SCENARIJ 1: Imaš revno državo, kjer je večina prebivalstva živi od samozadostnega kmetijstva. Nakar te obišče ameriška ali evropska agroidustrijska megakoorporacija. Gojili bomo samo sojo, ker se splača, ker jo rabijo za prehrano milijard goveda za mesno industrijo. Genetsko modificirano, da je odporna na poseben herbicid, ki ubije vse ostalo. Uporabljali bomo ogromne traktorje, da vse to posadimo, poškropimo in požanjemo. Naenkrat ima država dobiček, soja gre izvrstno v promet in je glavni izvozni artikel. Kmetje, ki niso imeli denarja za stroje, nafto za stroje in kemikalije so propadli in odšli v mesto. Ker razen soje ne prideluješ več ničesar drugega, se je cena hrane dvignila. Bivši kmetje so še vedno revni, le da zdaj umirajo od lakote. Medtem so stroji steptali prst, herbicidi pa uničili mikrooganizme v njej, tako da imaš pesek, ki ga veter odnaša. Zato rabiš še več vode. Plevel je postal odporen na herbicid. Rabiš še več herbicida. Konkurenca ponuja kemikalije da ubijejo kar glavna znamka več ne more. Da vse to obratuje, rabiš še več nafte. Kmet postane izvajalec koorporativnega priročnika. Otroci, ki se igrajo blizu njiv imajo opekline, ki jih povzroča herbicid. Po drugi strani kaže, da bo hrana naslednji borzni mehurček, tako da ti trenutno ne gre slabo…

SCENARIJ 2: Imaš bogato turistično državo. Rabiš svežo zelenjavo, zato zgradiš na obali ogromne rastlinjake, čeprav ti sicer sonca ne manjka. Gojiš monokulturo, zato škropiš, zalivaš in siromašiš prst. Hrana je vedno manj okusna in vsebuje manj hranljivih snovi. Da bi to obdeloval uvoziš delavce iz Afrike, ki jih sicer mečeš ven iz države. Ne rabiš izobraženih delavcev, ker imaš pamet v firminem laboratoriju. Paradižnik, ki ga vzgojiš je lep, okrogel, rdeč, brez okusa in ne zgnije tudi po 1 mesecu prebivanja v hladilniku.

SCENARIJ 3: razvijaš permakulturo. Zaposliš brezposelno mladino iz okolice, da s tabo goji rastline. Gojiš črve. Iščeš načine rahljanja prsti. Gradiš samozadostne cikle, kjer odtok iz akvarija gnoji prst za rastline, prst pa prečisti vodo za ribe. Imaš rastlinjak sredi mesta, a na mali površini vzgojiš mnogo. Hkrana je makrobiotična, polnovredna in okusna. Tvoji delavci morajo stalno uporabljati možgane in zato po nekaj letih veljajo za eksperte. Po pestrem delavniku te čaka okusno kosilo. Utopija? Prihodnost? Sedanjost!

Primeri so pobrani iz predavanja Claire Pentecost, ki se kot umetnica, aktivistka in predavateljica, sprašuje o stvareh, o katerih ljudje najraje ne bi nič vedeli. Njen trenutni umetniški projekt je ameriška zastava v kleti, na kateri goji črve in različne rastlinske kulture.

Več soje več lakote from Cityofwomen on Vimeo.

Povzetek iz angleščine:
“Predavanje je zaobjelo tematike, kot so pozicija umetnika in globalen ekonomski sistem. Poudarek predavanja je bil na agrokulturnem sistemu. Predstavljena je bila tudi vloga umetnika, ki se uči preko javnosti.”

www.cityofwomen.org/2008/
Mesto žensk