Zastareli NUK
9. oktober 2008 ob 10:41 | Nejc Koradin |Kot kaže, se z novim študijskim letom vse bolj približuje tudi izgradnja nove Narodne in univerzitetne knjižnice. Stavbo, na katero slovenska akademska stroka vsekakor že dolgo čaka in s katero zamujamo že slabih dvajset let.
Natečaj za novo Narodno in univerzitetno knjižnico je bil namreč izpeljan že daljnega leta 1989, ko je natečaj zmagal arhitekt Marko Mušič. Temu so sledila devet let trajajoča arheološka izkopavanja, zemljiške afere, ko so morali že kupljeno zemljo zaradi denacionalizacijskih zapletov ponovno kupovati, cincanje okrog faznosti gradnje, pripravljanje in popravljanje prostorskih načrtov in mukotvorno usklajevanje z institucijami in knjižicami. Nazadnje pa še izid negativnega revizijskega poročila, kjer je računsko sodišče ugotovilo, da je bilo, kljub temu da se gradnja nove stavbe še niti ni pričela, od leta 1991 do konca leta 2007 za celoten projekt porabljenih že slabih 30 milijona evrov (29,3 EUR). Skratka, dvajsetletni križev pot s, kot bomo videli v nadaljevanju, precej sumljivimi rezultati.
Najbrž o tem, da je bila med tem dolgotrajnim usklajevanjem stavba deležna precejšnjih programskih in drugih sprememb, nima smisla izgubljati besed. A vseeno, na hitro osvežimo spomin.
Prvič. Projekt se je moral v precejšnji meri prilagajati arheološkim ostankom, ki so bili na zemljišču najdeni “post festum” in v originalnih načrtih niso bili upoštevani. Arheološki ostanki so morali biti v projekt vključeni naknadno. Dodatne zaplete v zvezi s tem povzroča tudi zahteva po prezentaciji izkopanin “in situ” v originalnem stanju, kar projekt rešuje s precej zakompliciranim premeščanjem izkopanin. Te bodo sprva odstranjene, da se lahko zgradi globoko, avtomatizirano regalno skladišče, nakar bodo izkopanine spet položene “nedotaknjene” v prvotno lokacijo.
Tloris novega NUKa. Zamaknjena geometrija rimske Emone prektično onemogoča smotrno rabo prostora v protličju in dodatno zapleta kakršnokoli možnost prilagajanja.
Drugo težavo povzroča umeščanje dodatnih, sprva nenačrtovanih programov v volumen zmagovalne natečajne rešitve. V stavbo, ki je bila sprva načrtovana le za gostitev Narodne in univerzitetne knjižnice, so naknadno vključili še prostore Centralne Tehnične knjižnice, Osrednje humanistične knjižnice ter Oddelek za bibliotekarstvo, informacijske znanosti in knjigarstva Filozofske fakultete. Dodatni programi pa povzročajo tako v sami strukturi kot tudi v funkcioniranju sprva načrtovane stavbe nemalo težav. Različni odpiralni časi in načini izposoje v posameznih knjižnicah zahtevajo popolnoma drugačen ustroj notranjosti stavbe, od sprva načrtovane. Univerzitetna knjižnica in CTK morata imeti kar čim več gradiva na razpolago v prostem dostopu, medtem ko je narava narodne knjižnice temu popolnoma nasprotna; to je inštitucija zaprtega tipa, saj mora varovati nacionalno književno dediščino.
Združevanje več knjižničarskih programov je sicer smiselno in v duhu časa. Mestne knjižnice namreč postajajo vse bolj informacijska in medijska središča mesta, ki poleg združevanja čim večjega števila knjig in knjižnic na enem mestu nudijo še vrsto drugih vsebin, kot so predvajanje in izposoja filmov, muzike, glasbene sobe, opremljene z mešalnimi mizami in prostori za vaje bendov, računalnike za srfanje po internetu, izposoja pc igric, pravljične sobe, večnamenske sobe za organiziranje dogodkov, krožkov, bralnih klubov,… Skratka, sodobne knjižnice niso več trdnjave puritanskega Znanja (z veliko začetnico), ampak ustanove, ki v vse bolj pisanem naboru interesov sodobne družbe skušajo kar v čim večjem obsegu ponuditi te storitve na enem mestu. Danes so knjižnice postale pravi družbeni centri mesta, ki omogočajo ne samo to, da lahko sleherni član družbe goji in razvija svoje interese (vsaj tiste, ki so tako ali drugače povezani z mediji), ampak so tudi genialni integracijski dejavniki v mestu, kjer se srečujejo in sodelujejo pripadniki različnih družbenih skupin in interesov.
Čeprav ministrstvo in avtor projekta trdita, da so vsi ti programi in nove zahteve v končni varianti knjižnice vključeni, se zdi vse skupaj, ob sorazmeroma nespremenjeni podobi projekta, malo verjetno, oziroma porajajo se, če drugega ne, pomisleki o dodelanosti takšnih rešitev. Knjižnica se v tem času ni dosti spremenila. Vsaj na zunaj je projekt ohranil skorajda isto podobo in v marsikaterem delu se tudi organizacija notranjih prostorov ni kaj bistveno predrugačila. Ob upoštevanju vseh novih zahtev in programov, s katerimi se je projekt v teh letih soočal, se zdi vprašanje, ali takšna rigidnost forme sploh omogoča umeščanje novih programov in smotrno rabo prostora, popolnoma upravičeno. Saj vnaprej diktirana forma onemogoča svobodno premeščanje programov znotraj stavbe. O čemer najbrž še največ pove dejstvo, da s končnim predlogom niso povsem zadovoljni niti uporabniki stavbe, bibliotekarji. Dr. Matjaž Žaucer, direktor CTK-aja, sicer priznava, da trenutno vidijo novo stavbo kot edino realno možnost za rešitev prostorske stiske, v kateri se trenutno nahajajo, in gradnjo stavbe podpirajo, obžaluje pa dejstvo, da so bili v projektiranje stavbe priključeni prepozno, ko so bile idejne zasnove že izdelane in so se v vsem tem času bolj ukvarjali s prilagajanjem obstoječemu, kot pa da bi se stvarno soočili s potrebami CTKja, ki jih žal ta projekt slabo rešuje.
Tretjič. Vztrajanje pri podobi stavbe je vprašljivo tudi s tehničnega vidika. Ne smemo pozabiti da je bila ta stavba sprojektirana daljnega leta 1989, skoraj dvajset let nazaj. V času pred pojavom interneta in mobilne tehnologije, sistema COBISS / OPAC, samoizposoje, označevanja knjig z RFID tehnologijo in drugih tehnologij … Te tehnološke zahteve se sicer da vključiti v vsako knjižnico tudi naknadno, brez pretiranih zapletov. So pa te nove tehnologije predvsem poenostavile delovanje knjižnic in prav zaradi njih so lahko knjižnice, ki se gradijo danes, veliko bolj fleksibilne, odprte, predvsem pa omogočajo veliko bolj smotrno rabo prostora. Novi NUK bi lahko vključevanje teh tehnologij bistveno bolje izkoristil; v dobi digitalizacije knjižničnega gradiva bi lahko problem skladiščenja knjig ter ob očitnem pomanjkanju delovnega in raziskovalnega prostora za uporabnike knjižnic bistveno bolje rešil.
Zunanjost stavbe, ki je bila koncipirana pred skoraj dvajsetimi leti.
Mušič se sicer pri svojem projektu sklicuje na pomen okolice, v katero bo stavba umeščena, kar je tudi sicer pomemben aspekt. Svoj projekt gradi na dialektičnem odnosu do stare rimske Emone in nekoliko nekritičnem ponavljanju klasičnih oblik, s katerimi naj bi (domnevam) njegov projekt koketiral z bližnjim Plečnikovim NUKom, pri tem pa žal pozablja na eno glavnih mojstrovih naukov: projekti naj se ohranjajo na nivoju procesa čim dlje. Pozablja na programske in tehnične zahteve sodobnih knjižnic in kontinuirane spremembe okolice in družbe. Plečnik, ki se je tega pomena zavedal, pa je v svojem opusu projekte velikokrat spreminjal, menjal, začenjal znova, saj se je le na ta način lahko prilagajal na stalno spreminjajočo se podobo Ljubljane. In prav zato so njegovi projekti tako neponovljivi, ker se aktivno vključujejo v okoliško tkivo in z njim ustvarjajo celoto.
Nejc Koradin
9. oktober, 2008 ob 11:32
Ne vem, zakaj mnogi tako poudarjajo problem neke zastarelosti projekta. To je traparija. V svetu so projekti, ki se gradijo ali pa so se gradili, recimo Fosterjevo (letališče po fazah), po dvajset let starih projektih, pa se nihče ne zmrduje. Poznamo celo iz tega okolja kake Plečnikove navdušence, ki bi po njegovih desetine let starih projektih gradili parlament….
Če vas pa moti, da je projekt dobil Mušič, ne pa recimo Ravnikar ali Koželj ali kaj vem kdo, pa to jasno povejte.
Poleg tega je neumnost, da so projekti v konkretnem primeru v vseh ozirih isti kot pred dvajsetimi leti. Tako rad kdo reče, ko se obregne ob to stvar.
Arhitektura je morda v grobem že res enaka, toda tehnične rešitve in rešitve, ki se ozirajo na organizacijo delovnega procesa in ki so odvisne od tehnološkega razvoja, pa seveda niso enake, temveč posodobljene. To nam arhitekt, direktor NUK ipd govorijo že neprestano. Pa očitno nihče ne želi slišati.
To kar vi kot “prvič”, “drugič” ali pa zaradi mene “desetič” navajate kot probleme in kot razloge, zakaj se projektu, kakršen je pred nami, izogniti in vse storiti “jovo na novo”, pa so v resnici sila normalni okviri dela v arhitekturi in še kje drugje oziroma celo na posameznem projektu. Menda ne mislite, da natečajna naloga lahko predvidi kar vsaj prostorska dejstva? In: vse tiste programe, ki jih navajate, ko govorite, kaj naj bi bile sodobne knjižnice, ne le da je moč primerno umesiti v gabarite Mušiučevega projekta, ampak se jih da umesiti v marsikak že zgrajen objekt, ki bi se ga odločili preurediti v knjižnico. Celo v kak srednjeveški grad.
Nimam čisto nič proti, če se v tej državi, ki ni sposobna graditi nemudoma, ko nastane potreba, gradi po starih projektih, ki kažejo stanje arhitekture z oblikovalskega vidika izpred dvajsetih let. Pa kaj? Bolj sem proti temu, da se danes po sila svežih projektih gradijo ali nameravajo graditi grozne stvari.
Vas bom vprašal drugače. Ali bi si upali reči tako vehementno, da je danes NUK zastarel, če bi bil dejansko zgrajen pred dvajsetimi leti? Si upate reči, da je zastarel Cankarjev dom, ki stoji že kakih trideset let in je bil tudi narejen po starih projektih (ki so se vseskozi razvijali)? Si upate reči, da je zastarel Plečnikov NUK? Je zastarel Eiffelov stolp?
In kaj sploh pomeni biti zastarel?
In kaj narediti, ko je objekt že zgrajen, čas pa še kar teče naprej, tehnologija se sprminja, miselnost se preoblikuje, znanost napreduje,…? Kako vraga pa vto aplicirate misel, da naj se projekti čim dlje ohranjajo na nivoju procesa? Tako, da zgradite prazno škatlo? Lepo vas prosim …..
Lahko bi vedeli, da se v neko škatlo stisne oz. umesti marsikaj in marsikoga. Zidovi sprejmejo marsikaj brez večjih težav. Pa zato nihče posebej ne ječi. Zato pa dandanes tudi lahko iz kakih starih železniških postaj, plinskih postaj in podobne industrijske navlake delajo denimo galerije, stanovanja etc. Ne bodite preveč zaskrbljeni, NUK bo med Mušičevimi stenami lahko povsem sodobno funkcioniral. Takisto bi bilo tudi, če bi namesto novogradnje kupili kako sila staro stavbo in v njej uredili sodobno knjižnico, celo NUK.
9. oktober, 2008 ob 12:26
Nihče ne pravi, da bi morale biti vse stavbe vseskozi nove. Plečnikov NUK predstavlja duh časa, v katerem je bil zgrajen.
A novi NUK ne bo predstavljal časa, v katerem bo zgrajen; predstavljal bo čas pred dvajsetimi leti, predstavljal bo drugačen pristop k arhitekturi, drugačen pristop k snovanju objektov, drugačno družbeno ureditev. Predstavljal bo spomenik obdobju, na katerega ne arhitekturna stroka ne država ne moreta biti ponosni.
Slovenska identiteta se je vedno vzpostavljala in vzdrževala skozi knjigo. Če ne zaradi drugega, pa zaradi tega, ker drugega nismo imeli. In tako NUK2 ni samo že en državni projekt, še en most, še en odsek avtoceste. Poleg tega da je prvi javni, reprezentativni objekt samostojne Republike Slovenije, ki naj bi bil zgrajen po 1991, je tudi fizična manifestacija slovenske jezikovne, in s tem tudi narodne, identitete.
In brezbrižnost do časa, v katerem so bili ustvarjeni načrti, je naivna. Že pri navadnem objektu se v tem času toliko spremeni gradbena tehnologija in milijone ostalih okoliščin da je izvedljivost vprašljiva.
NUK naj bi se vseskozi posodabljal - in četudi mu priznamo tehnološko sodobnost (kar ne moremo, ker MVZT in avtor skrivajo načrte kot kača noge), projekt ohranja osnoven simbolni pomen in arhitekturno semantiko, ki pa izvirata iz preteklosti. Iz logike postmoderne, ki je trdila da lahko s “krancljanjem” stavb ustvarimo kvalitetna mesta. Iz drugačne vloge knjižnic v vsakdanjem življenju. Skratka, iz osnov, ki so v današnjem časo tako v arhitekturni kot bibliotekarski stroki spoznane za preživete.
In na zgrešenih osnovah se lahko neprekinjeno dela 20 let - pa ne bo projekt nič boljši. Če postavimo tako knjižnico, bodo zadovoljni edino knjižničarji, ker bodo končno dobili prostor. Povprečni študentje mogoče tudi, ker ne se ne bodo zavedali, kaj bi lahko imeli; a takoj ko bodo pogledali malo ven iz Slovenije bodo ugotovili, da stvar ni v redu. Se pa nam bo vsakdo, ki se mu kaj sanja o arhitekturi, zagotovo smejal. Zapravljenih bo pa na milijone evrov in neskončna količina potenciala tako lokacije kot projekta.
Napaka, napaka.
9. oktober, 2008 ob 12:52
Način življenja, komuniciranja, tehnologija … vse se danes tako hitro spreminja, da se noben projekt ne bi smel razvijati 20 let iz istega izhodišča. V celem svetu so se zgodile “revolucije”, samo v tem projektu ne. Čas pač zdaj malo hitreje teče. Saj nismo v srednjem veku in ne gradimo katedrale, da bi to trajalo 50 let.
9. oktober, 2008 ob 13:48
Zgolj arhitekturno gledano je problem v tem, da je projekt nastal v “ahitekturnem jeziku” osemdesetih. Ta pa je bil (tudi mednarodno, ne samo pri nas) kaj hitro splošno idenificiran kot popolnoma zgrešeno mišljenje glede oblikovanja prostora. Pač ponesrečen poiskuz kritike modernizma.
Najbrž ne bi bil problem če bi dotični nuk nastal dobro desetletje prej - hiša bi bila funkcionalna, mogoče bi jo bilo prilagoditi novim programom in načinu življenja, vizualno-estetsko pa bi bila bistveno bolj skladna s kontekstom naše male ljubljane. S predpostavko, da je arhitekt dovolj razgledan, občutljiv do okolja in ustrezno izobražen ter pošten, sploh ni pomembno kdo in kdaj sprojektira novi nuk…
9. oktober, 2008 ob 15:55
ProPolis:
saj ravno to je problem pri projektu NUK 2, da je proces potekal kot pri prenovi kakšnega gradu (hm, celo po zunanji izgled je podoben ;-), čeprav gre za novogradnjo! Torej kako spraviti knjižnico v škatlo, čeprav bi lahko izdelali novo, popolnoma prilegajočo se škatlo. Seveda pride vedno do odstopanj med projektno nalogo, idejnim projektom… in izvedenim objektom. Ampak v tem primeru je teh sprememb bistveno preveč. Še enkrat: spremenili so se program (več knjižnic, podzemno skladišče knjig, drugačna organizacija…), fizična lokacija (zaradi arheologije), tehnologija (internet se res da napeljati tudi v piramido, ampak pri sodobni knjižnici bi morala biti zgradba zgrajena okoli tehnologije in ne obratno), država, družba in miselnost (informacijska revolucija?!), konec koncev pa tudi časovni arhitekurni kontekst (slog, stil, moda, če hočeš… v baroku tudi niso več gradili gotskih katedral, tudi če so imeli kakšno že narisano…) Da ne omenjam sramote, da država v 20 letih ne more spraviti skupaj sredstev za nacionalno knjižnico in jo mora graditi po fazah, s tem da je zagotovljena samo prva faza, nadaljne pa mogoče sploh ne… ja pa kje živimo!!?? Seveda za vse to nihče ne krivi Mušiča, saj on osebno na spremembe ni mogel imeti vpliva… pač je imel smolo in je njegov projekt prehitel čas. (Čeprav je mnogo arhitektov prepričanih, da ta projekt že pred 20 leti ni bil dober.) Se ne bo zgodilo prvič ne zadnjič, da zmagoviti natečajni predlog ne bo izveden. Včasih nažalost, drugič (tudi tokrat) pa nasrečo…
9. oktober, 2008 ob 19:02
Mislim, da ne bomo nikamor prišli.
Zato le retorični vprašanji:
-Katerega leta je Plečnik pripravil načrte za NUK in kdaj je bil NUK zgrajen?
-Kako se Plečnikovi načrti za NUK vključujejo v tedaj sodobne arhitekturne tokove?
Ne rabite meni odgovarjati, predlagam pa, da potem, ko boste odgovorili sebi, malo razmislite o analognih primerih.
9. oktober, 2008 ob 19:18
Zna biti da se bom zmotil in imam napačne vire. Projekt je nastal v letih 1930 - 31. Gradil se je pa v ob dobju 1936 - 41. Kar pomeni, da je med nastankom projekta in začetkom gradnje minilo 5 let, kar je štirikrat manj od MM-jevega Nuka. Tudi če bi minilo deset let, to ne bi spremenilo dejstva, da živimo danes v drugih časi, da se spremembe veliko hitreje dogajajo in da se tudi projekti veliko hitreje gradijo. Posameznik se lahko s tem strinja ali pa ne strinja, je pa to definitivno dejstvo, ki ga moramo vsi sprejeti.
9. oktober, 2008 ob 19:34
Postaviti 20 let star projekt je, kot da bi kirurg danes operiral z 20 let staro opremo, pa čeprav bi imel na voljo sodobno. In povrh vsega bi celotna svetovna medicinska stroka 20 let staro opremo opredelila, kot izjemno problematično in brco v temo.
NUK2 je groteskna skrpanka postmodernizma in kasnejših rešitev, pravi mali Frankenstein.
9. oktober, 2008 ob 19:38
+ niso imeli nobenega problema razveljaviti naprimer Miheličeve rešitve za severna bavarska vrata (ki je itak boljša od zdajšne) in 15 let star projekt ureditve Švigljino rešitev ljubljanskih tržnic. Tako da tukaj propade vsak argument, da se pri nas natečaji ne prekličejo in razpišejo novi.
9. oktober, 2008 ob 20:03
Ob polemikah o vsebinah, ki se nanašajo na knjižnično javno službo narodne (NUK), obeh univerzitetnih (NUK in CTK) in visokošolske knjižnice (Osrednje humanistične knjižnice), je vključevanje poslanstva splošnih knjižnic povsem zgrešeno (celoten 6. odstavek: “Združevanje več knjižničarskih programov je sicer smiselno in v duhu časa. Mestne knjižnice namreč postajajo vse bolj informacijska in medijska središča mesta… kjer se srečujejo in sodelujejo pripadniki različnih družbenih skupin in interesov.)!!!
Ljubljana ima splošno knjižnico - Mestno knjižnico Ljubljana in novi NUK nikakor ne sme postati druga mestna knjižnice! Opravlja naj naloge za katere ga je država ustanovila, pravljične urice, prostori za vaje bendov… v novi NUK nikakor ne sodijo!
9. oktober, 2008 ob 20:28
@Koradin:
Tako je, Nejc Koradin, pri čemer si seveda pozabil odgovoriti na drugo vprašanje.
Plečnik je bil s svojim arhitekturnim izrazoslovjem kot iz drugega vesolja - če seveda govorimo o njegovem razmerju do glavnega, bistvenega toka tedanje arhitekture. Toda s tem ni nič narobe.
Kako se kak arhitek izraža in ali se izraža pravoverno ali sila samosvoje je pač stvar za sholastike. Od kdaj pa je konec koncev kaka posebna vrednota, da nekdo plava s tokom? V arhitekturi? V umetnosti?
Davkoplačevalca pri NUK naj raje zanimajo vprašanja kot so: Ima objekt dovolj uporabnih površin? Je primerno umeščen v urbano strukturo? Kakšen je njegov odnos do okolice in bodajajoče je strukture? Ali se bodo knjige v knjižnici dobro počutile? Bo dovolj študentov lahko uporabljalo čitalnice? Bo klimatizacija dobra? Bo osvetlitev dobra? Koliko bo stala gradnja in kaj to pomeni za državni proračun? Kdaj bo objekt sploh zgrajen? Etc, etc. Pa naj se še kdo vpraša, koliko škode je bilo že narejene gradivu in kvaliteti študija, ker se gradnjo te knjižnice odlaša že skoraj dve desetletji …
Še ena analogija: Mogoče se še kdo spomni, kdaj se je pričelo razmišljati o potniškem centru Ljubljana. Ne bi ponavljal, kdo je nekoč tudi tam uspel na natečaju. No, na oni natečaj in še na marsikaj v zvezi s tem so pozabili, našel se je TriGranit in pripravi povsem nov projekt. In to je zdaj odlično? Lepo vas prosim … So arhitekti, in v Sloveniji jih sploh ni malo, ki še danes ne znajo svinčnika premikati po papirju in je zato, predvsem pa vsled najsodobnejših načrtov, v riti marsikateri del mesta.
Jasno mi je že dolgo, da tako imenovana arhitekturna “stroka”, ki v resnici ni drugega kot en kup med sabo do amena skreganih klanov, ni konsistentna v uporabi argumentov, logično razmišljanje pa ji je pogosto na psu in podvrženo tendencam, ki jih narekujejo parcialni interesi.
So arhitekti, ki se z eno roko borijo proti Mušičevem NUK-u, z drugo roko pa po Ljubljani razpostavljajo projekte, ki so večji, škodljivi, nedomišljeni, podvrženi le interesu kapitala … A o tem raje kdaj drugič, če bo priložnost.
9. oktober, 2008 ob 21:50
“…Ima objekt dovolj uporabnih površin?”
Ne
“…Je primerno umeščen v urbano strukturo?”
Ne
“…Kakšen je njegov odnos do okolice in bodajajoče je strukture?”
Izjemno slab in poniževalen do okolice
“…Ali se bodo knjige v knjižnici dobro počutile?”
Knjige bodo edine, ki se bodo dobro počutile
“…Bo dovolj študentov lahko uporabljalo čitalnice?”
Kakšne čitalnice?
“…Bo klimatizacija dobra? Bo osvetlitev dobra?”
Ne, bo izjemno slaba. Gre za energetsko zelo potrošen objekt, podobno kot FDV. Če se navežem na prejšno vprašanje, celotna 2.etaža, kjer bi po logiki morala biti crème de la crème pozicija za vse čitalnice in javne površine bo namenjena servisnemu delu s klimatskimi in energetskimi postajami.
“…Koliko bo stala gradnja in kaj to pomeni za državni proračun?”
“…Kdaj bo objekt sploh zgrajen?”
Upam, da v taki obliki nikoli.
9. oktober, 2008 ob 22:11
Seveda, Ljubljana je danes z marsikatero načrtovano gradnjo ogrožena. Tako bi ji nepremičninska recesija še kar koristila!
Primerjava plečnikovih izvedenih objektov z načrti za novi nuk je pa popolna slepota. Tudi za takratne “navdušence” (beri natečajno komisijo) je zdaj tu osnovna časovna distanca za trezno presojo arhitekturne kvalitete. Kdor tega ne vidi mu tudi argumenti ne pomagajo.
Vedno pa je mogoče na podlagi tehnikalij in raznoraznih podatkov demagoško pridigati prav.
9. oktober, 2008 ob 22:39
ProPolis:
A zate je argument, da je Mušičev projekt vredu, to da je nekoč Plečnik postavil knjižnico, ki takrat ni bila po zadnji modi, pa se nam zdaj zdi dobra? Kaj pa če smo imeli s Plečnikom veliko srečo, da je bil, kjub svoji “nemodernosti”, odličen arhitekt? Tudi Speer in Stalinovi socrealistični arhitekti so bili proti modernizmu tedanjega obdobja, pa so gradili grozljive monumentalne režimske kolose. Podobna zgodba se danes odvija v vzhodnjaških državah, polnih naftnega kapitala, kjer gradijo obupne kičaste stolpnice in palače. Žal je Mušičev projekt po izgledu bolj soroden tem slednjim, kot pa sodobni arhitekturi zahodnega sveta, ki mu, upam da se strinjaš, pripadamo. Se ti zdi to primerno za glavno slovensko knjižnico?
In to ni samo stvar sholastike, osebnega okusa ali umetnostne kritike… Stavba ni slika, ki jo na steno obesiš doma ali v galeriji. Ima svoje uporabnike, ki so jo prisiljeni uporabljati, neizbežno je tudi del javnega prostora. Za “plavanje proti toku” je pomembna tehnika, sicer se hitro utrudiš in te reka potegne vase. Naj tu omenim tako “nekonvencionalno”, “avtorsko” in “samosvojo” avtobusno postajo v Novem mestu, delo tega istega arhitekta Mušiča. Si tega želimo v centru Ljubljane?
Kar se tiče pa teh “za davkoplačevalca pomembnih” vprašanj… seveda so absolutno pomembna, ampak žal se na jih ne da odgovoriti, saj ni Mušičevih načrtov nikjer za dobiti, na pozive, da predstavi svoj projekt se ni odzval, o nadaljni usodi Plečnikovega NUKa in organizaciji inštitucije kot take v bodoče, ko bo delovala v dveh stavbah in imela priključeni še dve knjižnici, pa se tudi nič ne ve… Kaj pa transparenca poslovanja, sploh pri tako pomembnih javnih objektih? Je to način, na katerega se dela v sodobni demokraciji?
Sicer bo pa koga zanimala tudi tale spletna stran: www.nuk2.net
10. oktober, 2008 ob 0:32
Duh časa je zabluran pojem.
10. oktober, 2008 ob 0:58
@ProPolis
Zunanjosti oz. izgleda knjižnice v kolumni nisem problematiziral. Tako da na tisto vprašanje niti nisem odgovarjal, saj se mi zdi, da leži težava te stavbe drugje. Vsak arhitekt ima svoj “stil”, če lahko temu tako rečem, in se v take debate ne bi rad spuščal. (Pa čeprav je ta stil v bistvu bolj slog, ki je bil v arhitekturi prepoznan za zablodo že dvejset let nazaj.)
Koolhaasova knjižnica v Seattlu (če dam primer sodobne in po moji oceni tudi dobre knjižnice) bi prav tako dobro funkcionirala s fasado, kakršno ima, kot tudi s kakaršno koli drugo. Koolhaasova knjižnica je takšna kakršna je, predvsem zato, da lahko njena notranjost čim bolje deluje. Njena prednost so velike odprte površine v notranjosti, ki delujejo kot podaljšan zunanji prostor mesta in programska pestrost. To, kakšen je stilski nagovor fasade, je manj pomembno.
Takšnih kvalitet pa žal pri projektu NUK2 ne vidim.
Več o projektu v Seattlu lahko izveste na tej strani
- www.youtube.com/watch?v=1×0PA0Rnjho
@ Bibliotekar
Na žalost ob vključitvi univerzitetnega dela, CTK-ja, Osrednje humanistične knjižnice ter Oddeleka za bibliotekarstvo, informacijske znanosti in knjigarstva Filozofske fakultete postaja to vse manj in manj nacionalna knjižnica.
Kot govori Dr. Matjaž Žaucer direktor CTK: “Glavni problem zgradbe je zame združevanje dveh precej različnih programov - univerzitetnega, ki mora biti čim bolj usmerjen v uporabnike (nobenih omejitev vstopa z izkaznicami, pregledovanja garderobe, čim daljši čas, ko je knjižnica odprta, zaradi stroškov brez knjižničarjev), in nacionalnega, pri katerem morajo biti dragocenosti varovane.Usmeritve v svetu kažejo, da se nacionalni in univerzitetni programi ločujejo ali pa so bili ločeni še v poslednjih državah, kjer sta bili doslej obe funkciji združeni v eni knjižnici. Norveška je to naredila že pred desetletjem, Finska leta 2006, prav tako je tej usmeritvi sledila Švedska. Letos zmanjšujejo ali opuščajo medknjižnično izposojo in posredovanje gradiva v Britanski knjižnici. Danes je nekaj najbolj vsakdanjega, da nacionalne knjižnice poleg nacionalnih funkcij opravljajo še funkcijo raziskovalnih knjižnic zlasti v humanistiki, seveda največ za raziskovalce z univerz!” (celo izjavo dr. Žaucerja lahko preberete na strani www.nuk2.net)
Takšnih in podobnih težav pa se v tem projektu pojavlja cel kup. Hkrati, ko z enim argumentom zavračamo cel kup programov, ki bi knjižnico lahko naredilo bolj sodobno in prijazno do uporabnikov, te argumente hitro pozabimo, če je treba v projekt vključiti še to ali ono knjižnico. In to so stvari za katere bi težko krivili g. Mušiča. Ta projekt pravzaprav še najbolj nazorno prikazuje stanje slovenske arhitekture.
11. oktober, 2008 ob 15:17
…dobra arhitektura bi morala rasti od znotraj na ven, ne da je lupina, kamo se pač bolj ali manj posrečeno vtakne “vsebina”.
NUK II. je eden izmed redkih zares velikih javnih projektov, zato bi bilo smotrno, da se temu primerno dobro premisli, kaj bo zgrajeno.
Generičnega neoklasicističnega postmodernizma pač ni mogoče primerjati s Plečnikom. Še manj je smiselno govoriti o nerazumeljenosti projekta.
13. oktober, 2008 ob 15:52
Po poklicu nisem arhitekt, zato o arhitekturi ne bom diskutiral. Imam pa (upam) zdravo kmečko pamet in, kolikor se spomnim, je ves projekt zastal takrat, ko so našli rimske izkopanine. Pustimo ob tem ob strani šlamparije prejšnjih župank/ov. Svojčas sem prebral neko mnenje, da naše gradbeništvo kapitulira takoj, ko najdemo ostanke kakšnega rimljanskega sekreta. Fotografirajte te kamne iz, zaradi mene, stotih kotov in potem napravite 3D računalniške kopije ali kar že hočete. In potem zakopljite ali izkopljite to bedo in zgradite knjižnico, kot se spodobi!