Omemba Varšave v mislih pričara sliko betonske oaze, zasičene s sivino neštetih blokov, katerih arhitektura opominja na žalostno ero sovjetske odvisnosti. Za turiste nezanimivo mesto, nevredno ogleda in njihovega denarja, za kapitalne naložbe pa, podobno kot ostala mesta v post-tranzitni dobi, pravi raj. A gre za nehvaležni ugled, ki si ga Varšava zagotovo ne zasluži. Le malo evropskih mest je pretrpelo in preživelo toliko kot poljska prestolnica, ki je bila skozi zgodovino svojega obstoja že nič kolikokrat razrušena, najhuje ravno sredi štiridesetih let prejšnjega stoletja, ko je nemški Wehrmacht mesto dobesedno pregazil. Komunistična frakcija, ki je prevzela oblast nad Poljsko in porušeno Varšavo, je imela idealno priložnost, da mesto kompletno obnovi in ga preobrazi v feniksa, ki bi se dvignil iz bede in pepela, a njihova odločitev je bila drugačna – slediti arhitekturni, politični in kulturni logiki ZSSR.

Verjetno je vsem znano, da so se evropske države po končani drugi svetovni vojni znašle na politični tehtnici, ki je prevesila na eno ali drugo stran – 11. februarja leta 1945, dejansko pred samim koncem velike vojne, se je v Jalti na Krimu pričela konferenca, kjer so se ameriški predsednik F.D. Roosevelt, britanski premier W. Churchill in državni voditelj ZSSR J.V. Stalin, dogovorili o povojni delitvi Evrope ter ratificirali teheranski pakt. Stalin, vztrajajoč pri zagotavljanju nacionalne varnosti Sovjetske zveze, je zahteval sovjetsko vplivno območje v vzhodni Evropi in še posebej na Poljskem. Svoje zahteve je pospremil z naslednjimi besedami: »Kar se tiče ruskega ljudstva, vprašanje Poljske ni le vprašanje časti, ampak tudi vprašanje varnosti. Tekom zgodovine je bila Poljska nevaren koridor, skozi katerega je sovražnik vpadal v Rusijo. Nemci so v zadnjih tridesetih letih to storili dvakrat. V ruskem interesu je, da naj bo Poljska močna in trdna ter pripravljena sama zaščititi vhod na to območje. S tega vidika je nujno, da mora biti Poljska svobodna, neodvisna in močna.« Neodvisna? Hm, no ja. Svobodna? Seveda ne. Poljska delegacija na Jaltsko konferenco kakopak ni bila povabljena.

Poljaki so se tako po petih letih nemške okupacije znašli v primežu sovjetskega medveda, ki je strogo nadzoroval njihove ”ljudske” oblastnike. Le-ti so, podobno kot v ostalih državah vzhodno evropskega bloka, slepo in striktno sledila stalinističnemu modelu diktature, tako v zunanji kot tudi v notranji politiki. A narod lahko slepiš, zaslepiti pa ga ne moreš. V petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ljudje povzdignejo svoj glas in zahtevajo spremembe, a so njihovi glasovi hitro utišani: leta 1953 brutalno stre stavke v NDR, junija leta 1956 Rdeča armada krvavo zatre delavske nemire v Poznańu na Poljskem ter oktobra istega leta poskus revolucije na Madžarskem, leta 1968 pa se zgodi praška pomlad in intervencija vojaške sile Varšavskega pakta.

Letnice 1956, 1968, 1979 in še posebno 1980, so za Poljake še kako pomembne, saj predstavljajo obeležitev socialnih nemirov in obujajo spomine na žrtve, ki so dale svoja življenja za spremembe, neodvisnost in svobodo. Ta je s poljskega vidika konstruirana na prav posebni način, ki bi se ga dalo najbolje razumeti skozi besede, ironično, ruskega filozofa Nikolaja Berdjajeva: »Ljubezen do svobode, s katero je prepletena vsa človekova vrednost, ni liberalizem, demokracija ali anarhizem, temveč nekaj neizmerno globljega, povezanega z metafiziko človekovega življenja.« Gre namreč za pojem, ki je del poljskega ljudstva in ne samo romanizirajoča ideja intelektualnega poslanstva, saj predstavlja jedro stvarnega bivanja v areni post-komunističnega življenja Poljakov in ne le nek amerikanizirani pop-pojem.

Njihovo glavno mesto, središče in stičišče neštetih nasprotij, na eni strani arhitekturnih ostankov, ki opominjajo na osovraženo ero tuje nadvlade ter na drugi strani kulturnih simbolizmov, ki se kažejo predvsem kot spomeniki, posvečeni padlim za neodvisnost, daje ljudem prav posebno kulturno in duhovno noto, ki je vredna naše pozornosti. Ne samo zaradi zgodovine enega izmed večjih evropskih narodov, ki ima nekaj večjih in manjših vzporednic tudi s Slovenci, temveč preteklosti ljudi, ki so izoblikovali in si izbojevali tisto, kar pomeni največ – svobodo.

Marko Orel