Olupek
20. september 2008 ob 11:00 | Nana O. |Ko sem bila otrok teh kurčevih lupinic ni bilo. Bile so neke hecne na pol športne torbe, kjer se je dalo otroka prenašati v ležečem položaju. Zelo praktično se je zapenjala na zadrgo in mene sta moja ljuba starša nosila v prav takšni, vijolične barve.
Bila sem prekleto priden otrok. Kukala sem v svet z velikimi temnimi očmi in bila tiha k miška. Oče je bil nor name. Razkazoval me je in neprestano hvalil, medtem ko si je mama radovedna in mlada ogledovala svet.
Ja, mladost in ljubezen sta norost…..za črne izjeme.
Lupinica je hudičevo seme. Tista zadeva v katero položiš dete med vožnjo in potem izsiljuješ celi planet. Tista nepogrešljiva zadeva, zaradi katere potrebuješ letališče in dvakrat širši prostor prehoda med policami v trgovinah. Lupinica, ki mi je tistega lepega popoldneva pokvarila dan in ubila vero, da dobri starši še obstojajo. Lupinica v kateri je jokal otrok na dežju, ko sem izstopila iz nabito polnega trgovinskega kompleksa. Njegova mama je srdito gledala in zasikala:,, Naslednjič parkiraj tako, da bom lahko dala lupinico od froca v avto!” Dež je padal na moj obraz, obrnila sem pogled proti svojem “kupeju” in ugotovila, da je parkiran zelo zgledno. Ko imaš enkrat “športni avto” se navadiš parkirat tako, da se lahko zaradi dolžine vrat normalno sedeš v avto in avto je bil parkiran čisto vredu. Ampak razvajenim mamicam bi bilo letališče premalo, ker lastna materinska nesposobnost zna na grde načine kazati “zjale”.
Obrisala sem kaplje s svojega obraza in se vrnila na parking. Miselno. Nisem rekla nič. Zložila sem stvari v avto in ostala mirna, kljub njenem neprestanem zbadanju za hrbtom. Odpeljala sem. Lupinica je dobila prostor jaz pa slabo voljo.
Ostala sem hladna, ker nisem razvajena, čeprav je v meni na poti domov kipelo.
Lupinica je zmagala, ker slabi starši vedno zmagujejo. Mame, ki so parale pizde so zdaj bogovi,ker smisel življenja je roditi in prenašati lupinico iz trgovine v trgovino. Medtem, ko mama zamišljeno izbira živila se otrok dere v plastični lupinici. Medtem, ko mama pomerja oblačila jo detece čaka. Medtem, ko mama klepeta s kolegicami na kavi se otrok, oblečen kot medved, “pajsa” na vročini. Medtem, ko mama izbira novi puder si otrok rine ključe avta v usta in se davi. Medtem, ko stari ljudje ne morejo hoditi in potrebujejo prostor so lupinice, barikade, nastavljene povsod.
Ampak svet je lep, ker imamo rodnost. Imamo bodoče prebivalce države, ki jim super starši kvarijo vtis sveta že z vstopom v lupinico. Stran od mame v novo lupino in iz tiste lupine v drugo lupino. Stran od telesa mame dobi otrok v zameno drugo “zabavo”. Pozornost mame zamenja ključ, vžigalnik, lističi sira, denarnica….Otrok joka in steguje rokice. Mamina pozornost je drugje in tako ostane, ker mama nima časa stiskati ga k sebi in mu kazati svet. Peljati ga iz periferije v center. Pokazati mu, da za ljubezen ni potrebno hlastati in jokati. Porkaduš, mački bolje vzgajajo mladiče! Mu dati ljubezen brez različnih lupinic in drugih dodatkov, ki samega bistva ne morejo zamenjati. Narediti človeka iz malega bitja, ki samo opazuje kako se mama ne znajde v tej potrošniški družbi. Ker to je naša prihodnost. Vsi ti mali izsiljevalci v vozičkih (nekateri sposobni hoditi), niso nič drugega, kot skvarjene pošasti slabega starša.
In mi? Hja, potrpeti. Otroci so blagoslov. Mamice so dosegle nirvano z rojstvom otroka in mi smo v tem primeru nepomembni. Smisel življenja je prisiliti vsako bitje, ki ga srečaš v poklon. Smisel je doseči svoje blesave principe, ker imaš otroka-opazovalca. Beleži in shranjuje vtise in golta zglede. Odrašča v nekoga, ki ne zna zaživeti in se osvoboditi slabega zgleda danega z strani staršev. Odrašča v ljubosumnega posesivneža, ki mora imeti vse materialne dobrine takoj servirane, drugače bo razbil lupinico.
Nana O.
20. september, 2008 ob 11:31
Tik tak, tik tak???
20. september, 2008 ob 12:14
Bravo! Odličen članek.Opisuje vse, kar tudi sama opažam kadar slučajno zaidem v kakšen nakupovalni
center.Grozljivo je, da mora cela družina po živila, kjer je poleti mrav mrzlo od teh klima naprav, ko pa pridejo v avto pa je ta razbeljen od vročine.Saj ni čudno , da so otroci toliko bolni.Moderne mamice pa
morajo obvezno z vozičkom na kavo s prijateljicami.Me prav zanima kaj ti otroci jedo, ko pridejo domov.
Kašice iz kozarčka in juhico iz vrečke.Po tem pa se čudijo, da imajo tako mali otroci že holesterol.
20. september, 2008 ob 13:55
Nana lepo spisano! Je pa vse skupaj nek krog, kajti vsaka naslednja generacija vzgaja otroke večinoma odnosno na to kako je bila sama vzgojena.
20. september, 2008 ob 14:03
“Mame, ki so parale pizde so zdaj bogovi”
Za tole bi se veljalo opravičiti vsem ženskam, ki so kdaj rodile in rojevale. Nekatere tudi po 20 ur, brihta.
Ko boš enrat rojevala ali pa samo bila zraven boš spremenila poglede in verjetno tole skrpucalo zgoraj zbrisala!
Ampak komplekse je pač nekako treba dajati ven, a ne?
20. september, 2008 ob 15:16
saj maš ene reči prav. meni osebno se zdi neodgovorno vzgajati otroka v slovenskem Bangladešu - t.j. Ljubljani - ker tam ni kvalitete življenja za froce. napiši še en komentar, ko boš imela 10. mesecev starega froca.
21. september, 2008 ob 0:05
Nesrečna.
21. september, 2008 ob 9:19
Pred kratkim mi je taka agresivna in neuvidevna mamica grobo izsilila prednost pred neko trgovino. Moje predvidevanje, glede na njen način vožnje pred križiščem, da bo izsilila, se je uresničilo in to je preprečilo trk. Na parkiišču pristopim do njenega avta, na sprednjem desnem sedežu nekakšna lupinica z dojenčkom v njem, na zadnjem mladi mož. Malo razburjen sem ji dejal, da naj vsaj zaradi otroka pazi kako vozi. Pa mi osorno odvrne, “če vas toliko skrbi moj otrok, potem prosim zaprite vrata, da se ne prehladi” !!?? Ni kaj, generacija bodočnosti.
21. september, 2008 ob 12:23
@duševni pastir,
po tvoji logiki, shizofrenijo lahko komentirajo le shizofreniki?
21. september, 2008 ob 14:54
“Mame, ki so parale pizde so zdaj bogovi,ker smisel življenja je roditi in prenašati lupinico iz trgovine v trgovino.”
na tem mestu Vam, Nana O., izrekam svoje priznanje in spostovanje. to je najlepsi stavek, kar sem jih danes prebral, pa ze cel dan bluzim po spletu…
22. september, 2008 ob 0:40
Nestrpna urbana zafrustriranka, ki jo nekje globoko peče vest, ker tudi ona nima otroka.
Samo ponovim lahko: tik tak, tik tak, ko bo stara 50 se bo pa vprašala da za njo ni nič - niti potomstva niti nekoga, ki bi ga zanjo skrbelo. Dokler je pa seveda na voljo mamica, ki se k njej zatečeš, kariera v zlagani službi in vedno novi tipčki, ki se mečejo za pozadnji modi zrihtano mlado frajlico, do takrat je pa lastni ego edino do koder seže pogled, vse kar bi spominjalo na potlačeni materinski nagon pa nočna mora. FUJ pa take babnice !!!
22. september, 2008 ob 5:03
Ja, Panter bi raje eno tako kmečko, fejst babo, ki bi ubogala na vsak njegov migljaj; boso, nosečo in za šporgetom. A so se zato borili vrli domobranci?
Sicer pa ne morem, da se s tistim o egoizmu malomeščanskih (in drugih) staršev ne bi strinjal. To so torej družinske vrednote: “Boli mene za vse, razen zame in za moje zlate otroke.”
22. september, 2008 ob 10:25
Se v bistvu strinjam z napisanim, čeprav bi sama izbrala malo manj grobe besede. Čisto jasno je, da je otrok z vsemi pritiklinami postal tudi modni dodatek in nov fensi voziček statusni simbol. Ta cela vrsta ležalnikov in prevoznih sredstev je najbrž res čisto nepotrebna. Zanimivo je, kako si ljudje hočejo kupiti občutek, da so dobri starši - čisto padejo na finte korporacij: če vaš otrok ne bo imel še tega in tega ležalnika, se ne bo dobro razvijal. Mladi starši (govorim seveda samo o srednjem razredu, reveži tu itak odpadejo) so odlični potrošniki, proizvajalci lupinic in ležalnikov in različnih koleščkov so lahko zadovoljni - seveda mora biti vse vedno čisto novo.
Da bi pa človek imel otroka, ‘da bi za njim kaj ostalo’, je izjava prenapihnjenega (ampak v bistvu negotovega) ega. Da bi jih imel zato, da bo nekdo ‘na stara leta skrbel zate’, je pa skrajno egoistično. Edina prava motivacija za otroka je, da hočeš nekomu podariti življenje, pa biti moraš popolnoma prepričan, da si pripravljen sebe postaviti na drugo mesto - in to za kar lep čas.
22. september, 2008 ob 12:10
Včasih ljudje niso delali takega hrupa okrog potomstva. Danes pa je MOJ otrok jebeno središče jebenega vesolja. Starši popolnoma pobebavijo in kar naenkrat ni več nobene druge teme pogovora, naenkrat je vsa okolica grožnja MOJEMU otroku, zraven gre še besno razkuževanje in podobno. Starševstvo je precenjeno. Grobo precenjeno.
23. september, 2008 ob 0:16
Spet ena mestna, k je jest sploh ne razumem! Sm si mislu tm “Mame, ki so parale pizde so zdaj bogovi,ker smisel življenja je roditi in prenašati lupinico iz trgovine v trgovino”. Poli pa začne o mačkah, pa ugotovim, da ta ženskica provzaprov razmišlja taku kukr mi na provinci. Sevedi, tu je tu, otrok rabi sam ljubezn! Vse ostalu so si pa zmisnli urbani potrošniški maherji. Kaj čmo, takle mamo!
24. september, 2008 ob 13:25
V olajšanje mi je spoznanje, da nisem edina, ki tako dojemam tole današnjo družbo.
24. september, 2008 ob 20:46
Ne morem mimo, da Nane ne pohvalim. Strinjam se. V bistvu sem čakal, da se spraviš še na to temo:))) Sama pa veš (leti na Nano), da te berem in spremljam. Meni je tvoje “kokodakanje” všeč že od prvega klika-veš kje.
panter @ Zanima me, če Nano poznaš? Očitno je ne….daleč od tvojega opisa je. Takih žensk je malo…to so tiste, zaradi katerih še orangutan postane človek.
Nanč@ Mal te moram branit :))) (zaslužiš si)
25. september, 2008 ob 0:16
rr ma kej tu je zopet ena kandidatka z unih strani za take kukr sm jest samske inu žjenske pomoči potrebne dedce? Ma kej je tu Sever cjeu kupid mobiliziru? Kaj čmo, takle mamo!