“Na megleno nedeljsko jutro je v Trnovem lepo dišalo po belem, rdečem, zelenem in črnem čaju. V svoje domovanje oziroma na obisk v prostor biti je namreč že od sobote vabila video umetnica Pila Rusjan. Izselila se je iz spalnice in ta svoj najintimnejši prostor ponudila očem javnosti. Spalnica je prvi prostor, v katerega vstopi obiskovalec, še preden sploh spozna gostiteljico. Ker sem bila res zgodnja, je bila soba še bolj intimna in še manj galerijska. Prijazna črnolasa prostovoljka je prižigala tri mini ekrane; na dveh sta se odvrtela stara Pilina videa (posnetka njenih druženj s prijatelji), eden pa je projiciral neposredno simbiozo vsakega obiskovalca in spalnice (Big brother na kraju dogodka). Umetnica je v prostoru pustila svoje spomine, fotografije, mavrični klobuk in druge osebne predmete, popisane liste papirjev, rokovnik in ostale zapise nerealiziranih idej. Njen najbolj zaseben prostor je postal najbolj javen, namenjen uporabi in koristi skupnosti, v resnici pa se je dogajala simbioza s tisto Pilo, ki jo konstruira umetniško ustvarjanje. Pila Rusjan se je razpolovila na umetnico v spalnici, ki dokumentira vsakega obiskovalca v nov kolaž spominov, in Pilo v kuhinji/dnevni sobi. Tam sem jo namreč zmotila med zajtrkom in vendarle osebno spoznala, sproščeno v svoji svetli komori, to Polono Zupan, kot je njeno pravo ime. Pridružila sem se ji pri eksistiranju v informacijsko izpraznjenem prostoru (televizija, knjižne police so bile prekrite s tanko belo tkanino) ter že po prvih izmenjanih besedah sva pristali na skupni ljubezni do filma in festivalskega filmskega programa. Njeno udejstvovanje v filmskem svetu, osemmesečni delavnici na Danskem, študiju fotografije in digitalnih medijev na Famul Stuart, njenih dokumentarnih, igranih in animiranih filmih, pa o Polovični ceni in skandinavskih ustvarjalcih. Besede so se v mislih trudile risati filmske podobe, dokler se nama ni pridružila še Claire Bonet iz bruseljskega Les Halles de Shaerbeek in tok pogovora je ubral drugo strugo. Zanimivo, zaenkrat so bile Piline, pardon Polonine, simbioze, vedno z dvema obiskovalkama, ena je bila tujka, druga Slovenka, ena svetlolasa, druga temnolasa. A bistvo njenega performansa Preprosto biti, niso obiskovalci, temveč je preizkušanje golega bivanja, kjer je kroženje informacij, občutkov in spoznanj omejeno na zaprt prostor. Vanj namreč nima vstopa mobilni telefon, televizijski ali radijski sprejemnik, niti ne knjiga ali časopis, kaj šele internetna povezava! Ne Pila, ne Polona ničesar novega ne zahtevata, Pila tudi ničesar novega ne ustvarja. Njeni štirje dnevi so reducirani na golo bit in bivanje. Čeprav ji trajnostni performans pusti mirno spati, ostaja vztrajna še vse do torkovega popoldneva. Vabljeni na čaj!”

(tekst: Kaja Cencelj, Coweb)

Small brother šov from Cityofwomen on Vimeo.

www.cityofwomen.org/2008/

Mesto žensk