»Joj, kako čas beži in kako je bilo razburljivo tiste dni, ob zavzetju Metelkove.« Kot študenti smo se znašli sredi zgodovinskega dogajanja, med intelektualci, aktivisti, alternativci, umetniki, novinarji. Z velikim upanjem, navdušenjem ter spoštovanjem smo skušali biti del dogajanja. Ideja za YHD je bila v nastanku, a odločitev za neodvisnost in avtonomnost je dozorela in padla že pred tem. Zato je bilo iskanje prostora na Metelkovi, prostora drugačnosti med drugačnimi, med različnimi, a enakimi, povsem samoumevno in logično dejanje.

In tudi, ko je začetna zagnanost in evforija minila ter so nekateri odšli, smo bili veseli, da smo našli tu svoj kotiček, svoj Klub SOT 24,5 v mestu. V mrazu smo si kuhali vino in si ob svečah brali poezijo. Koliko razstav, koliko čudovitih koncertov, koliko predavanj, ki nam bi jih lahko zavidala katera koli fakulteta. Freudovska šola, pod vodstvom dr. Dušana Rutarja, je trajala kar šest let. Prenavljali smo udarniško in solidarnostno, tako kot počnemo to tudi te dni.

Seveda na Metelkovi ni vse zgolj poezija in harmonija, so tudi problemi in notranja trenja, ki zagrenijo, ki bolijo, a jih je treba znati preživeti, prebroditi. Mnogi so odhajali in zapuščali Metelkovo za druge boj udobne prostore in prestižnejša mesta. Mnogi so se čudili ali nas celo obsojali, kaj sploh počnemo tam, med vsemi tistimi narkomani in drugo »golaznijo«, ki se tam zbira. Velikokrat so me spraševali ali me ni strah biti ponoči na Metelkovi? Kako, prosim!? Prav tu sem preživela najlepše študentske noči. In ne veste kako lepo je, iz koncerta v Cankarjevem domu ali iz predstave v Caffe teatru, oditi na koncert ali predavanje na Metelkovo. Vse to se da in je mogoče, če nimaš ali bolje, si ne postavljaš mej in omejitev v lastni glavi, v lastnem razmišljanju, če odvržeš predsodke za seboj, če si odprt za drugačnost in nove izkušnje. Tako lahko okusiš svobodo, saj nisi pripadnik čredne skupine, ampak postaneš nomad in greš, kamor ti veli razum in vleče srce; enkrat tja, drugič »tle«.

Zato nekateri na Metelkovi še vedno ustvarjamo in vztrajamo. Niso nas uspeli zmamiti in omamiti, da bi se pasli gor in dol po BTC City. Na Metelkovo ne bežimo, se ne skrivamo in se ne zatekamo, ampak tudi tu živimo in pišemo svoje zgodbe. Zgodbe ljudi in skupin, ki skušamo ustvariti nove družbene prakse in reartikulirati vladajoči družbeni red.

Neodvisnost je in se kaže najprej kot stanje duha ter je hkrati tudi odločitev za življenje; zato tu ni prostora za kompromise, stran poti ali bližnjice. Gre pravzaprav za način mišljenja oz. razmišljanja, najprej o sebi in seveda nujno tudi o drugih, razmišljanje, ki mora biti odločno, avtonomno in jasno.

»Marginalci«, ki se zbiramo na Metelkovi, mestu v samem osrčju mesta Ljubljana, smo v marsičem deprivilegirani. Vendar trdimo, da je možno to izkušnjo depriviligiranosti izkoristiti v boju za enake možnosti in doseganje enakopravnosti.

Čeprav se sliši nenavadno in je skoraj paradoksno, so deprivilegirani privilegirani prav kot potencialni nosilci emancipacije in neodvisnosti, saj jih družbena razmerja, v katera so vpeti in okviri v katere so ujeti, postavljajo in neposredno napeljujejo, izzivajo in silijo k uporu ter spreminjanju obstoječega stanja.

V tem vse splošnem malodušju, v individualnem konformizmu, kjer se zapoveduje kopičenje, uživanje, izstopanje in uspešnost, so mesta kot je Metelkova mesto še bolj pomembna in dragocena kot je to bilo pred 15 leti. Seveda pa je na nas, da to mesto napolnimo z vsebino in duhom, ki bo šel preko obzidja bivše vojašnice, zajel mesto Ljubljana in odplaval naprej tudi onkraj mej Slovenije in schengena.

Elena Pečarič