V vsakem predvolilnem obdobju se najdejo posamezniki na levem ali desnem bregu politične opcije, ki svojo percepcijo pojma demokracija radi primerjajo s tistim, kar se je rodilo v Kiosu sredi 6. stoletja pr.n.št.. Čeprav je šlo samo za uverturo v nekaj, kar je kasneje nastalo v Atenah in oblikovalo novo politično kulturo, ki se je kaj hitro razširila po vsej grški civilizaciji in podelila državljansko pravico samo vsem svobodnjakom, se antična demokracija danes predstavlja kot mejnik v politični sferi. Ljudem je prinesla svobodo, enakost med državljani, spoštovanje zakonitosti in ostale pravice, hkrati pa je z oblikovanjem pojma politike kot poklica, oblikovala prve nosilce razvoja modernega elitizma.

Henry Kissinger je nekoč zapisal: »Sloves, v resnici politično preživetje večine voditeljev, je odvisen od njihove zmožnosti, da uresničijo svoje cilje, kakorkoli so do njih že prišli. To, ali so ti cilji zaželeni, je razmeroma manj odločilno in pomembno.«. Vendar pa Kissinger v danem kontekstu ne pripomni, da je pomembno, da navadni državljani razumemo sodobno zvezo med politično dejavnostjo in služenjem denarja, pojmoma, ki sta danes praktično nerazdružljiva in omogočata nastanek nove in močne družbene interesne skupine, torej skupine politikov, ki z dogovori v svoji in ostalih sferah spretno vlečejo nitke, prefinjeno skrite pred očmi in ušesi javnosti.

Da ne gre za moderni družbeni pojav, ki se je pojavil v zadnjem stoletju ali dveh, je verjetno jasno. Politični elitizem je svoje korenine pognal že v genezi antične demokracije, nekako pred dvema tisočletjema in pol, se pravi v času, ko je naraščanje prebivalstva povečalo pritisk na privilegirance (avtokrate in tirane, ki jim je klanska ter plemenska ureditev omogočila ohranjanje svojih oblastnih režimov) in je sledilo obdobje silovitega družbenega boja. V kompleksni in intenzivni politiki mest je bilo pogosto potrebno dodeliti koncesije, da bi se ohranilo ravnovesje oblasti. Koncesije, ki so bile dane, še posebno v Atenah, so okrepile ekonomsko avtonomijo majhnih in srednjih kmetov kot tudi nekaterih kategorij poljedelcev. Položaj teh skupin so še izboljšale pomembne spremembe v vojaški organizaciji, ki so med drugim povzročile, da so polagoma napredujoči kmetje in poljedelci postali središče obrambne skupnosti. Ravno ta sprememba je nemara bolj kot katerakoli druga vplivala na prihodnjo politično strukturo nekaterih držav. Pomemben dejavnik za oblikovanje antičnih političnih elit je bilo tudi dejstvo, da so grške mestne skupnosti pridobivale ‘’smisel” za identiteto in solidarnost, ki pa je žal v resnici pomenila delitev na državljane in sužnje ter ostale ljudi. Med njimi so bile postavljene jasne meje. To identiteto pa je dodatno okrepila rast pismenosti, ki je, čeprav je antični grški svet ostal predvsem govorna kultura, pomagal pri upravljanju ter nadzorovanju ljudi in materialnih virov. No, in če pristavimo, da je bila teh privilegijev deležna le peščica izbranih ljudi (državljanov), je slika o zametkih zgodnjega političnega elitizma dokaj jasna.

Izognimo se suhoparnemu natolcevanju zgodovinskih dejstev in raje podajmo nekaj slikovitih primerov. Moses I. Finley, v svoji knjigi Antična in moderna demokracija, poda nekaj zanimivih ugotovitev, ki segajo v 413 pr.n.št., torej v leto, ko je Atene dosegla novica o njihovem porazu na Siciliji. Državljani, besni nad propadlimi obljubami atenskih govornikov, ki so jih nagovarjali k odpravi, so zahtevali kaznovanje odgovornih, a kaj hitro so ugotovili, da so odpravo podprli sami. Kot piše Tukidides, se skupščina čez pet dni vnovič sestane z namenom odobritve ponovne oborožitve. General Nikias izkoristi priložnost in hoče doseči zavrnitev celotnega načrta, a naleti na številne nasprotnike, ki Nikiasa preglasijo in ga tako porazijo. Tukidides priznava, da je bila zagnanost vseh državljanov, hoplitov (ki so izhajali iz bogatejše polovice državljanov) in navadnih ljudi, za uresničitev načrta tedaj še večja kot pred tem. Glasovali so za. Tistih nekaj, ki so še vedno nasprotovali, se je vzdržalo glasovanja, da ne bi bili videti nedomoljubni. In kaj ima vse skupaj s zgoraj postavljenimi tezami o zametkih političnega elitizma v antični demokraciji?
(Poraz atenske vojske na Siciliji. Vir: http://www.heritage-history.com)

Govorci, njihova imena, razen enega, so se žal izgubila s tokom zgodovine, ki so se postavili nasproti generalu Nikiasu, so odpravo zagovarjali iz napačnih razlogov in svoje dosegli z izkoriščanjem nevednosti in čustev skupščine. Zveni znano? Eden izmed govorcev, Alkibiades, je pritiskal najmočneje od vseh, ker je hotel onemogočiti Nikiasa, ker je imel osebne ambicije in je upal, da bo na položaju vojskovodje v tem podvigu dosegel slavo in bogastvo, in ker so bila njegova ekstravagantna in razuzdana nagnjenja dražja, kot si jih je lahko zares privoščil. Ugled vojskovodje kot antični statusni simbol torej in igranje z ljudmi in njihovo prihodnostjo za doseg le-tega.
(Alkibiades. Vir: http://www.vroma.com)

Za argumentiranje naše teze, bi lahko navedli še številne druge primere. Omenili smo že segregacijo ljudi glede na to kdo je državljan in kdo ne ter lobiranje glede uveljavljanja osebnih interesov v skupščini, dodamo pa lahko še primer sestave skupščine v različnih momentih. Finley piše, da lahko s pomočjo nekaterih namigov v virih ugibamo, na primer, da se je sestava običajno nagibala na stran starejših in premožnejših, kar vodi v odločanje o različnih zadevah v ”pravih” trenutkih – znano je glasovanje o ukinitvi demokracije v letu 411 pr.n.št., saj so bili najlojalnejši podporniki demokracije, ki so predstavljali predvsem mlade, v vojni pripravljenosti, oligarhi, ki so zajemali predvsem starejše državljane z nakopičenim bogastvom, pa so ostali v skupščini. In ker je šlo za čas neposredne demokracije (relativno majhno število državljanov) je bilo med ljudmi več kontakta, kar je pomenilo več prijateljstev in posledično več skupnih interesov.

Hja, ali se lahko po vsem povedanem sploh lahko legitimno sklicujemo na antično demokracijo kot na demokracijo, ki jo poznamo danes? Politika antičnih Aten, ob katero smo se predvsem obregnili, je imela nedvomno zelo nedemokratičen temelj, vendar moramo razumeti, da je bila izbira med vlado peščice ljudi ali vlado velikega števila ljudi takrat pomenljiva izbira, še posebej, ko pride do možnosti vlade enega, tirana. Oblikovanje novega političnega sistema pa je žal zahtevalo svoj davek, ki ga ljudem ni uspelo odplačati tudi takrat, ko so neposredno antično demokracijo prečistili in jo zaradi širšega ter številčnejšega spektra državljanskih pravic, preoblikovali v posredno demokracijo. Ostal je manjšinski profil ljudi, ki bo na takšen ali drugačen način težil k doseganju zastavljenih interesov, ne glede na ceno prihodnosti večine.

Marko Orel