Komentar - Igor
26. september 2008 ob 15:12 | Vest |V 47. letu starosti je umrla srbska filmska igralka Sonja Savić. Zakaj sem se zdrznil, ker me ta tragična vest ni presenetila? Njena prerana smrt je bila že zapisana v mojih slutnjah zato, ker je bila Sonja Savić poosebljena krhkost in človeška ranljivost in tisto čemur pravimo brezkompromisna človeška pokončnosti. Po drugi strani ji je usoda namenila surove čase in v teh časih še posebej surove kraje. Sonja Savić je bila živa negacija svojega časa. Tragični konec je tako v naši zavesti nekako prisoten od začetka. Jan Cvitković je imel srečno in profesionalno zanesljivo roko, ko jo je zasedel za svoj film Kruh in mleko. Njen lik dobesedno nosi občutljivo Cvitkovićevo pripoved. In film je Savićevo ljubil, kajti film ne mara igre. Film ljubi razkrivati osebnosti igralcev, ne njihovih igralskih person, ampak njihovi pristno, osebno človeško naravo. Nesebična človeška darežljivost, dobra, odkrita duša, pa so tiste redke vrline, zaradi katerih se zdi, kot da se jih filmsko oko razveseli do ganotja, kadar jih sreča. In zakaj imamo občutek, da je bila Sonja tudi naša, slovenska, čeprav je pri nas gostovala le dvakrat? Po moje zato, ker so take osebnosti, kot je bila njena, naravni mostovi med kulturami, saj gre za hipertrofijo univerzalno človeškega. Globoko v sebi mi take mostove pogrešamo, ker so redki in mi jih nujno potrebujemo. Zato je tudi smrt igralke, ki jo osebno nismo poznali, lahko nenavadno boleča.
Igor Koršič
26. september, 2008 ob 17:00
carica!
26. september, 2008 ob 23:06
lep komentar. redkokdaj slišiš, kaj tako pametno povedanega, sploh ker se je potrudil čisto iz osebnega poklona temu, kar ceni.
27. september, 2008 ob 11:11
R.I.P.
28. september, 2008 ob 13:35
Sobotna priloga, 27.09.2008
Sonji Savić
Mam te rad. Lepo spi
Nihče me ni mogel tako vreči s tira kakor Sonja Savić. In mislim, da jo je malokdo lahko tako ziritiral in včasih celo prestrašil, kakor sem jo lahko jaz. Pa vendar sva noro potrebovala drug drugega. Na neki način sva si bila usojena – in to ni samo popogrebno leporečenje.
Prvič sem jo zares opazil na neki majhni fotografiji v časopisu. Odpotoval sem v Beograd, da jo vprašam, ali bi igrala v filmu Kruh in mleko. Takrat že dolgo ni snemala in nihče ni natančno vedel, kje sploh je in kaj počne. Nazadnje sva se le srečala v kavarni na Vračaru. Prišla je vsa zgrbljena, čudno oblečena, lasje so ji zakrivali obraz, v rokah je stiskala načet zavojček napolitank. Ko sva naročila, je natakar zahteval plačilo vnaprej. Najbrž naju je imel za džankija. Sonja je dvignila glavo in ga pogledala. Kar je sledilo, sem si zapomnil za vedno. Natakar se je stresel, se vzravnal in skoraj trčil s petami: »Gospodična Savić, ste to vi? Oprostite, nisem vedel …« Takrat je že zelo dobro poznala tisti prostor – med prezirom in spoštovanjem.
Spomnim se snemanja v tolminskem stanovanju, ko se je sredi prizora zlomila in nisem vedel, kako naj jo pomirim. In sva šla na sprehod in zaželela si je splezati na zvonik. Čemela sva ob zvonovih, dež naju je pral skozi line, ona pa mi je povedala Staro zavezo od začetka do konca. Če bi še kdo znal tako obnoviti sveto knjigo, bi bile cerkve polne. Dež naju je pral in jaz sem se krohotal od začetka do konca. Potem sva se vrnila na set.
Pred oči mi prihajajo tisti posebni, redki trenutki, ko je bila srečna. Vidim prizor, ko jo Vasko na vespi odpelje s snemanja Odgrobadogroba in se smeje kot dvanajstletna punčka. Vidim, kako v tišini potujeva v mojem starem mercedesu, kako jo pogledam in kako me pogleda in kako pribijem Johnnyja Casha na ful in kako se ji usta razlezejo od ušesa do ušesa in kako podivjana od sreče začneva opletati z glavo in lasmi. Vidim naju na snemanju prizora, ko leži na postelji gola s harmoniko, kako se za trenutek sovraživa in prezirava in bi jo najraje ubil in bi tudi ona mene najraje ubila. In kako to postane najlepši prizor v filmu.
Ampak to niti ni več važno. Zadnje par dni ne morem misliti na nič drugega kakor na njo. Pravzaprav ne samo na njo kot osebo, pač pa še bolj na tisto, kar mi je pomenila oziroma mi pomeni na neki drugi ravni. Na neki način mi je predstavljala prevajalca med stvarnim in nestvarnim. Najbolje se je opisala prav sama, ko je rekla: jaz sem življenjski dekadent – med mano in stvarnostjo ni skupnih točk. Tisti, ki jo je poznal, ve, da je to čista resnica. Realni svet je bil zanjo bolečina, nujna oblika obstoja, iz katere je treba s pomočjo umetnosti čim prej zbežati. Ali pa ga s pomočjo umetnosti spremeniti. In na tej točki sva se srečala. Ko sem se odločil, da bom v svojih filmih vsaj za hip pogledal čez, na drugo stran, sem najbrž potreboval nekoga, ki bi bil v tem smislu toliko bolj nor in nesrečen od mene, da bi mi s tem vlil občutek varnosti in zaupanja. Zato sem kot daljinsko voden robot odkorakal po to noro žensko, polno božanske miline in utrganosti.
Ali kot je Sonja sama rekla: »Morda kdo misli, da smo bili srečni … Jaz sem bila srečna, kadar sem našla ljudi, ki so bili enako nesrečni kakor jaz.« •
Jan Cvitkovič
10. oktober, 2008 ob 17:40
Še bolj “globoko v Sonjo” je segel Teofil Prančič na kult. straneh Dnevnika. Nič patetično. A pravo.
12. oktober, 2008 ob 22:38
Škoda! Spomnil sem se na Janis Joplin - nekaj je bilo podobnega! Večno iskanje, polno stranpoti in na koncu neuspeh in konec! Škoda! Pa toliko je bilo nam danega in še več bi lahko bilo!