, ob tem se pač porodijo določeni sumi. Kolegu predlagajte raje Sanda, da se kot zgodovinar dodobra seznani s prevaro države imenovane Izrael, če se je ne zaveda. Kajti ti ljudje so v kolektivnem zanikanju. Motite se ko primerjate ostale narode z Židi. Prav takšno površno relativiziranje jim daje alibi, da so danes ena izmed držav z najhujšimi kršitvami človekovih pravic na svetu. Namerno nerešeno palestinsko vprašanje zastruplja svetovno politiko in ustvarja “konflikt civilizacij”. Seveda povsem umetno. V prid vojnih dobičkarjev. Bilo bi koristno, da se s svojim prijateljem pogovarjate tudi o tem. A se bojim, da ne bosta prišla daleč. Potem boste vedeli o čem govorim. Vedite. Obstaja velikanska razlika med izmišljenim narodom Židov in drugimi narodi. Takšna kot če bi rekli, da so narod tudi Kristjani ali Muslimani. Razumete? Tudi Vam Sand ne bi škodil. Nič čudnega, da je v Izraelu potolkel rekorde v branosti.
29. oktober, 2008 ob 11:45
Še komentar naslednjega Vašega stavka o “celo” Sirijcih:
“Na določeni intelektualni stopnji so izobraženi ljudje, ki se takole družijo v tujini, sposobni drug drugega gledati še drugače, kakor samo čez puškino cev.”
Lahko bi bil oster in rekel, da ste se z njim pokazali svojo pravo barvo. Omalovaževanje: “Na določeni intelektualni stopnji…” In ignoranco. Tako kot Egon o “posvetni državi Izrael”.
Toda naj bom spravljiv. Na eni in drugi strani so ljudje, ki so krvavi pod kožo, sranje pa dela politika. To Vam je menda jasno.
Je pa res, da so židje (poslej pišem z malo), ki so prišli v Izrael leta 1947 in naprej popolen tujek v teh krajih. So večinoma potomci Kazarov. S kakšno pravico so prišli tja in etnično očistili domorodce? Ima to pravico storiti kakšen kristjan, morda iz Švedske ali Indije samo zato, ker je tam živel in umrl Jezus Kristus? Povprašajete svojega kolego zgodovinarja.
30. oktober, 2008 ob 7:17
Aja, sem spregledal, Zuli-Berg. Se morda prištevaš k temu “narodu”?