Parlamentarne volitve v letu 2008. Stranke se vsake po svoje predstavljajo in postavljajo. Tekmujejo, da bi nas osvojile in prepričale. Ena od stalnic, ki se jih stranke rade poslužujejo za propagando in samopromocijo je razglašanje koliko predstavnic ženskega spola jim je uspelo vključili na svoje kandidatne liste. Število kandidatk se izraža v procentih in tisti, ki celo presegajo zakonsko določeno kvoto, se s tem še dodatno pohvalijo. Tako kot na primer SD, ki so ponosni, da so vključili v svoje vrste kar 36% žensk; » s čimer so zakonski okviri precej preseženi«.

V 21. stoletju, v t.i. razviti zahodni družbi, ki se ponaša z demokratičnostjo in kjer naj bi veljala enakopravnost spolov, je takšna samohvala še kar puhla, če ne že kar bedna. Govori prav nasprotno temu za kar si stranke prizadevajo pri tem dokazati in pokazati. Da so dovzetne in odprte, uravnovešene z vidika spolov in da omogočajo enake možnosti. Seveda pa je takoj jasno, da temu ne gre tako z lahkoto verjeti. 36% žensk je le ena tretjina. Pravo vprašanje, ki si ga gre zastaviti je, kje bodo kandidatke kandidirale, v katerih volilnih enotah ter seveda, kolikim jih bo uspelo premagati (moško) konkurenco in zmagati; torej priti v parlament?

Politika, tista, ki ima moč in odloča, čeprav ženskega spola, je še vedno v domeni moških in se igra po »njihovih« pravilih in okvirih ter na »njihov« način. Igra, ki je vnaprej naddoločena in dominirana z moške strani.

A zato ne gre kriviti zgolj moških, ampak mora biti podana samokritika in iskanje razlogov za takšno stanje ter ravnanje mora priti najprej s strani samih žensk. Zakaj ne vstopamo v politiko bolj aktivno, bolj odločno in bolj samozavestno? Na »svoj« način! Brez moških pokroviteljev, ki nam kdaj pa kdaj blagovoljno ponudijo možnost ali priložnost, da spregovorimo? Pri tem pa si še pripisujejo zasluge in pričakujejo hvaležnost, ker so to »strateško« potezo sploh naredili. »HALO!«

Ob moji lanskoletni kandidaturi za predsednico RS je bilo pogosto vprašanje, ki sem ga dobivala praviloma od novinark; «Ali mislite, da so časi že dovolj zreli za žensko predsednico?« V mojem primeru je imelo to vprašanje še podvprašanje oz. je vsebovalo podmeno, ki se je glasila, če so dovolj »zreli« za hendikepirano žensko; in že s tem bi se morala zadovoljiti, da niso rekli invalidko. Kaj zaboga sploh pomeni fraza »dovolj zreli časi« ali druga inačica »dovolj zrela družba«? Kako hudiča postanejo zreli ali dozorijo, če ne tako, da jih posameznice/posamezniki s svojimi potezami, aktivnostjo in angažiranostjo postavljamo pred dejstvo, da morajo dozoreti. Če bi se dejansko resno ukvarjala z vprašanjem o zrelosti naše družbe in bi se na podlagi te presoje odločala za kandidaturo, bi bila ta odločitev ali poteza dokaj nesmiselna in razvrednotena ali ne!?. Potem bi imela podporo velikih strank, sponzorje in druge zainteresirane podpornike, velik štab s pisarno…skratka vse tisto kar so imeli tisti, ki so bili predstavljeni kot veliki. Potem se jim tudi medijska manipulacija in nezakonito ravnanje spregleda. Prav zato, ker časi in družba še niso zreli, moramo narediti vse kar lahko in še več. Tiste, ki lahko, znamo, zmoremo in si upamo, da delamo spremembe in odpiramo priložnosti.

Tudi zato se ukvarjam s politiko in političnim, ker hočem konkretne spremembe in napredek, ne pa premlevanja in pogrevanja starih zgodbic, ki vzdržujejo in ohranjajo obstoječa razmerja moči.

Letos se bodo prvič uveljavljale ženske kvote, kar pomeni, da na listi noben spol ne sme biti zastopan z manj kot četrtino skupnega dejanskega števila kandidatk in kandidatov. Mnogi so mnenja, da so kvote nesmiselne in da bi edini kriterij moral biti sposobnost kandidatke/kandidata, ne glede na spol. Lahko bi se s tem celo strinjala, a zakaj se ta argument uporablja zgolj, ko gre za vprašanje oz. diskreditacijo ženskih kvot, ne pa tudi moških kvot. Bolje povedano, kriterij sposobnosti se uporablja zgolj, ko gre za ženske, ki naj bi zasedale mesta moči, ki so bila oz. so v prevladi moških in se ga ne aplicira tudi na moški spol. Ženske se moramo šele izkazati in dokazati, da znamo in smo sposobne biti in delovati v politiki. Za moške pa se to že predpostavlja, da jim je dano in tudi, ko ali če se izkaže, da niso primerni, sposobni in ne znajo se jim to pač dopušča, odpušča in tolerira ali pa celo postane prednost, saj so potem primerni za različne politikantske preobrazbe.

Praviloma so področja namenjena za ženske že v naprej predvidena in znana. To so predvsem sociala, kamor seveda spada družina, šolstvo, morda zdravstvo in še kultura. Nikakor pa ne ali vsaj temu do sedaj ni bilo tako, ekonomija, gospodarstvo, okolje, zunanja politika, notranja politika in obramba. Zakaj ne; in kako, da ne?

To so prestižna mesta in področja na katerih se tekmuje, se merijo ali se pokažejo »pravi« politiki in seveda »pravi« moški z vsemi potrebnimi atributi. Tu se meri in izkazuje prava moč in tu je sedež oblasti. Na ta področja v Sloveniji ženske še nismo vstopile, ne kot šefice, ne kot ministrice, le kot zveste tajnice ali ljubice. Tudi v Državnem zboru RS (vsaj simbolno) prestižnih mest predsednice in podpredsednice DZ RS še ni predsedovala nobena ženska; zanje je kvečjemu mesto sekretarke.

Elena Pečarič