Naš izziv poslankam in poslancem, da se za nekaj ur preizkusijo v delu osebne asistence, poteka uspešno. Do sedaj smo imeli šest »volonterjev«, tako aktualnih poslank in poslancev, kakor tudi kandidatov in kandidatk na volitvah 2008. Vsi so delo opravili dokaj uspešno, po oceni uporabnikov in uporabnic pri katerih so bili.

A naše tokratne razmišljanje in pisanje se usmerja v to, da so skoraj vsi izpovedali zadrego in moralno dilemo pred tem, da se njihovo dejanje lahko interpretira kot cenena predvolilna poteza ali še huje, »izrabljanje invalidov« za dosego političnih točk in prepričevanje naivnih volivcev. Nekateri so želeli, da dogodka nebi beležili na kameri, saj so vztrajali na pojasnjevanju in razlagi, da to počno zaradi želje po novi izkušnji in spoznanju določene realnosti. Tudi v komentarjih na prispevke je bilo kar nekaj namigovanj in mnenj, ki so šla v tej smeri.

Na tem mestu želimo pojasniti in razjasniti, da je takšno sojenje, obsojanje in moraliziranje o tem, ali je to dejanje iskreno ali pa le del predvolilne kampanje in strategije, povsem odveč, nepotrebno in nesmiselno. Kdo koga potrebuje in kdo koga uporabi; politika nas ali mi politiko? Kdo lahko komu kaj da in kdo za koga lahko kaj naredi? Prav v odgovorih na ta vprašanja se skriva razumevanje politike, ki ni nekaj ločenega od nas, nam tujega in odmaknjenega, celo nedosegljivega in na kar nimamo in ne moremo imeti vpliva; zato postanemo pasivni, apolitični in brezbrižni. In prav s tem postanemo lahek plen političnih in medijskih manipulacij. Utvara osvoboditve od politike in iluzija o neodvisnosti o nje nas lahko zasužnji; in to je v »sodobni« in »razviti« družbi strategija gospodarskih ter političnih elit. Praviloma se pristane na veliko bolj preprosto, varno in lažjo logiko razmišljanja, ki gre nekako tako; mi, tukaj, državljani in državljanke ter oni, tam, politiki. Na nas, ki potrebujemo in na njih, ki nas kdaj pa kdaj rabijo, izrabijo in zlorabijo. Jim bomo dovolili, dopustili, se ne bomo uprli in borili?

Vendar tu vmes je še ena zelo pomembna sila, katero ne gre spregledati, ključen »posrednik«, medijator in medijant; MEDIJ. Mediji so tisti, ki producirajo in reproducirajo dogodek. To dejstvo je v današnji družbi vse bolj vidno, občutno in neizbežno. Kar mediji ne zabeležijo, ustvarijo in posredujejo, tega ni, to se ne dogodi, tudi in ko se zgodi.

Vrnimo se nazaj. Več kot petnajst let si v YHD-ju prizadevamo za cilj, ki se nam je zdel legitimen, logičen, samoumeven, razumljiv, opravičljiv in upravičen. Cilj doseči neodvisno življenje hendikepiranih; z vsemi razsežnostmi (enakopravnost in enake možnosti) ter pravico do osebne asistence (ki je za težje fizično hendikepirane temeljni pogoj za dosego le-te). V ta namen smo razlagali, utemeljevali, argumentirali, osveščali, razvijali teorijo in udejanjali prakso, a kljub temu našega jasno postavljenega cilja še nismo dosegli. Nismo še uspeli uzakoniti pravico do osebne asistence, tudi sedaj ne, ko je Slovenija ratificirala konvencijo OZN, ki nas k temu obvezuje in zavezuje. Izziv poslankam in poslancem je le še eden v seriji »kreativnih poizkusov«, da bi ta cilj dosegli. V predvolilnem času želimo tako opominjati politike ter tudi širšo javnost na pomembnost sistemske rešitve osebne asistence in vzpostaviti različne storitve v skupnosti kot alternativo institucionalizaciji.

Zato smo mi tisti, ki hočemo, da se politiki zavežejo k temu, da najdejo oz. sprejmejo konkretne zakonske rešitve. Seveda jih bomo budno spremljali in opominjali na njihove obljube in dolžnosti.

Elena Pečarič