Mrzel in deževen večer v Varšavi. Stojim pred Pałac Kultury i Nauki, najvišjo in najbol osovraženo stavbo na Poljskem, zgradbo, ki se nad poljsko prestolnico bohoti v vsej svoji sivini in tiho opominja, da gre za Stalinov dar poljskemu narodu. Na glavnem stopnišču opazim podobo živo rdeče barve, ki energično maha v mojo smer – Tomo Križnar in njegovo poslanstvo za Darfur sta našla svoje mesto tudi na vzhodu stare celine.

Skupaj se odpraviva na projekcijo njegovega dokumentarca Dar Fur: War for Water, ki s kombiniranjem različnih filmskih metod prikazuje Križnarjevo misijo, zaupano s strani pokojnega predsednika Drnovška, v sudansko pokrajino in nato trmoglavo nadaljevanje njegove poti, kljub odpoklicu in zahtevi naj se vrne domov. Gre za zmes tekoče slike iz Križnarjeve kamere, številnih izsekov iz televizijskih poročil, ki dokumentarcu narekujejo dinamiko ter nekaj orumenelih podob, ki apelirajo na retrospektivno zaznavo gledalca in opomin na tisto, kar se je dogajalo v Evropi v štiridesetih letih prejšnjega stoletja – holokavst. Moje poslanstvo kot avtor tega teksta ni, da bi poročal o ovacijah gledalcev po ogledu projekcije, niti ne ta, da bi vam namenil več kot le nekaj podrobnosti o vsebini samega filma, lahko pa vam zaupam tisto, kar sva se s Tomom pogovarjala naslednji dan ob skodelici poljske kave.

Gospod Križnar, ali mi lahko zaupate, kakšen je namen projekcije vašega dokumentarca?
Namen je predstavitev realne situacije in kompleksnega vpogleda na eno izmed največjih humanitarnih katastrof, ki se dogaja na našem malem planetu. Ne skušam demantirati Arabcev in Kitajcev (gre za diskusijo okoli trgovanja različnih narodov s sudansko nafto, op.a.), skušam pokazati, da sta za humanitarno katastrofo v tej pokrajini odgovorni tudi EU in USA, ki stojita križem rok in mislita le na lastne interese. Konflikt v pokrajini se ne odvija le za nafto, začela se je vojna za kozarec vode.
Moj namen je pridobiti množice…občutljive množice, ki še niso podlegle kolektivni depresiji in splošni apatiji. Množice so tiste, ki imajo moč…elite ne vidijo interesa v spremembah.

Zakaj ste izbrali ravno film?
Zato, ker je film boljša oblika medija kot knjiga. Film deluje veliko bolj prepričljivo in lahko s svojimi podobami emocionalno vpliva na vsakega posameznika. Film kot moderni medij zmore več.

In občutja na odzive ljudi po ogledu dokumentarca?
Evforija…noben od prikazanih filmov na Varšavskem filmskem festivalu ni vzpodbudil tolikšnih debat, kot jih je ta. Ti ljudje resnično razumejo stisko soljudi v Darfurju.

Hja, odziv poljskega občinstva je bil resnično velik – pa morda veste, zakaj ravno toliko sočutja pri Poljakih?
Poljski narod je skozi zgodovino svojega obstoja resnično veliko pretrpel. Vse od ruskih vpadov, napadov na Varšavo in ostala mesta v prejšnjem stoletju, skoraj popolnega uničenja številnih poljskih krajev med vihro druge svetovne vojne pa do življenja pod sovjetskim hegemonom in tranzicije, ki jo je spremljala divja globalizacija. Ljudje, ki so preživeli veliko hudega, so zmožni resničnega sočutja.
Lahko rečem, da sem po tolikih mesecih čakanja, prvič miren.

Kaj pa pravite na tisti odziv, ko se je nekdo izmed publike oglasil in vam očital, da je v filmu moč zaznati očitno promoviranje Slovenije?
Odgovoril sem mu, da ne gre za promocijo, temveč za prikaz, da se lahko tudi mala država vtika v konflikte in zmore nekaj več, ne le stati križem rok in samo nemo opazovati. Med nastajanjem dokumentarnega filma se nam je zgodilo tudi to, da smo prejeli pismo Condoleezze Rice, ki nas je opozorila, naj damo mir, ker se nas situacija v Darfurju ne tiče. Pa nismo. Mali ljudje moramo nadzorovati elite, ker elite pozabljajo, da morajo poskrbeti za nas.

V vašem dokumentarcu je moč zaslediti orumenele fotografije taboriščnikov iz časa druge svetovne vojne. Pred dnevi ste mi omenili, da je bil med taboriščniki tudi vaš oče – kako to, da ste se odločili za vključitev teh slik? Retrospektivni pogled na genocid, podobe za emotivne zaznave občinstva ali kaj tretjega?
Moj oče me je vzgajal spoštovati ljudi. Od malega mi je pripovedoval, kako so si ljudje v taborišču med seboj pomagali (oče Toma Križnarja je bil zaprt v taborišču Dachau, op.a.). Moj pogled je pogled taboriščnika na nič krive ljudi. Poleg tega pa opomin na grozote iz časa druge velike vojne predstavljajo vzporednice za tisto, kar se danes dogaja v Darfurju.

Film služi tudi kot spomin na življenje in dobra dela dr. Janeza Drnovška?
Dokumentarec smo posvetili tisočerim Darfurcem, ki se borijo za svoje preživetje in zavzetosti Janeza Drnovška, ki je proti koncu svojega predsedniškega mandata, pokazal največ zrelosti, vsaj kar se tiče ostalih predsednikov sveta.

Torej trdite, da je dr. Drnovšek pustil svoj pečat med politično elito?
Seveda ga je. Največji impact pa je dosegel z besedami: »Cesar je nag!«.

Podobno vprašanje boste v prihodnosti verjetno slišali še neštetokrat, a kljub temu – kako pomagati ljudem v Darfurju?
Računalnik, kamere, satelitski telefon. Ko sem bil v Darfurju priča, kako se zlorablja mednarodno pomoč, se mi je porodila ideja – ponudi človeku trnek in ga nauči ribariti. Z drugimi besedami; ljudem v Darfurju moramo ponuditi orodja informatike in jih naučiti uporabljati dobrine moderne dobe. Dajmo jim luč in jim odprimo svet.

In kdo je tisti, ki bi moral to omogočiti?
Svetovni in slovenski operaterji. Ali se še spomniš tistega reka ‘’s pticami si delimo nebo” ali kako že gre?

Tomo je srknil še zadnji požirek, za trenutek obstal, se zamislil in nato vstal. Medtem, ko sva se poslavljala in preden se je podoba njegove rdeče jakne utopila nekje v varšavski sivini, mi je prišepnil: »Veš, na svetu so štirje elementi, ki jih ljudem pod nobenim pogojem ne smeš prodati ali vzeti – voda, zrak, ogenj in zemlja. To so elementi, ki so dani vsem ljudem s strani narave in so neodtujljivi.«

Istega dne je Križnar, po pogovoru z osebjem iz poljskega oddelka Amnesty International dosegel, da bodo dokumentarec Dar Fur: War for Water, prikazali v poljskem parlamentu in sicer nekje v novembru, ko bo Poljsko obiskal Suleiman Jammous, osebni prijatelj Križnarja in humanitarni koordinator Sudanske osvobodilne vojske. S to potezo želi Križnar osvestiti poljsko politično smetano in jo prepričati, da se zavzamejo za takojšno pomoč ljudem iz Darfurja. Verjame, da bo uspel…

In pa poljska kava? Bila je zanič.

Tekst: Marko Orel
Slike: Arthur Miller