Teater odrtega zajca
14. oktober 2008 ob 0:32 | Mesto Žensk |Predstavljaj si da te postavijo v vrsto. Po velikosti. Dobiš številko. Ti si zdaj ta številka. Nato te postavijo stat na oder v trikotniku na pozicijo tvoje številke. Nato te posedejo na tribuno spet na pozicijo ustrezajočo tvoji številki v trikotniku. Potem sediš. Čisto nič drugega ne smeš. Lahko gledaš. Lahko poslušaš. Pred tabo se vrti atmosferična video projekcija, za njo obilnejša ženska, gola, z mrtvimi zajci, z rdečo lasuljo, z rdečo kapo, brez lasulje, v rdečem leder trikoju, odira zajce, dela magične kretnje, ima spet v rokah neke nagačene živali. Slika, dogajanje in zvok pletejo sanjavo prelivanje podob, ki si želi zbuditi gnus v gledalcu. Tvoja naloga je se temu prepustiti. Ne rabiš razmišljati. Samo vdaj se kulturnemu nagonu.
Gledališka predstava »Skoraj isto« Julia Bardsley, ki se prosto navdihuje po Levi Straussovem kulinaričnem trikotniku surovo-kuhano-gnilo nam da občutek, da smo se znašli v 80ih ali zgodnjih 90ih, ko smo še družno hodili gledat filme kot so Elephant man in Eraserhead . Nekaj za ljubitelje estetike Davida Lyncha ali pop psihoanalize Slavoja Žižka.
Odlomki iz predstave:
Teater odrtega zajca from Cityofwomen on Vimeo.
Julia Bardsley - o predstavi:
Julia Bardsley_intervju from Cityofwomen on Vimeo.
Prevod iz angleščine:
” Zanimala me je ideja divjega, neukročenega, ki se premika proti ideji kulture; torej dinamika, pulz med njima. Najprej sem mislila da bo to predstava o patriarhalnem nasilju vendar je v ospredje prihajalo zmeraj bolj materinsko nasilje ob rojevanju otroka, potomcev, nasilje, ki ga ti potomci prenašajo dalje. Zajca lahko predstavljata tudi dva brata, dvojnost, dvoličnost, kot Kajn in Abel, rivalstvo med njima.
Predstava je razdeljena na tri dele, kot transformacija ideje od neke osnove, kemije k čistosti, kulturi. Pri tem čistost, kultura ni nujno samo dobra stvar. Kultura potrebuje tudi divjost, temo, iz česar lahko izhaja tudi neke vrste kritika ideje kulture. Tripartitna sestava predstave je vidna tudi v izboru treh barv: črnina – prvinskost; rdeča – mesenost, seksualnost, provokativnost, nasilje; bela – sterilnost, mrtvo, kar je že tako kulturno, da v sebi nima več življenja.
Nepogrešljiv del predstave je tudi instalacija, razstava objektov, ki simbolizirajo ideje – so del mojega miselnega procesa in služijo gledalcem kot uvod v predstavo. Občinstvo in performer sta skozi predstavo ločena, vendar pa se na koncu meja med njima izbriše.”
Mesto žensk
