“Radikalno multidisciplinaren in bogat festival sodobnih scenskih umetnosti Mesto žensk se je letos ukvarjal s surovo simbiozo, ne samo narave in družbe, ampak tudi s izpraševanjem meja in odnosev. O tem naj bi spraševal tudi zaključni dogodek, glasbeno-vizualni projekt My Name Is Ann. Za javno podobo elektro tria Lenke Moravkove - KnofLenke, Svatave in Šarke Kobzove namreč stoji cela zgodba oziroma fikcijski Annin svet, kjer nasprotja rušijo vsa pravila, tako glasbeno kot tudi idejno. Rdeča nit kaotičnega sveta ostajajo nasprotja med intimnostjo in posploševanjem oziroma konkretnost versus abstraktnost. Nekaj takšnega nas je pričakalo tudi v petek zvečer. Predvsem pa kontradiktorni občutki o (ne)všečnosti večera, ki se je tradicionalno začel šele po dolgem ogrevanju za šankom. Stylish roza deklice so sicer polagoma spravile na noge plesa željno občinstvo, a brez posebne empatije končale svoj nastop še prej kot v eni uri. Dražeče so le nakazale na to, kar lahko ponudijo in v resnici zmorejo. Njihova tekstovna in vizualna gradiva so namreč strogo osebna, kot takšna vtkana v glasbene lajt motive, da s tem brišejo ločnice med banalnostjo in intelektualnim odnosom do sveta. Tako skrajno subjektivni elementi postanejo splošni, občutki dejstva, dokler se zasebna in javna sfera ne združita v eno. Osnoven koncept dela mladih ustvarjalk je krhanje prepričanja, da so univerzalna pravila zašifrirana in da instinkt ni dovolj za umetniško izražanje. Ključna točka v tem pristopu je seveda že samo ime, ki ne more biti bolj banalno, kot je Moje ime je Ann, ki ga dopolni še trivialni užitek ob njihovi elektro pop glasbi, zapolnjeni z obskurnimi introspektivnimi občutki. Njihov glasbeni del je pravzaprav anarhična reciklaža, ki klišejske bite sintetizira z elekropopom, breakcorom in junglom, jim doda še zvoke, ki prihajajo od klasičnih inštrumentov ali igrač za otroke, računalnika ali loud hailerja. Tak happening se je ustvarjal tudi v petek zvečer, ko so se subjektivni momenti besedil, ki v njihovem projektu stojijo sami zase in svobodno od primarnih impulzov, prelivali v homogeno in javno Ann. Kljub flegmatičnosti so My name is Ann dokaj uspešno lansirale svoj mozaik melodičnih linij ter s pomočjo polnega zvoka, subtilnega igranja in vizualno podlago, skomponirale Annin svet tudi za nas. Ustvarile so intimno življenje, redizajnirano v novo glasbeno in vizualno obliko, ne da bi spreminjale osnovne oblike njene narave. A kaj so ti koščki resničnosti? So res še tako zasebni? Morda bi se male morale vprašati, kje so meje legitimnosti osebne intime, ki je že reciklirana v novo javno in kaj je tisto, kar ostane nedotakljivo, svet, večno ograjeno v temno osebno. Je vsak trenutek tvojega skrajno intimnega življenjem le tvoja lastnina, tudi če ga vpneš v umetnost, ki je/bo javna? Kaj je res bilo v Menzi? Intelektualni performans ali samo zabava, ki jo je nato ohladil tuji, a na srečo zopet segrel domači DJ program: DJki Huda in Guilty Eve? Hm, verjetno je le majhni-veliki zvočno-vizualni kaos, ta pisani Annin svet…”

Tekst: Kaja Cencelj, Coweb

Ime mi je Ančka! from Cityofwomen on Vimeo.

www.cityofwomen.org/2008/
Mesto žensk