čeprav sem imel manj, se mi odraščanje v socializmu ni zdelo tako težko kot življenje zdaj, ko nekateri bogatijo, drugi pa postajamo vedno večji reveži. preglasnim danes gobce zapirajo tožbe, včasih pa jih je fizično delo na golem otoku.

jep, težko je bilo. otrokom oblačil sicer ni bilo treba deliti, kot so jih morali naši starši, je pa že bilo tako pri športni obutvi. še posebej smo vedno najebali najmlajši. tako sem skoraj vso osnovno šolo z bratom delil za nekaj številk prevelike športne copate.

ker pa smo vsi škorci v puberteti sovražili svoje tastare, sem tudi sam začel dvomiti v avtentičnost njune koprodukcije v nadaljevanju genetske sestave. ’sem avtentičen fotrov pizdun ali pa poštarjev oziroma serviserjev pljunek?’ telesa namreč lažejo. starca nista presegla stošestdeset centimetrov, z bratom pa sva že pred dvajsetim letom postala skoraj dvometraša.

mati so pravili, da sva tako visoka zato, ker je nisva poslušala in sva na dan katastrofe v černobilu hodila brez dežnika po radioaktivnem dežju. oča ji nasprotujejo in trdijo, da sva zrasla v takšna mutanta zato, ker so v socializmu piščance, ki so jih zmleli v posebno salamo, katere smo pamži požrli na tone, pitali z rastnim hormonom. foter še doda, da so podobne hormone v nemški demokratični republiki preskušali na atletih, da bi po fizičnih proporcih ujeli afroameriške.

če je bila za kaj kriva hrana, je bila verjetno za najino rast kriva tudi viki krema. pa še poceni je bila. mama je namreč delala v kolinski. takrat, ko je bil na vratih njen jebač, je lahko spizdila kakšen karton viki kreme, čokolešnika, flavoraida, softyjev, čungalung in pez bombonov. tako ali tako je bilo vse družbena lastnina, zaradi vlage in kala pa je vratarju še foter bil pripravljen reči ‘hvala’.

hja, težko je bilo odraščati v blokovskem naselju, kjer so kmalu pozidali še zadnje otroško igrišče. ker odklonski pamži mladinskih centrov takrat nismo imeli, v tabornike pa so zahajali otroci hipijev in čistunov, je številne mulce že takrat očitna gerontokracija prisilila v postopanje po ulicah. med priljubljenimi dejanji je bila celo ekshibicionistična prostitucija, saj si že za poziranje pred drkajočim promiskuitetnim starim prdcem prejel dobre denarce ali vsaj kup sladkarij.

ker sem bil, za razliko od današnjega pogleda v ogledalo, takrat lep deček (imel sem ženski obraz in dolge noge) sem bil na tem področju še posebej uspešen. in še celo zaslužil sem. delno sem financiral celo svojo participacijo v šoli v naravi, ker proletarska starša tega zalogaja v celoti nista zmogla. tipičen dialog med naivnim fotrom in iznajdljivim pankrtom, ki pa se niti nisem lagal:
»kje si pa dobil ta denar?«
»priden sem bil. pomagal sem ostarelim.«
»če je res tako, pa lahko greš.«

in ko smo že pri dialogih, je naslednji, ki se ga spominjam, pogovor med kolegoma iz otroštva v situaciji prerekanja med dvema mulcema ‘kdo ima boljšega očeta’. za razliko od mene sta bila moja kolega kitek in pljuvač na področju prostitucije pripravljena iti do konca, saj sta bila v to najprej prisiljena (izhajala sta namreč iz pijanskih in pretepaških družin), ko pa sta se navadila, nista poznala kakšnih posebnih moralnih predsodkov. fukali so ju v prepognjeno koleno ali pod pazduho, včasih pa celo v presredek ali med ritnici, ki sta ju stiskala. pravita, da nikoli nista fasala v rit. še danes verjamem, da nista. konec koncev ali pa začetkov sta bila še premajhna, pa tudi do kakšne infekcije pri razpiranju njunih sfinktrov bi lahko prišlo. je pa res, da sta ga včasih komu celo povlekla, če je le bil prej namazan z viki kremo, ker sicer kmalu dobi okus po dreku, kot je nekoč trdil eden od njiju.
nekoč se je torej prerekanje ‘kdo od njiju ima boljšega fotra’ kvalificiralo iz analov v finale:
kitek: »moj foter ima pa večjega kurca kot tvoj!«
pljuvač: »ah, daj, nakladaš! kako pa to veš?«
kitek: »ker me po mojem fotru bolj v riti peče kot pa po tvojem!«

bilo je pa tako, da smo s prostitucijo in drugimi prepovedanimi dejanji kmalu prenehali, saj so nas nadomestili starejši in številčnejši fantje. ti so poleg ukradenih koles in zasužnjenih fantov (v tej skupini so bili predvsem piflarji in druge omega živali) ponujali odraslim v odkup celo zasužnjena dekleta. na enega slabših dni v svojem življenju so me ujeli med postopanjem po njihovem pločniku, in ker nisem želel postati njihov kurcolizalski suženj, so me zbrcali, da sem zgubil zavest. nato so me odvlekli v njihov brlog. zbudilo me je šele ugašanje cigareta na mojem obrazu. predramil sem se v kleti bloka na klanski ulici. lokacijo sem poznal, saj sem v podzemne prostore enakega bloka prinašal marihuano nekemu ostarelemu hipiju. ujetnik neznano znanega kletnega mesta.

nakopičeno odvečno energijo sem nato preusmeril v vsesplošno prestopništvo, ki se je najbolj poznalo na uspešnosti v šoli. v zadnjem letu osnovne šole sem velikokrat zapadel v nemilost ravnatelja. ta pizda stara kumrovška je bila na položaju zato, ker se je med vojno skrival, na dan osvoboditve pa v rokah držal rdečo zastavo in se je, prav po naključju, fotografija s tem motivom znašla na naslovnici partijskega časopisa. ker me je torej ta stari prasec bradavičarski s povešenimi jajci do kolen velikokrat kaznoval, sem moral med drugo šolsko pavzo nekemu še starejšemu partizanskemu mehkemu kurcu v naši ulici cel mesec prinašati kosilo iz šolske kuhinje. šlo je za set treh posod; ena nad drugo in v prvi, na vrhu, je bila vedno juha. skoraj vsakič, ko sem vstopil v staroprdčev blok, sem dvignil pokrovček in pljunil vanjo. nekoč, ko je bila še posebej gosta, (krompirjeva ali zelenjavna, ne vem, ne spomnim se več dobro), pa sem, misleč na pritlikavo joškarico samantho fox, vanjo zdrkal celo svojega kurca. ’saj stari itak nič ne bo okusil, ker ima brbončice sfukane od fafanja premraženih partizanskih kurcev, ki so to počeli, da ne bi zmrznili od skrivanja pred švabi!’

kmalu zatem, mi ga je prvič zdrkala in pofafala druga oseba. nekoč mi je za prepisat prinesla zvezke sošolka, ki sem ji bil izjemno všeč. zgodilo se je v kopalnici, saj sva z bratom delila sobo, ta kurac pa je bil vedno doma in s svojim kolegom nabijal igrice na comodorre 64. ker mi je na stranišču sošolka pribila, da mi smrdi po ospen tabletih, ki sem jih takrat žrl zaradi bolezni, sem kurca zarinil v sveže odprt kozarec viki kreme, nekajkrat zašraufal v mehkobo in ji ga ponudil. vsega je zlizala, prišlo pa mi je kar dvakrat zaporedoma. naslednje jutro sem opazil kako iz kozarca brat beza viki kremo in maže kruh, pa mu nisem povedal, ker mi prasec čez vikend ni hotel pustiti igrati igric na računalniku, pa sem bil jaz na vrsti.

potem je vztrajno nastopila adolescenca in z njo postopno osvobajanje in odraščanje. čeprav imam zdaj več namazov, se rane otroštva niso zacelile in z njimi ne ljubezen do viki kreme.

gregor rozman