Kaj pa kosilo za reveže?
21. oktober 2008 ob 9:11 | Katja Lenart |Ko sem tistega deževnega oktobra po dolgem času skočila domov, tja kjer sem nekoč pasla krave in skromno gor rasla, sem po mnogih letih zopet zabredla v koruzno polje. Trdikavi storži, ki so v neskončnem polju bodli telo in hripavo kričali, naj jih vendar že porežejo (stebla prav niso bila več podobna sebi in sredi polja ni več dišalo po sočni koruzi) so malomarno viseli z dvometrskega steblovja in rahlo je rosilo. Bilo je edino koruzno polje daleč naokoli, iz katerega še niso zijali porezani špički, po katerih je tako noro skakljati z debelimi podplati.
Po slabem kilometru in na čisto drugem koncu polja sem srečno (brez bližnjega srečanja z merjascem ali lisice) izstopila. Polna posušenih koruznih laskov, pajčevine in neznanih visečih predmetov.
Proti meni je hodila drobna in sključena moška postava, ki je na na daleč nisem prepoznala. A izdala ga je hoja.
Pavleta nisem videla že več kot deset let. Kdove, kaj vse se je v tem času zgodilo.
Okoli sedemdeset jih mora šteti, pred leti mu je zgorelo vse - žena, otroci in vse, kar je tisti hip imel. In on je bil takrat ravno v Nemčiji, na furi. Tovornjaka je vozil.
“O, glej jo, glej, Lenartova…Pa sej te sploh ne prepoznam!”
Tudi on je bil neprepoznaven. Leta so se mu bridko zarisala v obraz in prevelika zguljena jakna ga je naredila še bolj majhnega in drobnega. Potegnil je dolg dim in frcnil cigareto v travo. Potem mi je skoraj v eni sapi povedal svojo žalostno zgodbo.
Na Pohorskem dvoru se je zdravil, preveč alkohola je popil v življenju. Tista nesreča ga je skoraj pokopala. Zavarovalnica mu ni izplačala skoraj nič. Zgorelo mu je vse. Na parceli je postavil majhno barako, skoraj ves denar zapil, potem pa se je poskusil obesiti. Sosed ga je prehitro snel z vrvi in odpeljali so ga v prisilnem jopiču.
Zdaj se je vrnil. Invalidska penzija je grozljivo majhna, noče pa povedati kolikšna. Sram ga je, pravi. Z rokami v žepu nemirno stopiclja z ene noge na drugo.
“Dobro, da mi sosedi dajo za jest in pit…pa za silo so mi dali eno sobico tam v ta stari bajti. Ampak, to ni življenje. Nikogar nimam, v dom pa ne morem, nimam dnarja…”
Oba molčiva. Za trenutek pomislim.
Veliko takih zgodb poznam. Tudi iz ljubljanskih ulic. Živijo na ali pod pragom revščine, skrivajo se pred svetom in iz meseca v mesec kopičijo neplačane račune. Ko se dolg nakopiči, se pač znajdeš na cesti, brez strehe nad glavo. Enim vzamejo stanovanje, druge izselijo iz podnajemniškega. In ker nisi sposoben poskrbeti za mladoletne otroke, ti vzamejo še skrbništvo. Mnogi se potem preprosto ubijejo. V naši vasi se, denimo, skoraj vsako leto kdo obesi.
“Pa ti, si se preselila v Ljubljano? Sem slišal…” (in nadaljuje, a ga nekako ne slišim več).
Ah, Pavle. Kaj naj ti rečem? Nisem rasla v izobilju, starši mi ne morejo kupiti stanovanja, svoj denar služim od šestnajstega leta in nisem redno zaposlena. In verjemi, vem, kaj je revščina.
Najhuje je, da vsak dan srečujem ljudi, ki si revščine v praksi niti približno ne predstavljajo. Ljudi, ki si bodo pred reveži vedno zatiskali oči.
Mladeniče, ki so jih starši vzgojili v snobe, mladenke, ki vihajo nosove nad pošvedranimi čevlji sošolke s faksa. Slovence, ki bedo opazujejo z varne distance. In se tu in tam udeležijo kakšne dobrodelne prireditve, kjer se dobro je in pije.
Objela sem ga, preden sva se poslovila in tiho odkorakala proti domu. V posušeno koruzno polje nisem zakorakala, prav zagravžalo se mi je. In z njim vsi tisti lokalni mogotci, ki posedujejo vse te kilometre zanemarjene njive. Ograjujejo gozdove in vanje naseljujejo divjad, preprodajajo orožje in avstrijskim turistom strežejo divjačinske specialitete. Njihovi otroci sosedove zmerjajo z razcapanci in klošarji, ker vsake toliko zabredejo v koruzo in si v neskončnem polju naberejo mladih koruznih storžev, da bodo za zajtrk, kosilo in večerjo.
Pavleta po tistem nisem več videla. Pred kratkim je umrl zaradi raka. Prepozno so ga odkrili, zdravniki ga niso jemali resno. Ni bil eden Tistih. Bil je pač eden iz množice Slovencev, ki so jih ubile čakalne vrste.
Žalostna sem. Reveži umirajo v tišini, brez hrupa in pompa. Brez vez in poznanstev, brez čudežnih debelih kuvert, brez smisla.
Draga gospa Kraljica, Vaše visočanstvo, zakaj ne povabite na kosilo vsaj za en ducat podhranjenih slovenskih otrok, preostanek obilnega kosila pa lahko odnesete Kraljem ulice. Prepričana sem, da Vam ne bo padla krona z glave.
Katja Lenart
21. oktober, 2008 ob 9:28
Tako, tako. predlagam, da Benedetijeva v državni protokol vključi tudi pobiranje štruc kruha iz smetnjakov in njih razdelitev med reveže. Vsak državnik, ki ga zanese pot k nam, bo tako s celo svojo kamarilo prisiljen stopiti med vsakdanje ljudi, na ulico.
21. oktober, 2008 ob 9:34
Veš, poet svoj dolg,
a nimaš nč za povedat.?
Si en od tistih, keri hočjo dobr zgledat.?
Bit povsod, na tvju, v časopisu
sam če nimaš idej,
ti jst povem o čem bi lahka pisu.
Piš, piš o zgodbah, ki jih piše življenje!
21. oktober, 2008 ob 9:54
Če bi bil svet pravičen, sploh ne bi imeli kraljic! Ampak ni bil, ni in nikoli ne bo.
Danes je varnost in razdeljenost višjih in nižjih slojev razvita do te faze, da so tako daleč narazen, da se ljudje niti ne morejo več zbrati in obglaviti odgovorne. Ali pa večina še vedno živi solidno in potrebe po takšnih ukrepih ŠE ni?
21. oktober, 2008 ob 10:03
Katja, takšno je življenje, celo še hujše, kot opisujete Vi. Pa ne samo pri nas, v Sloveniji. Pri nas sploh še ni hudega, bo pa postalo. Zakaj? Sami si urejamo življenje, po svojih sposobnostih, željah, videnju, občutkih.
Kraljica pa ima doma več, precej več ljudi pomoči potrebnih, kot jih je pri nas. Veliko bo naredila, če doma pomaga.
21. oktober, 2008 ob 10:11
Ravno ob pravem trenutku, draga Katja.
V trenutku, ko poslušamo traktate o protokolarnih podrobnostih ob obisku Kraljice. Poslušam in ne morem verjeti. Nespodobno je, če ti dež zmoči lase, ali pa veter razmrši pričesko,..zato potrebujemo klobuk. Robčka v žepku smokinga se ne smemo dotakniti,…barva toalete strogo predpisana, izrez tudi..dolžina prav tako..skratka,..le, da ne izgledamo nespodobno. Toaleta je za en krat še skrivnost,..me spominja kako smo skrivnostno šivali oblekce otrokom za pusta,.. nihče ni smel vedeti do zadnjega hipa v kaj se bomo našemili.
Razumem Angleže, ki jih na lik Kraljice veže tradicija,..prav je tudi, da ob obisku spoštujemo protokolarne navade gostje,..a bojim se, da bo to začetek protokolarnih pajacad, ki nas bodo še drago stale. Hkrati pa bo obudil kult VIP oseb,…ter tako proizvedel v praksi že porajajočo se novo “vrednoto”.
Po drugi strani, pa se ob vsem blišču prikriva beda,…beda in stiska navadnega človeka, ,…in teh je vedno več.
Res je, da smo ljudje postali “odporni” na to bedo,..in lepo bi bilo, če bi se senzibilizirali, ponovno oživeli komunikacijo in solidarnost (katera je bila v “gnilem” satrem sistemu še kako živa),..Lahko si pomagamo med seboj, veliko problemov naših sodržavljanov lahko rešimo tudi sami, pa vendar ne sme to postati potuha vladi, kajti prav ona je še kako dolžna omogočiti minimalno dostojanstvo posameznika.
Ustavne pravice so postale tudi ekskluziva za nekatere. Njim so kršene,..ostalim ne,..oni se za goro soldkov čutijo užaljene,..ostali pa se morajo vesti ponižno, strpno in predvsem pokorno….
ehehe,…če povežem še kolumno Elene,…mislimo s svojimi glavami,..pa le morda kaj spremenimo*?
21. oktober, 2008 ob 10:51
Hm, za Kraljico je raja raja. Ona ni zato, da se ukvarja z njo, raja si mora kruh sama zaslužit. Oni so zato, da živijo v surealnosti kot keramične lutke.
Monarhi so danes razglednica, ogledalo nekega naroda, protokol, ‘zunanje minstrstvo’, simbol, vrednota, veličina zgodovine.
Kraljica ni dobrodelna ustanova, mogoče včasih, da samo simbolizira ali celo z zgledom mobilizira socialni čut naroda ali celo državnih služb.
Kraljice imajo drugo delo, razen, če so osebno res zelo socialno občutljive, potem ok, vendar ne smejo zanemariti svojih prioritet, ki se igrajo v nebeško visokih sferah.
21. oktober, 2008 ob 13:23
Katja!
V Sloveniji je dovolj možnosti za delo samo z časopisnimi objavami se da ogromno zaslužiti ( niti ni nujno da so samo novičke )
Če bi ljudstvo rentno varčevalo, bi imelo več kot za kosilo na dan.
Raje pa ga poženejo po grlu in prikockanju. večina Slovencev!
Kdaj bo Slovence srečala pamet?
21. oktober, 2008 ob 13:42
super Katja, lepo si napisala, žalostna zgodba in teh zgodb bo čedalje več in jih je že čedalje več, oh ti grdi socializem, ko so ljudje tako trpeli svobodo, ustavne pravice so samo na papirjo in veljajo samo za višji sloj, za rajo to ne velja, prav je, da se pišejo zgodbe življenja, ki bodo dokaza, da je zdravje slovenskega naroda resno načeto in tudi elita počasi spoznava, da brez raje ne gre, saj, če te ne bo, bodo izgubili smisel obstoja in večina, ki danes promovira, da živimo v odprti demokratični družbi, jebeš svobodo, če te naredijo ekonomsko za sužnja, kakšna svoboda je to,
21. oktober, 2008 ob 13:47
lordwales nakladaš ali pa se delaš, 600.000 ljudi živi v revšini, pa boš rekel, da so si za to sami krivi, rentno varčevanje kot v Ameriki, da voluharjem davkoplačevalci plačajo kar dvakrat, davke bi morali ukiniti, če je že vsak zase odgovoren po kapitalistični logiki, me prav zanima koliko danes elitašev bi preživelo s svojim delom, poženejo po grlu čedalje bolj nezdravo hrano, ker si kvalitetne niti ne morejo več privoščiti, smo se za tako bedno državo leta 91 osamosvojil, kjer bo lasten narod “pokrepal” in kjer velja logika, važno, da je za mojo rit in za moje poskrbljeno.
21. oktober, 2008 ob 13:58
Kraljica največja kmetica.
21. oktober, 2008 ob 16:04
dragi lord,..hvala, da ste nam odkrili, da služba ni problem, delo niti,..problem je da smo leni in zapiti.
Prav tako je napaka ljudi, da med flikanjem iz meseca v mesec rentno ne varčujejo,…no ja
smo že dobili lordije, ki nam bodo solili pamet,..
21. oktober, 2008 ob 16:06
Katja, kraljica bo tukaj samo za hip. Zakaj ne pišeš Kresalovi, ki živi na kraljevsko visoki nogi med nami in samo za pot do nakupa oblačil potroši 6000 EUR?
21. oktober, 2008 ob 16:23
Ne da bi hotel braniti monarhične institucije, ampak … pustimo kraljico ob strani in poglejmo, kaj počne princ Charles: The Prince’s Trust je namenjen nezaposleni mladini, tistim, ki imajo težave v šoli in težave z zakoni. Težko bi se reklo, da s pomočjo pri izobraževanju in iskanju zaposlitve počne kaj slabega. Omenim samo še North Highland Initiative, ki je pravzaprav zveza zadrug, v katere so včlanjeni agrarni producenti na Škotskem, in poskuša postaviti alternativo globalnemu kapitalizmu. Moram se tudi strinjati s Charlesovim mnenjem o genetsko spremenjeni hrani. Pač stvari niso tako enostranske, kot se zdijo.
Grof, a je bilo tisto o privatnem letalu in Milanu res dokazano a gre samo za natolcevanje?
21. oktober, 2008 ob 16:34
Če gre za natolcevanje se opravičujem in mi je zelo žal, da širim neresnice.
Carlos, hvala za opomin.
21. oktober, 2008 ob 17:22
Ah, tale dva polpenziona pa menda zmoremo, raje se zamislite koliko kraljična stane Angleže, da si ohranjajo utvaro o lastni veličini…
21. oktober, 2008 ob 17:47
Močno. Dobro. Žalostno. Slednje ne samo zaradi zgodbe tega človeka. Prepričan sem, da ima v bližnji okolici vsak nekoga, kot je Pavle, nekoga ki si zaslužil tistega, kar je doživljal in skozi kar je šel. Žalostno pa tudi zato, ker lahko kraljica (predsednik, premier, kdorkoli) priredijo sto in sto kosil za revne, lačne, podhranjene, pa ne no popolnoma nič bolje. Razen morda tega, da se bo vrhuška medsebojno trapljala po hrbtih in se nastavljala kameram ter fotoaparatom ter v en glas ugotavljala, kakšno dobro delo so storili, ko so milostno razdelili kotel enolončnice s kar tremi kosi belega kruha.
Ne. Voljena in nevoljena vrhuška naj ima svoja kosila in večerje, kjer človek ostane lačen od številnih napitnic. Namesto lajšanja kolektivnega občutka krivde z obiski ljudskih kuhinj naj raje poskbijo, da bodo tudi tisti, ki so prileteli na dno lahko živeli človeka dostojno življenje, pogledali drugim v oči in se pobrali. Sami ali ob pomoči družine, prijateljev, institucij.
Pri vsem tem je britanska kraljica še najmanj kriva. Menda je Margaret Thatcher nekoč dejala, da je aktualna kraljica. “tip človeka, ki bi še najraje volil socialdemokrate”. A usoda je hotela, da se je rodila v familijo Winsdor. Človek izbira prijatelje in sovražnike. Družina - to je pa v zvezdah.
BTW: Elizabeta II. ni in nikoli ne bo kraljica mati. Je pa to bila njena mama.
21. oktober, 2008 ob 17:52
Khm… moralo bi pisati “nekoga ki si NEzaslužil tistega, kar je doživljal in skozi kar je šel”. Opravičujem se za napako.
21. oktober, 2008 ob 19:15
ups, pengovsky, to imaš pa prav. konstruktivni popravek, hvala. nekakšen lapsus ali nekaj podobnega…:)
22. oktober, 2008 ob 1:08
Še en popravek:
Kraljica ni njeno visočanstvo, ampak je uradno “njeno veličanstvo”. Morda se piše celo z veliko začetnico. Njen mož pa je “njegova kraljeva visokost”. Za začetnice pa res nisem zihr, če jih v tem primeru v slovenščini ohranimo ali ne.
22. oktober, 2008 ob 8:36
Ja, Tamara, tale popravek je pa res nujen in obvezen, saj čisto spremeni pomen celotnega pisanja. Glede na to, da se pisanje vrti le okoli tega, je edino prav upoštevati tvoj popravek. Hvalabogu so na svetu taki, kot si ti, ki skrbijo za uk neveščih pisunov in so vzor hlepečim po razgledanosti. O, Tamara, nalij nam še čaše modrosti, prosvetli nas, da nam bodo taki nerazumljivi sestavki naposled razjasnjeni!
…
Get a life!
22. oktober, 2008 ob 8:45
Kraljica naj sama sebe kliče kakor želi, visočanstvo, veličanstvo… Od sedaj naprej se bom tudi jaz poimenoval kar: Največja visočanska veličina, da vidimo če me bo kdo upošteval… In seveda, da ne bo pomote: Ta naziv sem prejel od samega Boga…
22. oktober, 2008 ob 9:53
Lepo povedano, Katja.
In vedno se bo našel kdo, ki bo rekel, da imamo vsi priložnost.
Ampak nismo vsi enaki in kdo kakšno priložnost tudi zamudi. In nekateri so rojeni tako da se rinejo drugi pa so bolj plahi. Pa smo vsi ljudje in vsi moramo jesti in piti, še bolj pa si želimo biti sprejeti in spoštovani.
Ljudje se ponavadi ne ubijejo zaradi lakote ampak zaradi poniževanja …
Če že ne hrane, bi morali revežem dati vsaj dostojanstvo. Hrana se pri nas zaenkrat še nekako najde.
Zadnje dni ugotavljam koliko hrane se uniči vsak dan po raznih hipermarketih in supermarketih, verjetno tudi gostilnah, restavracijah … in od tega mi je kar slabo.
22. oktober, 2008 ob 10:07
Za to zgodbo ki si jo napisala ni prav čisto nič kriva kraljica ampak sistem v katerem je živel ta Pavel in ljudje ki so bili na oblasti a ti se nam zdaj vračajo pač se nismo nič naučili.
22. oktober, 2008 ob 10:11
Gregor..Zadnje dni ugotavljam koliko hrane se uniči vsak dan po raznih hipermarketih in supermarketih, verjetno tudi gostilnah, restavracijah … in od tega mi je kar slabo.
Spomnim se, da je nedavno oddaje Piramida, kjer je bilo postavljeno vprašanje tekmecem, kaj menijo o prodajalni s 70% cca znižanimi cenami hrane v Avstriji, ki je namenjena socialno ogroženemu sloju prebivalstva.
Predstavnica NSI, ki je malo pred tem povdarjala pomen Kristusovega izročila…je menila, da bi takšna prodajalna pomenila ponižujoče izpostavljanje upoprabnikov!?!?,..saj imamo zato karitativne inštitucije,… ki ljudem donirajo.
Pa se sprašujem kaj je za človeka bolj ponižujoče,…da plača po nižji ceni,..ali pa da stoji v vrsti pred karitasom, RK….???
Zakaj se ne bi organizirala trgovina po vzoru Avstrije?..saj ne da je to dokončna ter idealna rešitev,..a v tem trenutku bi bila še kako dobrodošla.
janez ne bluzi.
22. oktober, 2008 ob 10:17
Katja.
Zelo lepo napisano.
Nekoč davno so na kralje in kraljice metali bombe.
No to vsekakor danes ni potrebno.
Bi pa kakšno gnilo jajce prišlo prav.
23. oktober, 2008 ob 0:06
Štrigon, nekoč davno, pa tudi ne več tako davno, pa tudi danes, nekateri narodi spoštujejo, cenijo in so ponosni na svoje kralje.
23. oktober, 2008 ob 3:21
@Grof Monte Kristo
Imaš prav. Spoštujmo še novodobne grofe tipa Bavčar, Šrot… Pa tudi fevdalizem bi lahko nazaj uvedli, saj že imamo veleposestnike. Naprimer RKC. Pa Janša je tako čudovito diktatorski, pravi Imperator.
23. oktober, 2008 ob 6:21
Miro, Spoštovali so in spoštujejo svoje kralje, ne krvosese.
RKC izjemno spoštujem, ker je vse vrnjeno premoženje uredila in objekte vrnila svojemu namenu - vzgoji, izobraževanju, karitativni dejavnosti, kje so dobili sredstva za to gigantsko delo, mi je neznanka. Tudi Janšo spoštujem in cenim, prav tako kot on vsakega od nas - državljanov.
23. oktober, 2008 ob 8:06
Grof Monte Kristo ….
Svoje kralje ni nikoli v zgodovini spoštoval noben narod.
To so narodi pokazali s svoljimi dejanji od srednjega veka naprej.
Kralje spoštuje en določen procent prebivalstva, tako kot je spoštoval Hitlerja,
,Mussolinija, Stalina, Brežnjeva, Tita, Miloševiča….
In tem “nespoštljivim” narodom, se moramo zahvaliti za svobodno demokratično Evropo.
24. oktober, 2008 ob 16:15
Štrigon v zmoti si, vprašaj Angleže, Špance………državljane kraljevin in zelo boš presenečen.
26. oktober, 2008 ob 3:42
Štrigon, ampak bodimo pošteni - ti kralji so v zadnjem času naredili mnogo manj škode kot pa zares in domnevni izvoljeni “predstavniki ljudstva”. :((