Nekoč sem slišala nek vic oz. zbadljivko o Slovencih in Sloveniji. Če bi obstajal deseti krog pekla, prosto po Danteju, bi bili v njem – samovšečni, torej Slovenci. Slovenski egoizem je, zlasti med t.i. južnjaki, že kar pregovoren. Vemo, da se to pozna tudi pri športu, ki je pri Slovencih pretežno individualen. Seveda obstaja razlika med egoizmom in individualnostjo, a vsekakor sta pojma bližja kot pa npr. egoizem in kolektivni duh.

Slovenija je majhna, o tem smo pisali. Nič novega. A kljub (samo)kritičnosti, ki sodi na vrh »intelektualnega altruizma«, se mi dozdeva, da majhnost Slovenije ni vselej najbolj pomembna stvar.

24. septembra je Američane nagovoril predsednik George Bush. Bil je eden izmed bolj dramatičnih govorov v zgodovini njegovega predsedniškega mandata. Bil je podoben napovedi izrednega stanja. Kakšen Irak se obeta tokrat? Nič zunanjega. Tokrat gre za interne ameriške zadeve. Za grožnjo kolapsa gospodarskega sistema. Za obetajočo recesijo. Najbolj dramatični stavki so se glasili: »Gre za izredno obdobje v ameriški ekonomiji.« »Celotna ekonomija je v nevarnosti.« »To niso normalne okoliščine.« »Milijoni Američanov lahko zgubijo delo.« Le kako se počutijo ob takem govoru Američani? Kaj pravzaprav doseže Bush s takšno retoriko? Ima smisel nastopati ali ima smisel ukrepati? Zakaj ni ukrepal prej? Saj se zadeve ne zgodijo čez noč. Predsednik Bush se je znašel pred paradoksalno situacijo. Številni teoretiki so mnenja, da se ameriška trda politična linija tvori na podlagi preganjanja zunanjega sovražnika (od tod »os zla« in, vice versa, »teorija zarote«). Zdaj tega zunanjega sovražnika ni več oz. je tako zakrit, da ni mogoče pokazati s prstom nanj. Je mogoče kriviti globalizacijo in radikalni gospodarski liberalizem, če ga je »ameriški sen« sam ustvaril? Gre za ekonomsko krizo širših dimenzij. Dregne namreč v srčiko konstituiranja t.i. ameriške nacionalne identitete. Demokrati so se na nek način takoj odzvali na Bushev poziv k enotnosti, saj je Obama celo prekinil predsedniško kampanjo.

Ugibamo lahko, kakšne posledice bo imela ameriška kriza za Evropo. Pomislimo, da tudi današnja Slovenija sloni na kreditih. Številni državljani imajo domove postavljene na t.i. virtualnem denarju. Nove nepremičnine pa kar rastejo kot gobe po dežju. A povprečni Slovenec je prezadolžen. Da ne govorimo o tem, da se nenehno dražijo osnovne življenjske potrebščine. Najbolj hrana. Nove in nove napovedi. Amerika in Evropa tako, po sili razmer, postajata vse bolj povezani.

A medtem se v Sloveniji ubadamo s procenti. Glavna tema je, ali so bile volitve goljufija ali ne. Ali torej držijo tisti odstotki razlike, ki ločijo zmagovalca od poraženca. Zdi se, da se odgovor skriva zgolj - v čimbolj enostavni pravni proceduri. Za katero ne smemo izgubljati preveč časa.

Odstotki so zadeva majhnosti. Nas pa, zelo kmalu, čaka brutalna prihodnost. Veliko večja zgodba. Na tem se bo kresala resnična volilna zmaga. Na to se je treba pripraviti. Slovenci smo – upajmo zgolj za hip – izgubili zmožnost empatije do resničnih problemov.

Če me spomin ne vara, je tudi Bush prešteval glasove na Floridi. Ob koncu mandata pa napoveduje gospodarsko katastrofo.

Včasih velikost (odstotkov) ni pomembna. Včasih velikost sploh ni pomembna.

Tatjana Fabiani