Miha Zadnikar _Okrogla miza o socialnem darvinizmu from Cityofwomen on Vimeo.

Perverzna simbioza med naravo in kulturo ali ko »vse človeško postane živalsko, vse živalsko postane človeško.«

(Razmišljanje ob okrogli mizi Miha Zadnikarja o socialnem darvinizmu in o letošnjem festivalu Mesto Žensk.)

»Plačilna kreditna kartica, ki jo dobi novorojenček,« je skupna oznaka, v kateri lahko povzamemo tako tradicionalno ideologijo socialnega darvinizma, ki so jo razvijal misleci 19. st. (Malthus, Spencer, Golton), kot tudi sodobno logiko liberalnega kapitalizma, kateri je implicitno, a neogibno zavezana, kot je v svojem ekspozeju k okrogli mizi o socialnem darvinizmu in njegovi kritiki izpostavil Miha Zadnikar. Njuna skupna zavezanost esencialističnemu pristajanju na obstoječe stanje, pa odpira tudi v današnji postfordistični ali nemara že post-postmoderni dobi vse bolj pereče vprašanje razmerja med naravo in kulturo (ki je tudi tema letošnjega festivala Mesto žensk) - odgovor nanj zaznamuje tudi posledična družbena razmerja, ki na njemu temeljijo.

Zgodovina kritike socialnega darvinizma kot tudi boja med naravnim, biologističnim esencializmom in družbenim, zgodovinskim pojmovanjem človeka kot svobodnega ustvarjalca lastnega razumevanja sveta (ki pa se izteče v postmoderni relativizem), Zadnikar oriše s problematizacijo dveh kulturnih bojev mislecev, ki so bili do socialnega darvinizma nadvse kritični: bojem oz. korespondenco med Marxom in Darwinom in opozicijo med kasnejšima marksistoma Kautskim in Roso Luxemburg v njunih nasprotujočih si interpretacijah prvega boja. Medtem ko je Marx z navdušenjem sprejemal Darwinovo evolucijsko teorijo, a vztrajal pri razlaganju človeškega sveta s človeškimi zakoni zgodovinske dialektike, je Darwin povsem zavračal Marxovo kritiko religije in razlago zgodovine in človeške družbe in s svojo večjo popularizacijo dal povod za uveljavitev ideologije socialnega darvinizma, kateri pa je sam načelno nasprotoval (tako evgeničnim zakonom, kot tudi »pravici močnejšega,« saj je poudarjal pomen in vrednost vrojenega socialnega čuta za evolucijo človeške vrste kot tudi človeške družbe). Socialni darvinizem se je kasneje izrodil v evgenične zakone in nacional-socialistično rasno teorijo, kot tudi moderni liberalni kapitalizem: biologistični determinizem, ki klasificira ljudi glede na sposobnost za preživetje, katerih zunanji izraz sta moč in uspeh, se izrodi v socialni determinizem, ki ga zagovarja privilegirani sloj prebivalstva, ki svoje privilegije dojema kot naravno danost, kot rezultat preživetja močnejšega, sposobnejšega, s čimer utemeljuje domnevne pozitivne učinke liberalnega laissez-faire v obliki Smithove nevidne roke, ki naj sama regulira trg, in Malthusove socialne apatije, ki naj z odtegnitvijo pomoči tistim, ki jo potrebujejo, očisti človeštvo domnevno odvečnega prebivalstva (katerih sodobna zagovornica je npr. Ayn Rand).

Tako je doseženo stanje (po Marxu), »ko vse človeško postane živalsko in vse živalsko postane človeško.« To stanje sta najbolj eksplicitno problematizirala Adorno in Horkheimer v svoji Dialektiki razsvetljenstva (kar na okrogli mizi sicer ni bilo izpostavljeno): logika neskončnega napredka znanosti, ki prek Baconovega pojmovanja vednosti kot moči pelje v sodobno nenasitno instrumentalizacijo narave, temelji v biologističnem pojmovanju naravnih in človeških razmerij kot razmerij moči in boja. S prisvojitvijo in lastninjenjem narave, pa poglablja najbolj nizkotne instinkte nenasitnosti v človeku in posledične socialne ter ekološke katastrofe (kar sta problematizirala dokumentarna filma B. H. Yael in Islid le Besco na letošnjem festivalu Mesto žensk).

Biologistično, esencialistično pojmovanje človeka tako onemogoča vsakršen realen socialni napredek, saj je lahko le podlaga apatičnemu pristajanju na obstoječe stanje in ne povod za politične spremembe- tudi ne v obliki »skupnostnega gona,« kot je v svojem prisilnem in neuspelem poskusu utemeljitve Marxovega utopizma na podlagi darvinističnega biološkega esencializma trdil Kautsky in s tem »skrenil s poti,« kot je ugotavljal Zadnikar. Nasprotno je bila Rosa Luxemburg zadnja v zgodovini marksistične misli, ki je delovala v skladu z Hausbaumovim načelom »svet se nikoli ni spremenil sam od sebe, svet spreminjajo ljudje,« ki naj bi bil tudi povsem v skladu z Marxovimi načeli (Zadnikar tu pozablja, da se pri Marxu odpira težavno vprašanj družbenega determinizma, če ekonomske strukture povsem določajo zavest ljudi o teh strukturah in njihovo delovanje, torej celotno človeško zgodovino, ki so jo sposobne z znanstveno natančnostjo ekonomske znanosti razložiti in napovedati, kot je opozarjal Hollis).

Današnja ideologija neoliberalnega kapitalizma, katere izraza sta tako mišljenje »novih ekonomistov« mlade slovenske neoliberalne generacije, kot tudi bralke in uporabnice spletnega foruma revije Cosmopolitan, kot duhovito izpostavi Zadnikar, temelji prav na tovrstnem biološkem esencializmu, ki pozablja na zgodovinsko konstrukcijo našega pojmovanja človeške narave (na kar je, če naj dodamo, opozarjal Foucault s svojo dekonstrukcijo zgodovine znanstvene vednosti) in tako dejansko neenakost absolutizira v naravno, biološko danost, in naposled s pristajanjem na stanje dejansko poglablja obstoječo družbeno neenakost- ali, kot je opozorila Simone de Beauvoir (če naj dodamo): »Kadar je skupina individuumov potisnjena v manjvredni položaj, dejansko so manjvredni.« (Beauvoir, Simone de: Drugi spol I. Ljubljana: Delta 1999, str.22.)

Na paradoksen način skušajo uiti dejanski manjvrednosti človeških posameznikov v imenu napredovanja človeške rase, sodobne evgenične metode, ki temeljijo na ideologiji socialnega darvinizma in katerih izrastka sta sodobna politika biotehnologije in genskega inženiringa, zlasti npr. reprodukcijske tehnologije (kot so v svojem predavanju in performansu opozorile SubRosa) in politična kontrola, ki jo nad človeškimi telesi izvaja sodobna etablirana medicinska vednost (na kar je v svojem predavanju o kiberfeminizmu opozorila Ptkq a.k.a. Maria Perez). Evgenične metode skušajo s perverzijo biološkega determinizma v genetski samo-determinizem izboljšati človeško vrsto, obenem pa s pomočjo bio-politične (po Foucaultu) kontrole nad človeškimi telesi perpetuirati neenaki socialni status quo.

Fatalističnemu pristajanju na »permanentno sedanjost,« ki je lastno ideologiji socialnega darvinizma, je moč uiti zgolj s prevrednotenjem Marxovega političnega utopizma, kot je ugotavljal Zadnikar s pomočjo sodelujočih v razpravi, ki pa ne more temeljiti niti na postmodernem nihilističnem, relativističnem pojmovanju človeka kot povsem zgodovinsko in kulturno samoustvarjenem, niti biološkem esencializmu socialno-darvinističnega tipa (h kateremu naj dodamo njegov družbeni korelat ideje »konca zgodovine« z izpolnitvijo v moderni liberalni demokraciji, ki jo je zagovarjal Fukoyama) ali modernem fatalističnem misticizmu. Iz razprave se izrisuje zahteva po nekem »novem realizmu« (če ga smemo tako označiti), obratu v mišljenju, ki edini po postmoderni izkušnji dekonstrukcije lahko nudi podlago za vsakršno človeško akcijo, ki lahko najde izhod iz obstoječega stanja. Kot je opozorila gostja na okrogli mizi (antropologinja), iz sodobnih dognanj v antropologiji izrašča spoznanje o obstoju oz. apriorni danosti od človeka neodvisne in človeka določajoče narave, ki pa mu je tudi apriori nedostopna in h kateri se lahko približa le z vsakokratno kulturno interpretacijo lastne narave (če naj dodamo, je to tudi sklep, ki ga iz razprave o človeški naravi v Eindhovnu med Foucaultevim kulturno-zgodovinskim relativizmom in Chomsky-jevim novim esencializmom izpelje Paolo Virno). To pojmovanje je mogoče aplicirati tudi na pojmovanje spolov, na razmerje med sex in gender, kot je opozorila udeleženka razprave: spol je biološka danost, ki je interpretirana z mnoštvom kulturnih obrazcev.

Pravzaprav pa bi lahko (če naj dodamo) tovrstni obrat k nekemu »novemu realizmu« iskali tudi v sodobni umetniški praksi, katere primer so mnoge udeleženke letošnjega festivala Mesto žensk. Iz pogovora z umetnicami kot tudi samih uprizoritev ali projekcij filmov in predstav izrašča skupna zahteva po angažirani umetnosti, ki naj ozavešča prejemnika (SubRosa, Violeta Luna) in ga spodbuja k izhodu iz politične apatije (Conservas) in apokaliptičnega fatalizma (Yael, Salina) z nagovorom h konkretni družbeno-politični akciji (Irena Salina, Natalie Jeremijenko, Conservas). A pri tem ne gre za tradicionalni politični angažma etablirane umetnosti, temveč nosi sodobna umetnost za seboj izkušnjo postmodernega prevpraševanja lastnega statusa umetnosti kot nereferencialne zgolj-umetnosti. Tako sodobna umetnost s prevpraševanjem lastnega statusa umetnosti kot angažirane umetnosti in lastnih umetniških sredstev kot orodij za angažma gledalca in spremembo stanja, predre tradicionalno brezinteresno pasivnost gledalca na nenaiven, neideološki način: z opozarjanjem na njegov status gledalca in problematiziranjem odnosa umetnina/gledalec, producent/porabnik, ga spodbuja k prevpraševanju lastne vloge v umetniškem in družbeno-političnem produkcijskem procesu. Z ozaveščanjem gledalca, ga spodbuja k prvemu koraku »začeti pri sebi,« izhodu iz lastne apatije pristajanja na stanje, in preko prevpraševanja umetniških praks kot sredstev ozaveščanja pelje v potencialno konkretno politično akcijo, ki z udejanjenjem človekove svobode edina omogoča izhod iz samo-izpolnjive prerokbe apokaliptičnega fatalizma, iz živalske človeškosti socialnega darvinizma k bolj naravnemu odnosu do živalskega v živalih in kulturnemu odnosu do človeškega v človeku.

(tekst: Katja Čičigoj, Coweb)

www.cityofwomen.org/2008/
Mesto žensk