Nemo sem opazovala cirkus, ki je nekaterim zadnje tedne delal sive lase, mrka čela, potne pleše in besedne lapsuse. Kaj vse (ni)smo ljudje, sem si mislila in čakala, da vse skupaj mine. In je.

Pa smo sploh opazili, kako simpatično so se v tem času - veliko bolj intenzivno kot sicer - nekateri igrali?

En peskovnik je v zadnjih štirih letih kar dvakrat dobil nov pesek (seveda ne tistega s svincem, cinkom in kadmijem iz Mežice), strici so pripeljali nove tovornjake in grabljice in otroci so se vidno zabavali. Deklice so se naselile v peskovnik s plastično kuhinjo in setom za čaj, vsi skupaj pa so uporabljali tudi klasične šolske prijeme (metanje peska v oči, lučanje kamenčkov, balinčkanje in ristanc). V peskovnik, kjer se navadno igrajo otroci iz dobrih družin, so ljubeči starši postavili ta pravi gumijast bazen in najeli varuške. Vsake toliko so tam priredili zabavo, na katero so lahko prišli še sosedovi mulci (novinarjev, ki so otroke s svojimi vprašanji vsevprek spravljali v zadrego, se je tam kar trlo), hrana in pijača pa sta bili zastonj.

Na igrišču so se tudi veliko prepirali in zmerjali. Sicer so to opravili svojim človeškim letom primerno, (in otroci v telesih odraslih fantkov in punčk so takrat jezno stopicljali na mestu in brcali v tla, z namrgodeno spodnjo ustnico,) a iskrice v očeh tistih, ki so si drznili dvigniti pogled, so izdajale otroško trmo in zamerljivost.

“Maščeval se ti bom….” in “To boš pa pošteno plačal!” ali pa celo “Jebi se, prasec!” (nevzgojena otročad!) se je slišalo iz ust radoživih otrok nekega dne, ko so sosedovi otroci varuški zatožili enega od majhnih organizatorjev zabave, ki je lulal sredi peskovnika z izgovorom, da na svojem peskovniku lahko počne kar hoče.

Varuške so sklicale sestanek in se pogovorile s starši. Mali Poldek, (ime sem si izmislila, da bi zaščitila njegovo anonimnost,) ki je bojda lulal na javnem mestu, je ves čas neutolažljivo jokal. Ujele so ga celo kamere neke poljske televizije (kadri so bili potem sicer uporabljeni v prispevku o vzgoji otrok istospolnega para, a nič ne de) in potem je spregovoril.

Ustnice so se mu zatresle in kolena malce klecnila (še dobro, da je bila tam mama Gabrijela - ime je seveda izmišljeno), a potem je spregovoril.

“Jaz nisem lulal na peskovniku. Sosedov Tinček (ime je anonimno) laže, da se kar kadi za njim!” Dvignil je desno pest in jezno požugal, z nogo zarisal dolgo črto v tla, našobil ustnici in jezno odvihral stran. Sosedovi so obmolknili, se spogledali in se razšli. S tistim zaskrbljenim pogledom na obrazih.

Res, trdnih dokazov ni bilo. Pri početju, naj bi ga ujela zgolj sosedova Rezika in Gabrijelček (naj spomnim, kamere so ga zabeležile šele v joku) in onadva morda lažeta. Trdnih dokazov ni bilo in pravzaprav se nikomur niti ni dalo raziskovati dalje.

In spomnim se, da se je ta zgodba kmalu razpršila v igriv vsakdanjik, a malega Poldka otroci še danes zmerjajo z jokico in s prstom kažejo za njim, zadnjič pa mu je Helenca iz njegovega (!) peskovnika celo pokazala jezik.

Priznam, majhna deklica v meni ob takih priložnostih umira od smeha. Zadnjič se je prav valjala (od smeha, jasno) v svojem majhnem peskovniku in cukala sosedove za lase.

Otroci pa so se mirno igrali dalje.

Katja Lenart