Ne pustimo se!
20. oktober 2008 ob 11:19 | Elena Pečarič |Kako razmišljati s svojo glavo? Kaj sploh to v današnjem času lahko še pomeni, ko pa nam jo polnijo, spirajo, preparirajo z že izdelanimi mnenji, gotovimi dejstvi, izbranimi informacijami, zapakiranimi novicami, ki jih moramo le vzeti, ki jih moramo le sprejeti in vanje slepo verjeti? Da so resnične, da so »naša« Realnost in »edina prava« Resnica. Pa tudi, če ali, ko (jim) ne verjamemo, nimamo druge izbire, kot zgolj te, ki nam je ponujena ali vsiljena kot prava interpretacija, kot edina možna pot, smer in rešitev. Kaj pomeni razmišljati s svojo glavo, ko smo nenehno potopljeni v ideologiji potrošništva, ki nam udobno ponuja vse in še več, preden sploh imamo čas, preden utegnemo, da si kaj (za)želimo? Ker je biti potrošnik pravica, a pred tem, še bolj, naša dolžnost. Dolžnost in naloga, ki nam jo že zelo zgodaj privzgojijo, pravzaprav si jo prostovoljno naložimo kot obvezo in zavezo. V tem si poiščemo tudi smisel svojega početja in dela. In največja farsa tega našega potrošniškega fanatizma je v tem, da se čudimo, zgražamo ali celo posmehujemo in preziramo tiste, ki si še upajo umirati za svoje ideje, za vero v nekaj, vero v vrednote in ideale. Seveda, smo mi to že prerasli ali opustili, zato raje umiramo v prometnih nesrečah in od preobilja (samomori, depresije, zasvojenosti).
Ali ni neke vrste fanatizem tudi naš občutek superiornosti, arogantno prepričanje, da imamo odgovore in rešitve za in na vse, da smo mi tisti, ki moramo druge učiti, tako demokracije, kot sobivanja, sodelovanja ali celo humanosti? In to se počne s silo ali z gospodarskim imperializmom, ki radikalno spreminja družbene odnose, kulturne obrazce in navade ter vzgaja neizprosnega, egoističnega, kompetitivnega duha. Imperializem, ki se skriva pod navidezno bolj nevtralno besedo, »GLOBALIZACIJA«.
In spomnimo se, kaj je eden od razlogov vseobsegajoče finančne krize, ki se je začela v ZDA in nas preplavlja? Preveliko zadolževanje. Potrošniki so/smo svojo nalogo in dolžnost vzeli resno in dobesedno. Poslušali so/smo svoje gospodarje, ki so jim/nas nenehno nagovarjali, prepričevali in svetovali, da je prav potrošnja oz. njena hrbtna stran, povpraševanje, tisto, kar drži gor in vzpodbuja gospodarsko rast. In potrošniki so/smo trošili in trošili; več kot so/smo si lahko privoščili. Nikoli ni bilo dovolj in preveč, saj so/smo že prav za vse lahko vzeli kredit ter se tako vse bolj zadolževali; ko pa je bilo tako preprosto, mamljivo in poceni.
In sedaj se izkaže, da je bilo zadolževanja preveč. Sedaj se vse ruši, vse podira. Kaže se, da je vse temeljilo le na finančnem iluzionizmu, v stilu Davida Coperfielda, »sad ga ima, sad ga nema«. Realna ekonomija ni imela več nobene vloge, teže, vrednosti in veljave. Vse se je odvijalo na nivoju finančnih transakcij in špekulacij, v obliki raznovrstnih »vrednostnih« papirjev, delnic, obveznic itd., katerih vrednost se je tako ali drugače umetno napihovala, dokler »milni mehurček« ni počil in potegnil za seboj verigo padajočih domin, ki vztrajno pada in nikomur ne prizanaša. Sedaj je od tega ostalo le pogorišče starega papirja; »vrednost« se je dematerializirala in izpuhtela v zrak. Amen.
Zna biti, da je ta finančna kriza morda tudi povzročena. Zna biti, da se bodo nekateri iz nje izvlekli kot zmagovalci, da bodo še bolj obogateli (kot so že), nenazadnje tudi s poceni kupovanjem bankrotiranih. In po-tem bo bogatih še manj in revnih še več.
Čarobna beseda te dni naj bi bila »ZAUPANJE«. Povrniti zaupanje varčevalcev oz. vlagateljev v banke, zaupanje med bankami samimi, zaupanje državljank in državljanov svojim voditeljem, itd. Kako perverzno se vse to sliši in prikazuje. Zaupamo naj tistim, ki so nas okradli in izigrali in še prevarali, zaupamo naj finančnemu in političnemu sistemu, ki je vse to vzpodbujal, dopuščal in ni predvidel ali uvedel nobenih mednarodnih nadzornih mehanizmov. Sedaj, ko je že jasno, kako predaleč je vse skupaj šlo in se ne ve, kaj vse še bo, poskušajo gospodje politiki z eksorcizmom. Drugega orodja nimajo in ne znajo! Tako se dobivajo mrzlično in panično v raznih sestavah G4, G7, G8, G-nilo. A nekaj je ušlo iz rok in zdi se, da nič več ne bo, kot je bilo. Prav tisti, ki so prisegli na samoregulacijo trga, so sedaj na tem trgu povsem nemočni, ostali so goli in bosi in edino, kar znajo, zmorejo in jim pride na misel, je prav intervencija države. Ravno tisto, kar so demonizirali. Država bo pomagala tistim, ki so nas opeharili in, ker smo država »mi vsi«, bomo to ceno plačali kar dvakrat.
Kaj nam preostaja? Skoraj nič. Tudi če se vsega tega zavedamo in ne zaupamo, ne smemo reagirati panično. V vsakem primeru bomo plačali mi.
Ne smemo se odreči temu, da se zanimamo za naše/svoje zadeve, zadeve, ki se tako ali drugače, bolj ali manj posredno in intenzivno, dotikajo nas samih. Ne smemo se odreči političnemu delovanju in aktivizmu, ne smemo biti objekti politike, anonimni predmeti političnega delovanja, discipliniranja in upravljanja. To pomeni odreči se nam samim, pomeni odreči se pravici do izbire in odločanja, prepustiti se voditi in usmerjati, podrediti se, postati zgolj statistični podatek ali vzorec javnomnenjske ankete. Pomeni odreči se demokraciji. Že po definiciji smo družbena bitja in torej vedno že politična bitja.
Dejansko se ne želi državljanov in državljank, ki bi bili osveščeni, informirani, ki bi imeli možnost soodločanja, neposredne participacije, vpogleda v politiko in ekonomijo. Njihova aktivnost je zaželena le v vlogi potrošnikov. Iluzija svobodnega trga, ki se samoregulira, vzdržuje in omogoča konkurenco ter s tem prispeva k napredku, se je ponovno in še enkrat izkazala za to kar je – FATAMORGANA. Dejansko je že dolgo jasno, da svet obvladujejo velike korporacije, ki jim ni več mogoče konkurirati, prav nasprotno, same konkurenco izničujejo in uničujejo, saj delujejo izključevalno. Njihova moč temelji prav na onemogočenju in preprečevanju konkurence, zato so še bolj vsemogočne, nedotakljive in seveda totalitarne.
Nič novega ni, če rečemo, da je kapitalizem samouničujoč sistem. Upamo lahko, da bo ta kriza dovolj močna, da bomo končno že začeli razmišljati o alternativah. Mi, Zahodnjaki, bomo mogoče malo manj trošili in dopustovali; medtem, ko drugje po svetu, s krizo ali brez, enako umirajo za lakoto, žejo, zaradi vojn in bolezni.
Elena Pečarič
20. oktober, 2008 ob 12:40
Mnogo ljudi misli, da misli s svojo glavo. A zadaj je vedno rit, takšna al’ dr’gačna.
Lp
20. oktober, 2008 ob 12:46
Globalizacija? Najlažje je denarju. V hipu ga preko interneta prenes kamorkoli. Malenkost težje je z blagom (izdelki). Tu so že carine, kvote in druge omejitve, ki pa se postopoma manjšajo in podirajo. Še težje je ljudem. No z evropskimi potnimi listi se kar da potovati. Še najtežje je idejam. Lokalna okolja se zaprejo in v medijih forsirajo svoj “način življenja” kot najboljši.
Globalizacijo ustavljati? Ne to bi bil ludizem. Naj denar nemoteno potuje. Le da je zgoraj omenjeno piramido štirih (1. denar, 2. storitve in blago, 3. turisti in “človeški viri” in 4. ideje) treba obrniti na glavo in skrbeti predvsem za nemoten pretok idej prek državnih in drugih namišljenih mej. (vse ideje: znanost, kultura, vera, kulinarika - vse vse vse) Kot drugo je treba podpreti nemotena potovanja ljudi. In jih spodbujati, da potujejo in v tujih kulturah nekaj časa ostanejo. Da tako pustijo tam svoje ideje… Šele na tretjem mestu bi morda omenil, da naj se jim omogoči, da nesejo svoje stvari čez mejo. Denar bo pa itak sam za sebe poskrbel. To ne rabimo mi. ;-)
20. oktober, 2008 ob 13:52
Elena, točno tko.
20. oktober, 2008 ob 13:58
Že od otroštva nas učijo naj se zgledujemo po uspešnih, bogatih, razmišljanje s svojo glavo je potrata časa, važno, da se napiflamo in ne razmišljamo.
20. oktober, 2008 ob 14:00
Kam nas bo pripeljalo potrošništvo se že vidi.
20. oktober, 2008 ob 14:29
Elena, se oppolnoma strinjam z napisanim.
Če morda pomislimo paniko bančnih vlagateljev ob svetovni krizi na borzi. Koliko so nas tešili, da bo država jamčila za nas vernike (varčevalce)…a kaj je s tem še povedala? Nikar jemat denarja ven ker se v hipu sesujemo. Nam bo vsaj to dalo misliti koliko smo pomembni mi vsi, posamezniki. Malo več poguma in samozavesti bratje in sestre države slovenske.
Igor Đukanovič,…da res je, le bi nekaj dodala:
Kot drugo je treba podpreti nemotena potovanja ljudi. In jih spodbujati, da potujejo in v tujih kulturah nekaj časa ostanejo. Da tako pustijo tam svoje ideje… pa morda kakšno dobro idejo tudi prinesejo domov…
20. oktober, 2008 ob 16:26
Ne vem če je gledal kdo čudovit intervju na RTS Janeza Ujčiča z Brankom Drobnjakom, direktorjem Poteze, ki je lepo realno ponazoril kaj se dogaja, da so se Američani vseskozi igrali “Cath the Cath”, ki pa se enkrat ustavi.
20. oktober, 2008 ob 16:27
Pardon “Catch the Catch”
20. oktober, 2008 ob 16:47
Bravo, Elena!
20. oktober, 2008 ob 17:38
Spoštovana Elena, hvala za pogum in odločitev, da o tem spregovoriš. Sam zase sicer večkrat trdim, da znam misliti s svojo glavo. Se mi pa postavlja vprašanje, če razmišljam pravilno. Imam pravo informacijo, da oblikujem stališče? So mi poznani vsi aspekti nekega problema, da se bom odločil za pravilen potek reševanja, pomembneje, da ga bom pravilno ocenil in zastavil prave ukrepe za rešitev. Zakaj o tem pišem. Prepričan sem, da vseh teh svetovnih peripetij na finančnem področju ne bi bilo v takem obsegu, če bi tisti, ki imajo poblastila za protiukrepe imeli prave informacije. In samo prave informacije so informacije. Ostalo je zavajanje, namerno iz koristoljubja. In na tem področju bo potrebno nekaj storiti v svetovnem merilu, da o domačem ne govorim. Tu smo mojstri dezinformacij. Predno dokažemo resnico, je vlak odpeljal. Potlej smo pa vsi generali.
Dokler pri nas ne ustvarimo pogojev za objektivno obveščanje, bo stežka kaj izboljšati. Bo razmišljanje z lastno glavo bolj poizkus distanciranja od vsiljene resnice, bolj v svoje zadovoljstvo, kot pa objektivni prispevek k nekemu napredku. Pa ne bomo obupali, kajne spoštovana Elena. Enkrat bo pa le dovolj kritične mase za preboj v novo kakovost življenja.
20. oktober, 2008 ob 19:38
Mogoče se bomo s pomočjo Elene in njenih kolumn še dobili pogum misliti s svojo glavo.
20. oktober, 2008 ob 23:16
bla bla, nekaj časa očitno ne bomo mogli nakupovati cunjice v milanu, mar ne, ga.elena?
20. oktober, 2008 ob 23:53
Catch the Cash gre v tretje skoz …
21. oktober, 2008 ob 3:32
http://www.youtube.com/watch?v=kNpNzDoH1II
21. oktober, 2008 ob 10:02
Z napisanim se popolnoma strinjam. Lasje mi gredo pokonci, ko kdaj ob vprašanju komu, kje ste bili pa v nedeljo, dobim odgovor, da v trgovskem centru in da so še fajn poceni pojedli…..Včasih so starši vodili otroke na izlet peš ali pa z avtom kam v naravo, muzej….Je pa tudi res, kot ste napisala, ni priporočljivo misliti s svojo glavo, čeprav si spet mislim, da je takih v Slo vedno manj….žalostno, res žalostno….
21. oktober, 2008 ob 14:31
Gospa Elena Pečarič, hvala za napisani prispevek. Še več takšnih prispevkov.
In upajmo , da bo kritična masa prebivalcev v Sloveniji prišla do spoznanja, kako pomembno za vse nas je, znati razločevati med kaj je prav, itd… ter kar je narobe…itd…
21. oktober, 2008 ob 21:43
medek, hvala za tvoje povezave, zelo mi koristijo za razmišljanje.
se priporočam
22. oktober, 2008 ob 0:06
malce mi gre na bruhanje ob vsem tem sprenevedanju..
24. oktober, 2008 ob 12:06
Zelo kratek pouzetek linka, ki ga je poslal Medek:
Tudi politika v ZDA se hitro spreminja , splošna ozaveščenost populacije pri političnih procesih je leta 2004 bila popolnoma drugačna kot sedaj leta 2008.
Danes je razlika v ZDA med demokrati in rebublikanci zelo ozka in to tudi zaradi tega , ker se je mnenje družbe spremenilo, se je tudi program politike bolj naklonjen družbi.Leta 2004 zelo pomembne zadeve, na primer kot zdravstveni sistem sploh niso bili na programu, ravno tako je takrat prevladovalo v politiki mnenje, da družba, to je volilci morajo samo slepo slediti, ne potrebujejo sodelovati ali imeti vedenja, to je naj izbirajo bolj po “simpatijah”, saj naj bi bili politični izbranci Edini, ki vedo , kaj je treba narediti.
Na koncu pa se postavlja vprašanje : Ali voliti eno od dveh močnih strank, to je tisto, za katero se smatra , da je manj zlobna, ali pa voliti s svojo glavo in dati glas napr. Zelenim in s tem upati, da bodo nekoč uspeli priti v parlament?Zelo dobro vprašanje za razmislek, kajne?