Plačna revolucija
18. september 2008 ob 11:44 | Jani Sever |Plačni sistem je otrok Gregorja Viranta. Začel ga je pred šestimi leti, pod vlado LDS, kot sekretar na notranjem ministrstvu. Končuje ga kot minister in kandidat SDS na volitvah 2008. Tik pred volitvami.
Mimogrede, si predstavljate, da bi SDS tako pomemben projekt pustila nekemu funkcionarju, ki ne bi sodil v ozki krog njenih ljudi. Za Viranta je bilo seveda že leta 2002 jasno, kam politično sodi. Njegova letošnja kandidatura je samo rezultat logične osebne evolucije. A to niti ni bistveno. Virant je eden najbolj priljubljenih slovenskih politikov in eden najbolj strokovnih. Da je nekdanja LDS to lahko upoštevala bolj kot njegova politična prepričanja, bi moralo biti zgled za vse stranke na oblasti. Tisto kar šteje, je njegova reforma, ki v temelju spreminja družbena razmerja.
Plačna reforma, s katero se določajo višine dohodkov v celotnem javnem sektorju, predstavlja podvig velikanskih razsežnosti, ki je povsem tranzicijski. Česa podobnega v družbah, v katerih ne poteka revolucija, enostavno ne more biti. Si predstavljate, da bi se takšnega podviga lotili v zahodni Evropi? Da bi se odločili spremeniti razmerja med višinami plač sodnikov, zdravnikov, novinarjev, uradnikov, učiteljev … Ideja je nepredstavljiva. Razmerja med njihovimi plačami so razmerja med vrednotenji posameznih poklicev v družbi. So pravzaprav temelji družbenega konsenza.
Šest let za pripravo takšnega projekta pravzaprav ni veliko. Na novo urediti razmerja za 160.000 zaposlenih je hudo zapleteno delo. Posebej, če je potrebno upoštevati konsenz velikega števila sindikatov, ki zastopajo posamezne panoge. A to, da nov plačni sistem Slovenija potrebuje, je bil konsenz praktično vseh političnih strank in tudi sindikatov, ki so zahtevali, da vključuje celotni javni sektor. Tudi znanost in sodstvo denimo. Čeprav to v resnici ne bi bilo nujno in je samo povzročilo veliko resnih konfliktov med pogajanji.
Virant je pogajanja vodil spretno. Dokaz je že to, da niso povzročila stavk in da so sindikati, čeprav ne zlahka, na koncu vedno dajali vtis zmernega zadovoljstva. Posebej letos, ko je postalo očitno, da je dokončanje velikega projekta pred volitvami postalo eden od najpomembnejših vladnih ciljev. Po vsakem zapletu, so se plače tistih panog, ki so dovolj zaostrile pogajanja, povečevale. Na koncu je bil Virant videti kot nekakšen dobrotnik, ki popušča na vse strani. In seveda je vprašanje, kaj je ob takšnem ravnanju sploh še ostalo od prvotno načrtovanega novega sistema.
A vsi so pričakovali, da bodo pred volitvami dobili prvo “novo” plačo in da bodo z njo zadovoljni. No, zgodilo se je nekaj drugega. Prve po novem izplačane plače so povzročile precej nezadovoljstva. Zdi se, da je novi sistem najbolj prizadel tiste, ki so že doslej imeli najmanj. Medicinske sestre, ki stavkajo na tako imenovani beli način, so samo ene od nezadovoljnih. Virant sicer pravi, da je zadovoljnih več. Vendar je to pravzaprav precej slaba tolažba. Predvsem zaradi trenutka, v katerem se plačna reforma zaključuje. Praktično na dan volitev.
Zdi se, da je pravo vprašanje, zakaj se je mudilo. Konec koncev se je projekt začel v času vlade LDS in nadaljeval v času vlade SDS. Ali ne bi bilo povsem vseeno, pod katero vlado bi se zaključil. Tako ali tako ga čakajo spremembe ne glede na to, kdo bo v nedeljo zmagal. To povsem jasno kaže zaplet z medicinskimi sestrami. A po drugi strani so osnove novega plačnega sistema tu. Kdor bi ga hotel podreti in se vsega skupaj lotiti povsem na novo, ga čaka Virantova pot. Dolga, zapletena in z negotovim izidom. Evolucija je običajno precej manj boleča kot revolucija.
Jani Sever
18. september, 2008 ob 12:38
Virant je en cigu migu, rad bi revna jajca strigu.
18. september, 2008 ob 12:39
Javni sektor je treba razbiti. Vsak segment se mora pogajati zase, ne da pri tem segmenti ovirajo drug drugega. Le tako bomo dosegli sicer normalni evropski nivo, kjer so ti segmenti večinoma ločeni in imajo v njih zaposleni plače odvisne od tega, kako ljudje posamezen segment vidijo, ocenjujejo, cenijo. Z drugimi besedami, posamezni segmenti si določajo vrednost in ceno veliko bolj odvisno od tržišča, kot je to pri nas. Pri nas je javni sistem, pa naj bo to šolstvo, zdravstvo ali pa kultura zataknjen v socializmu. Vsi omenjeni še niso šli skozi tranzicijo. Zakaj ? Je imelo morda gospodarstvo, kjer se je dalo hitreje pokrasti in predvsem več morda prednost. Je sistem kratkomalo prevelik, da ga v tej deželi ni Martina Krpana, ki bi se tega lotil. Se je morda čakalo, da se sistem sesuje, ker bo vlada, ki bo sistem rešila kot je poletel Pegasus iz pepela herojska, tista, ki bi se ga lotevala reševati sproti že pred 17 leti pa bi imela semo težave in bi morala vleči nepopularne ukrepe ?
Virantova rešitev je nateg veh in vsakega segmenta posebej. Virant se s “pogajalci” ni pogajal, ampak so se fantje usedli in dogovorili. Šlo je za dogovor in ne pogajanja. Ste morda prezrli mižikanje med Virantom in Kuštrinom na POP TV, ko sta soočala mnenja glede zdravstva (Trenja). Mižikajo si med seboj ne pogajalci pač pa pajdaši. Tako je to bilo. Uboga zdravniška čreda je potem drugi dan Kuštrinu ploskala, češ kakšen dosežek je bil narejen. Danes pa zdravniki vedo, da so bili kratkomalo nategnjeni. Ponovno. In to s strani istega Kuštrina, kot že večkrat. Podobno je v šolstvu in kulturi, če vprašate predstavnike obojih.
Skratka. Javna uprava in njeni deli bodo morali slej ko prej skozi tranzicijo. Hitro in premišljeno. Tukaj bodo morali politiki v naslednjem mandatu poslušati ljudi iz terena, ljudi, ki te sisteme resnično poznajo in ne ljudi, ki mislijo, da jih poznajo ker jih proučujejo v nekih navideznih laboratorijih v bolj ali manj navideznih in učinkovitih katedrah in pisarnih… Ni več čas, da se s filozofiranjem na te teme delajo doktorati, ki potem stojijo zaprašeni v NUKu in področnih fakultetah, pač pa bo treba preiti od besed k dejanjem, od teorije k rešitvam v praksi. Sicer pa vedite, da bo Slovenija še bolj tonila, kot je zadnja 4 leta in bo resnično postala banana rapublika pod Alpami, namesto tako željeni svetilnik Evrope…
18. september, 2008 ob 13:06
“Prve po novem izplačane plače so povzročile precej nezadovoljstva.”
Koliko je težak ta “precej”, se bo izkazalo kmalu.
Če bi bili zadovoljni vsi, bi bil projekt izpeljan popolno. Toda ali ni to nekoliko previsok kriterij?
Malo je predvolilno napihnjen, ane … … je bil spet srknjen požirek laškega preveč …
Drugače se pa strinjam: vlada je na tem področju izvedla podvig podvigov.
18. september, 2008 ob 13:09
Ficko, car! Daj, poišči še recept za rešitev zdravstva v beli knjigi, napisani v času socialno-solidarnega LDS ministra.
Kuštrin in ostali angeli ti bodo ploskali še pod anestezijo.
18. september, 2008 ob 14:48
Vsekakor je Virantu uspelo narediti nekaj, kar vsem ostalim “kurcem” v 12 letih ni. Zato naj ti “kurci” raje glave iz peska okopljejo, da ga slučajno ne dobijo nepripravljeni.
18. september, 2008 ob 14:50
Vsekakor pa je lažje govoriti kot pa nekaj narediti.
Lep primer so možganski trusti tipa Milan Mujovič Cvikl ali Darko Kos. Še s “kurcem” niso pametno v svojem življenju mrdnali.
18. september, 2008 ob 14:57
Jani dvoje si lepo izpostavil:
- zvajanje na isti imenovalec zelo različnih profesij (obči ekvivalent - denar)
- nerazlikovanje med javnim in državnim.
Če upoštevamo veliko nepreglednost matematičnih izračunov vsega skupaj pa je jasno naslednje: šefi imajo sedaj večjo moč, saj mimo uvrstitve v razrede odločilno vplivajo na stimulacijo (preko denarcev) delavcev, rezultat (hoten ali ne) pa je večja podložnost (je naključje, da je Virantov tast Brejc ob zapletih z Lipico izjavil: “Javni ulužbenec mora zgolj ubogati!”?). Nerazlikovanje med javnim in državnim torej ni naključje, gre za podreditev javnega politiki preko denarcev, na dolgi rok pa se računa na to, da bo trg itak odpravil javno. Nadalje. Če neposredna komandna/kapojska oblast odpove, je tu stimulacija plačevanja po učinku (npr. pri sodnikih) - oblast je tu neosebna, saj prevladuje odnos med kupcem in prodajalcem. Stranski produkt vsega skupaj - večja oblast nad ženskami - ni naključje da je večina javnih uslužbencev žensk (sodnic, medicinskih sester, učiteljic, tajnic, snažilk, uradnic itn.). Je cilj: KKK?
18. september, 2008 ob 15:02
Javnik
Da čujemo tvoj predlog? Mogoče se lahko stvar reši še pred volitvami :)
18. september, 2008 ob 15:19
Dragi Lolek, kar zadeva moj predlog, ga išči pri NSI:
Da premakneš goro, moraš najprej premakniti kamenček… in potem še enega.
Vse, kar lahko povem, raje naredim.
KKK= Kinder-Kuche-Kirche.
18. september, 2008 ob 16:44
http://www.finance.si/223871/Koliko_je_vreden_va%B9_volilni_glas
18. september, 2008 ob 17:45
Marko, Ficko ima prav. Keber je bil itak samo politikant in poln besed. Kamorkoli je v zdravstvu prišel je naredil škodo. Kakor je visoko letal tako je zdaj nizko padel…
18. september, 2008 ob 22:36
Plačna reforma je strel v prazno in vir bodočih konfliktov. Temelji na zgrešeni uravnilovki in nedomiselni razporeditvi plačnih razredov, ki v bistvu rušijo marsikatera logična razmerja.
Problematičen je tudi način kako se je minister Virant pogajal s sindikati. Z mešanico populizma in izsiljevanja je izsilil posamezne rešitve, ki se mu sedaj vračajo kot bumerang. Sindikate je na nek način peljal žejne čez vodo, saj nikoli ni predstavil jasnih analiz in simulacij novega plačnega sistema. Sindikati so mu več ali manj verjeli na obljube, ki so se izkazale za lažne.
Škoda, ki je bila narejena se bo pokazala šele čez čas.
18. september, 2008 ob 23:21
Jaka sposobnost pogajanja, ko pa je vlada spremenila zakon, da se ji ni treba več podpisati dogovora s sindikati, ki zastopajo večino zaposlenih, pač pa je dovolj z večino sindikatov! V praksi je to pomenilo, da je vrgel drobtinice majhnim sindikatom, velike pa pustil na cedilu. Kar poglejte si v kolektivne pogodbe, kdo jih je dejansko podpisal, in kdo ne.
19. september, 2008 ob 9:16
@BOTA
Se ti ne zdi, da žališ sindikate z tvojo izjavo.Oni so nepopustljivi, ko gre za delavske pravice pod desnimi vladami.:-)
19. september, 2008 ob 9:49
meni osebno je največja svinjarija dejstvo, da imajo zaposleni v gospodarstvu zajamčen skoraj enkrat višji dodatek za prehrano kot zaposleni v negospodarstvu, pa imajo vsi slovenci bolj ali manj enako velike želodce …