ker meni podobni prdci vestno zanemarjamo družinska in prijateljska razmerja, sem si za rojstni dan čestital kar sam ter si privoščil obisk nočnega lokala. njegov solastnik je bil znanec, ki mi je večkrat pomagal pri organizaciji fantovščin in drugih zabav. vstopil sem brezplačno, kasneje pa popusta več nisem pričakoval. v žepu na riti sem imel polovico plače. med opazovanjem plesalk, vsake na svojem drogu in koncu točilne mize, sem si zaželel čvrste črnske riti. pokimal sem ritensko obdarjeni senjoriti. spila je margarito, sam pa sem naročil heineken. mojo proletarsko rit je gesta stala dobre tri tisočake.

»hello, my name is deuce. what’s yours?«
»my is juanita.«
»a nice name.«
»thank you!«
»where are you from?«
»i’m from dominican republic. i come from a town called moca.«
»why did you come to europe?«
»my brother in italy, he help me go to europe. soon i get my visa revoked and this people promised to get me new visa if i work for them in slovenia.«
»i see.«
»what do you work?«
prašička kobilasta je preverjala moje finančno stanje.
»my job is boring and not important. tell me, do you like table dancing?«
»yes and no. i like sometime to stop this and settle down in europe but i can not. it is expensive to live here, no other like me to work for them, see?«
»do you also offer sex?«
»no. if you want to take shover, relax, come up now, follow me.«

brez nepopitega piva in s cigareto v desnici sem ji sledil, vendar se nisem odločil za vstop v prostor za užitek, rekreacijo in masaže. zavila sva v separe in se pogovarjala. očitno sem si želel del misli preprostega dekleta, ki je vse, kar je imelo, prineslo s seboj preko atlantika v podobi skoraj popolnega telesa. prebivalci razvitih predelov sveta smo debelih teles in denarnic, prebivalci nerazvitih pa so preprosti ponudniki svoje definirane lepote.

kmalu sem se poslovil in odšel. na vratih me je ustavil receptor in mi dejal, da ne morem oditi dokler ne plačam za zabavo.
»od kdaj pa tukaj pobirate izstopnino?«
ni se umaknil.
ni me spustil.
hladno je opazoval moje začudenje.
nadaljeval sem:
»pa saj ni bilo nič. le pogovarjala sva se.«
črnogorec se ni dal: »kolega z balkona pravi, da dolguješ trideset tisoč.«
»laže! za pet minut pogovora? prosim, pokliči šefa!«

ti pokvarjeni in leni balkanci so donosnejšim lokalom radi vsiljevali svoj sistem varovanja. podjetje, k je opravljalo varovanje, je imelo zaposlene posameznike, ti pa so poleg rednega dela na črno ustrahovali lastnike lokalov z nevljudnimi gosti in vandalizmom, če niso želeli najeti storitev podjetja, ki so ga zastopali. pri tem so bili uspešni, saj so bili prva sila slovenskega podzemlja. svoje tiho sodelovanje pa so razširili tudi na področje policijske pristojnosti.

»kaj je narobe?« je zanimalo lastnika, ki se je pojavil izza zavese.
»ta gospod noče plačat.« je odgovoril hlod na vratih.
»deuce, je to res, kar pravi?«
»čokolade se tudi dotaknil nisem!«

za nekaj sekund je nastala smrtna tišina, v kateri sem hladno strmel v lastnika in receptorja. prvi je prijel telefon in nekoga poklical.

»mare, halo, zgleda, da pejo spet nadleguje moje stranke. prosim, da mu poveš, da se neha zajebavati iz strank… oprosti, deuce, lahko greš.« mi je v roko segel znanec.

poslovil sem se z nasmeškom. očitno to ni bil prvi razkol med lastnikom in varovalno združbo. neljubi zaplet na vratih nočnega kluba sem si razlagal z dejstvom, da je juanita verjetno pejova najljubša kurba, in da ga preveč dobro fuka, da bi jo delil z drugimi. verjetno se mu je zaradi problematične ljubosumnosti iztekalo ‘delovno razmerje’ na področju, na katerega je bil razporejen.

»kako neprofesionalen zvodnik, da dopusti, da mu kurba razburka čustva.« sem se nasmihal, ko sem poskušal vžgati prehlajen avtomobil.

naslednji teden sem se pozno, v jutranjih urah, vrnil pred nočni klub. vstopil sem in receptorja vprašal, če juanita dela. dejal je, da ne bo nič, ker ravnokar končuje. zahvalil sem se, rekel, da pridem drugič. počakal sem jo v avtomobilu. uzrl sem jo, ko je v roko vzela telefon, da bi poklicala taksi.

»stop, can i take you home?«
očitno sem se ji zdel zaupanja vreden človek, hkrati pa je s tem, ko je sedla v avtomobil priznala svojo nedolžnost v primeru, ki se je zgrnil nad menoj pretekli teden. prepričan sem bil, da laž o dogodkih v separeju ni zrasla na njenem polju, iz katerega so poganjale dolge, tenke, kultivirane kite. pofafala mi ga je na končni postaji petke.

prasica črnska mi ga je s polnima žnabljema vakuumsko potegnila, nato pa mi ga je do konca ogulila in cmokala, kot bi iz cigaretnega filtra povlekla še zadnje trohice tobaka. izsesala je vso mornarico, ki je bila tistega jutra namenjena izlivu zaradi čiščenja semenovoda in vadbe s prostato.
plačal sem ji petnajst tisoč in ji ponudil žvečilko, da je popravila okus. odpeljal sem jo v bližino njenega doma. pustila je telefonsko ter poudarila, da jo lahko vidim samo zjutraj ali dopoldan. takrat je črnogorci, ki so si lastili dionizično polovico - lokali so financirali apolonično, plesno - niso imeli pod kontrolo, saj so bile jutranje in dopoldanske ure namenjene spanju.

kasneje sem se zavedel, da sem se takrat prvič srečal s seksualnim suženjstvom. ničesar nisem mogel storiti, da bi ji pomagal. ti mafijci imajo njen potni list in opravljajo vse zadeve v zvezi s podaljševanjem njene delovne in bivalne vize. ostal sem premajhen v boju z veliko organizacijo. konec koncev z njo niso delali grdo; edina težava so bile spolno prenosljive bolezni, v kolikor je bilo posamezno dekle malomarno do svojega zdravja. za to gre kriviti predvsem starejše moške, ki so se spravljali pokonci le še z viagro, hkrati pa jih spolne bolezni niso zanimale, saj je bil njihov namen dosežen, saj so se nafukali in življenjsko knjigo zaključevali. zaradi tako neodgovornih je bila oprema pred podajanjem v plačljive spolne užitke obvezna.

»eni bi nadeli celo dva!« sem se spomnil izreka nekega svojega staromodnega kolega.

ne glede na to mi je v naslednjih dneh nekaj postalo jasno. čeprav sem si svojega kurca, oblečenega v kavčuk, želel potisniti v rožnato notranjost juanitine sveže pičkice, kljub temu, da sem vedel, da jo fuka zvodniški psihopat, je nikoli več nisem videl.

naslednji petek zvečer, ko sem se vračal iz koncerta v centru mladih, so me v podhodu pričakali štirje čefurji. napadli so me in največja sta me hitro obvladala. glavni v skupini, že takoj sem predvidel, da gre za peja, me je silovito udaril na gobec. zaječal sem in smrkal. zavonjal sem prežgano jed, iz nosa se je ulila kri.

ponižan in premagan, sem moral zaradi trdega fizičnega prijema premagovati svojo borbeno vročičnost, ki je bila pripravljena, da bi zadala maščevalni udarec. ostal sem nemočen. počutil sem se kot blondinka v poceni porniču, katere zadnjo vrednost nedotakljivosti bodo v svetu hedonizma neusmiljeno razblinili črnci z dvajsetcentimetrskimi kurci.

v predelu želodca sem kmalu začutil še močno, topo brco. zmanjkalo je zraka, nogi sta popustili.
v očeh sem čutil solze in v mislih potolaženo prirejal nietzscheja: »nič ne bo. ne bodo me ubili. še močnejši bom!«

uslužna nabildanca sta me pridržala in potisnila na zadnji sedež sfukanega mercedeza. odpeljali so me do bankomata, kjer sem jim izročil vse, kar sem tistega dne še lahko dvignil - izkupiček za mojo predrznost - deset pettisočakov. očitno sem jim toliko dolgoval za juanito in za izterjavo skupaj. tepli in kradli so zaradi nečesa, česar nisem storil.

pejo je zmagovalno hripal: »pa da se več ne boš približo moji kurbi, a si razumo?«
brcnil me je v jajca.
med zlaganjem po asfaltu sem poslušal speljevanje vozila.
za nekaj sekund me je zmanjkalo.
zbudilo me je piskanje bankomata.
»vse najboljše, duče!«

gregor rozman