»Politika je kurba« je pogosta fraza, ki jo izrekajo tako moški kot ženske, da bi v njej povzeli in strnili svoje razočaranje nad politiko. Nad tem, da je politika podla, skorumpirana in ne izbira sredstev, da bi dosegla zastavljene cilje ter ohranila svoj namen; reprodukcijo moči in oblasti. S to frazo se že a priori in dokončno obsodi vse in vsakogar, ki se s politiko ukvarja. A vendarle se ta fraza, žal tudi v praksi, mnogokrat udejanja. Učinek je tako prav nasproten od tega kar bi bilo potrebno storiti in narediti.

Iti se drugačne politike, politike akcije in dejanj, politike množične participacije, enakih možnosti, politiko ljudi in politiko za ljudi. Je mar utopično verjeti, da se to da, da je to sploh možno? Razvijati takšno politično usmeritev znotraj obstoječih pravno-formalnih okvirjev, ki so naravnani po meri močnejših? Nekateri verjamemo, da je mogoče in vredno; vsekakor pa treba poizkušati.

A poglejmo iz drugega zornega kota. Politika, kot taka, sama zase in po sebi, ne obstaja, če nima predstavnikov ali akterjev, ki jo sestavljajo, oblikujejo in nenazadnje ji dajejo tudi vsebino ter usmeritev. Glavni akterji politike, pa so zaenkrat v veliki večini še vedno moški. Izkušnja in opažanja pri obiskovanju sej delovnih teles v Državnem zboru ter dinamika sestankov in način odločanja, nakazuje na še vedno občutno razliko in neenakopravnost, ki jo navkljub vsem lepim besedam, ženske, znotraj slovenskega parlamenta, doživljajo in živijo. Gre za opažanje in refleksijo nad tem, zakaj je ženskam težko prodreti ali uspevati v politiki. Morda se omenjena poslanka, ki mi služi za zgled, v mojem opisu ne bo prepoznala ali pa se z njim strinjala. Pa saj to ni potrebno, dovolj je, da vidimo učinke in rezultate, ki so dober in zgovoren dokaz za naše trditve. Gre za igro nezavednega, na pristajanje ali obstoj v določenih vlogah, odgovarjanje na pričakovanja in delovanje po vnaprejšnjih ustaljenih vzorcih obnašanja in vedenja.

Poslanka SDS ga. Alenka Jeraj. Z njo sem bila v prvih dveh letih sedanje vlade, večkrat v kontaktu glede sprememb Zakona o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije. Nekako so ji dodelili, da se o tem pogovarja z mano. In res bila je pripravljena poslušati in vse je kazalo, da tudi razume problematiko in si prizadeva najti ustrezne rešitve. Ko pa so šle odločitve vlade v drugo smer, od deklariranega namena in sem zahtevala pojasnila o izginotju prvotnega predloga zakona, smo se ponovno dobili na sestanku v Državnem zboru. A tokrat ga. Jeraj ni bila več sama, ampak v spremstvu treh drugih kolegov poslancev iz koalicije. Jerajeva je bila tiho, govorili in odgovarjali so le ti trije poslanci. Milo rečeno bedarije in nesmisle, saj so govorili na pamet in o zadevi niso vedeli nič. Lahko si predstavljate moje ogorčenje in jezo, kar sem tudi jasno izrazila prisotnim. Gospa Jeraj je bila vidno v zadregi. »A več kot toliko ni mogla narediti.«

Tudi na mnogih sejah delovnih teles so poslanke praviloma bolje pripravljene in argumentirajo svoje predloge, nato pa odločajo in odločijo moški. Da se razumemo, niti slučajno ne govorim o tem, da je ženska kot taka, že sama po sebi garancija za nekaj boljšega ali drugačnega. Govorim o tem, da ženske, ki jim uspe priti v Državni zbor niso prišle na cilj, ampak so svojo pot šele začele. In tega bi se morale zavedati ter temu primerno nastopati, ne pa, da pa, da tudi kot poslanke prevzemajo ali pristanejo na »pomožne« vloge znotraj poslanskih skupin oz. postanejo nekakšne tajnice, bolj izpostavljenih poslancev, ki se ukvarjajo z resnimi in pomembnimi temami. Sem pa tja, se jih pošlje v napad in postavi v prvo linijo, a le za hip, da pripravijo teren.

Tudi moja predsedniška kampanija je bila zaznamovana z nenehnim spraševanjem in sumičenjem, »zakaj to počnem« in »čemu to počnem«. Če gre za promocijo zgolj enega vprašanja, za izpostavljanje zgolj ene od mariginalnih skupin. Kakor, da znam in lahko govorim le o določenih temah, tistih, ki se pritičejo »invalidov« ali morda še sociale nasploh. Tudi moje pisanje o vprašanjih povezanih demokratičnostjo, militarizacijo, vsebino Lizbonske pogodbe in drugih podobnih, za žensko, nekonvencionalnih temah, ki se naj jih ne bi lotevala, po mnenju nekaterih »pogumnih anonimnežev«, je dokaz močnih predsodkov s katerimi je še vedno prežeta naša družba v odnosu do žensk, ki vstopamo v polje političnega in politike. Odločno in brezkompromisno.

Pogosto se tudi predpostavlja, da gotovo za nami nekdo stoji in prišepetava ali celo piše namesto nas. Na takšne in podobne insinuacije je pač treba biti pripravljen in jih prenašati ter prenesti. Nikakor pa nas ne smejo odvrniti od našega namena in početja, prej obratno, še bolj moramo biti odločne. To bomo, to že počnemo; tudi tukaj in zdaj!

Elena Pečarič