Video instalaciji Ashoura Libanonke Kinde Hassan in Hard to die Selde Assal na videz potrjujeta zahodno dojemanje islamskih kultur, kjer naj bi v nasprotju z večjo stopnjo svobode posameznika, zlasti žensk, v zahodnih liberalnih demokracijah, vladal despotizem religije in običajev, ki se kaže tudi v zatiralnemu odnos do žensk. A videli bomo, da v svojem problematiziranju odnosa do žensk v islamski družbi video deli odpirata mnogo bolj občo, pravzaprav univerzalno problematiko: patriarhalno (samo)dojemanje žensk kot pasivnih objektov.

Kindi Hassan impresionistično slikanje tradicionalnega libanonskega praznika v čast Mohamedovemu vnuku Aliju Huseinu Ashourah, omogoča implicitno raziskavo odnosov med spoloma v libanonski družbi. Kot pripoveduje edina govoreča oseba v projekciji, zahodnjaško oblečena Libanonka, je ta praznik ena redkih priložnosti za prost izhod deklet (seveda v spolno ločenih skupinah), kot tudi za srečevanje in izkazovanje naklonjenosti z (ne)naključnimi srečanji mladih fantov, ki so jo vsi težko pričakovali. Sicer je govor v videu popolnoma odsoten; gre bolj za vizualno/impresionistično montažo drobcev vtisov iz festivala, tudi statičnih fotografij. S sopostavitvijo več posnetkov, avtorica poudarja kontrastno vlogo in doživljanje praznika s strani fantov in deklet: medtem ko fantje živahno zasedajo sredo ulice in so vključeni v tok dogajanja, dekleta, tudi povsem zahodnjaško oblečena, z digitalnimi aparati in mobilnimi telefoni dokumentirajo dogajanje iz distance ali ga zgolj opazujejo zavite v temne rute. Različne vloge v prazniku, ritualu »dvorjenja«, ki so simptom različnih družbenih vlog spolov, poudarja tudi raba zvoka: film prežema nerazumljivo vpitje fantov, medtem ko ni slišati dekliškega glasu, tudi medsebojnih pogovorov ne. Edina priložnost, da ženska pride do glasu je, da eksplicitno dobi možnost pripovedovati o lastni izkušnji, kot jo je avtorica videa ponudila libanonski pripovedovalki ali pa, da kot avtorica spregovori sama v obliki videa, ki problematizira pasivno (samo)sprejemanje ženski lastnega statusa objekta, Drugega, ki ga je Simone de Beauvoir označila za complicite’- pajdaštvo z moškim spolom in patriarhalnim redom.

Kam lahko pripelje tovrstno voljno sprejetje neavtentične eksistence, jasno izraža stavek, ki ga izreče ena izmed žrtev nasilja v Assalinem videu Hard to die: »You enter your family in a bridal gown, you leave in in a burial shroud.«Video na dveh projekcijah sopostavlja risbe v nastajanju, ki imajo terapevtsko funkcijo izražanja mučnih izkušenj, in pretresljive osebne izpovedi vedno zgolj do vratu vidnih pogumnih žensk, ki so zavrnile pajdaštvo, slekle tako poročno kot mrtvaško obleko in pobegle družinskim poskusom tradicionalnih »častnih ubojev« za »sramotne« zločine, ki so jih zagrešile - poskus ločitve, splav, nedogovorjene poroke, posilstvo.Video šokantno razkriva perverzijo pojmovanja ženske kot objekta ljubezni, plena, v razpoložljiv objekt nasilja, žrtev.

A čeprav se v videih zazdi vezana na tradicionalne islamske običaje, tovrstna objektivacija žensk še zdaleč ni specifična za islamsko kulturo. O tem zgovorno pričata videa Who was I for real? in See me iste avtorice, Selde Assal, ki se na popolnoma analogen način, s kolažem risb ter prvoosebnih izpovedi žrtev družinskega nasilja, lotevata vivisekcije švedske družbe. Breme nasilnih mož, za katere so žrtvovale osebno svobodo, občutek sramu in krivde za nasilje, nerazumljivost nasilnega ravnanja s strani osebe, ki so ji posvetile življenje- te in sorodne situacije so tudi zahodne ženske pripeljale do vprašanja lastne identitete, če jim je ne nudi več nekoč smiselno družinsko življenje: »Who was I for real?«. Beg v svobodo, poskus iskanja lastne identitete in avtentičnega življenja, ki je mnoge pripeljal v izgnanstvo, pa spremlja prošnja pomoči (v ženskih zavetiščih in med bližnjimi) in zahteva po pripoznanju v družbi poprej nevidnih in neslišnih žensk: »See me.«

Videoprojekcije avtoric s posredovanjem prvoosebnih izpovedi zatiranih žensk in montažo fragmentarnih slik družbenih odnosov ter risb o osebnem zatiranju, naredijo ženske vidne in jim opomorejo do glasu. Ta poetika fragmenta, ki jo poudarja mnoštvo podob, anonimnost žensk, nevidnost obraza, pa ne govori toliko o osebnih izkušnjah, kot o univerzalni problematiki človeškega kulturnega sveta. Paradoksalno se univerzalnost etike, ki je kot ideal postavljena nasproti multikulturni relativnosti vredno, izkaže ravno v univerzalni neetičnosti. Kot je ugotavljala Simone de Beauvoire, je ženska kot objekt, odstopanje od norme, drugi, venomer privilegirani, absolutni Drugi. V nasprotju z drugimi kategorijami drugosti, napram katerim se vzpostavi identiteta neke skupine (npr. črnci, judi, proletariat), je ženska nenastali drugi - ni momenta v zgodovini, v katerem bi lahko zasledili trenutek podreditve ženske, kot tudi ne kulture, kjer bi bila ženska samoumevno pripoznana kot nevtralna svobodna subjektivnost. To mesto si mora vselej še izboriti sama, kar so pogumne žrtve nasilja v prikazanih delih tudi storile. Avtentična svobodna eksistenca se tako izkaže kot edina možnost eksistence sploh, edina možnost preživetja.

(Tekst: Katja Čičigoj, Coweb)

Krvno maščevanje from Cityofwomen on Vimeo.

www.cityofwomen.org/2008/
Mesto žensk