Življenje je samoumevno karikatura ironije. Nekaj aktualnih dokazov: se zmagoslavno vrneš na politični parket in te kruto ustavi prometni znak, kupiš firmo na kredit, potem pa vrednost tvoje naložbe samo pada, obresti pa rastejo, spet brcamo žogo in ne nasprotnika v noge.

Bralec ali bralka zatrjujeta, da trdno stojita na tleh, čeprav je teren majav in negotov. Okolica postaja rumena. Menjava letnih časov. Počutim se kot pes na verigi, ki celo življenje zlovolno spremlja ene in iste slike domačega dvorišča. Ne znam se motivirat, zato lovim lokalne ekstreme. V kakršnikoli obliki. Prehitevanje na slepo, bruhanje, uživanje v lastni vulgarnosti, nesposobnosti.

Deset dni nazaj sem si kupil puljenje modrostnega zoba. Doktor mi je že na začetku uničil vse veselje. Dal mi je injekcijo. Tipam z jezikom po nebu in imam občutek kot bi se zalizal s šentviškim predorom. Trdo kot beton. Beli angel vzame iz omarice klešče, ki so sterilno zapakirane. Vpraša, če je lokalna že prijela. Ker sem bolj skop z odgovorom in molčim, vodja posega odloči, da bo začetek akcije preložil za kakšno minuto. Možak se odide pretegniti pred pričakajočim naporom, klašče mi kot predjed servira na mizico direktno pred nos.

Mrzla sterilizirana kovina. Že napisati je užitek, kaj šele prebrati. Meni pa se je uresničila najbolj primarna, mesnata, obskurna želja po živem stiku. Prvega dotika med zobom in kovino nisem čutil. Tudi trganja tistih treh korenin iz čeljusti nisem čutil. Dobro bi se zabaval, če bi lahko vstal iz zobozdravnikovega naslonjača in se videl. Sestra mi drži glavo, človek v mojih ustih pa s tujimi kleščami ruva osmico. Naprej, nazaj, naprej, nazaj,… in nato ven. Pošteno okoreninjen modrostnik je ležal na odlagalni polički ob stolu, kot ledena gora, ki svojo pravo velikost skriva v morju. Plačam lahko s kartico in dobim poslovilno darilo, tolažilno nagrado. Papirnato vrečko s tekočino za izplakovanje, dve tableti proti bolečinam, propagandni material in medzobno ščetko.

Na poti proti avtu sem razmišljal, kako hvaležno delo je puljenje zob. Stranki preprosto mastno zaračunaš, ko je vsa v šoku, ker ji vendar manjka vitalna osmica v najlepših letih. Človek z izdolbljenim zobom hitro in v tišini poravna račun. Rad bi spoznal junaka, ki se po puljenju z rabljem prereka o ceni storitve. Pri zobozdravniku je plačevanje računa vedno v fazi z imenom A, lahko že počasi grem dokler imam še kakšen zob. Seveda te, če že natipkaš pravi štirimesečni pin, čaka še dolgotrajno in tisti trenutek popolnoma nepotrebno izpolnjevanja kartončka, ki ga sestra s kulijem počasi, čitljivo zapolnjuje in več ali manj v monologu določa možen datum naslednjega priporočljivega servisa.

Do doma zvečiš tampon v ustih, dokler ni razpadajoče krvav in ga z veseljem pljuneš skozi okno avtomobila. Vajo s špukanjem in izločanjem organske rdeče barve še nekajkrat uspešno ponoviš.

Dodaten, neuporaben nasvet. Če imate avto bele barve, bodo pljunki obarvani s krvjo še dolgo krasili voznikov bok. Pred zobnimi posegi spremljajte vremensko napoved, kajti tovrstne radosti življenja lahko popolnoma okusite le v suhem vremenu.

Urh M. Škrbina