Dejstvo je, da je Bill Clinton igral pomembno vlogo v volilni kampanji njegove žene Hillary. Z dogajanjem na konvenciji sta končno osvobodila Baracka Obamo njunih senc in mu v viharnih, odločnih in vsaj navidezno iskrenih govorih podala javno zeleno luč za združitev vseh demokratskih volivcev v ZDA, kar je za kampanjo ključnega pomena. Zanimivo pa je, da se je Bill Clinton, znan šarmer, odličen politični retorik in nenazadnje po vsem svetu oboževan ameriški predsednik, med kampanjo za nominacijo ni najbolje znašel. Je temu botrovala nova medijska realnost, precej drugačna od tiste iz leta 1992, ko je prvič zmagal na ameriških volitvah? Kot pravi eden od njegovih bližnjih sodelavcev zna to biti res, saj »Bill ni bil navajen 24/ 7 medijskega poročanja in ljudi, ki z mobilnimi telefoni snemajo vse kar se dogaja okoli njega.«

Koncept vseobsegajočega medijskega omrežja se imenuje radikalna transparentnost in zagotavlja, da osebe, ki svetijo na političnem nebu, nimajo več nobene garancije za zasebnost. Vsak zapis, fotografija, video, lahko najde svojo pot na družabna omrežja, novičarske portale, forume… kar se vse dogaja v ZDA. V Sloveniji je tega bistveno manj, a bo vseeno zanimivo opazovati, kako uspešno so mediji, neodvisni in uveljavljeni, pripravljeni na igro, v kateri smo vsi medijski poročevalci in kjer ne obstaja en in edini »pravi« pogled na realnost.

Ne gre pozabiti lekcij iz ZDA. Na primer to, kako se je Bill Clinton med drugim za časa kampanje za nominacijo njegove žene zameril svojim temnopoltim podpornikom in kot je zapisal Politico,«namesto podpornik temnopoltih, ki so mu svojega dne nadeli ime »Bubba«, postal podpornik belopoltih«. Tega si ni želel. Kakor si tudi ni želel, da bi kamere ujele njegovo žuganje o Baracku Obami, za katerega je dejal, da je »pravljica« za otroke.

V slovenski volilni kampanji trenutno v kontekstu izkoriščanja tega medijskega omrežja še ni videti posebnih premikov. Niti ni opaziti pretiranega pritiska javnosti, ki bi v vlogi nekakšnih političnih paparazzov- aktivistov poskušala vplivati na volilno dogajanje. Vseeno pa je opaziti nekaj novosti na slovenski spletni politični sceni.

Tokrat predvsem v štirih primerih med vodilnimi akterji. Na strani SD, ki je z RedBookom slovenski politiki zagotovila izgubo nedolžnosti v družabnih omrežjih za politične namene. Na strani Zares, ki vzdržuje spletno mesto, ki temelji na participaciji uporabnikov in dialogu ter z inovativno uporabo videa. Tudi na strani SDS imajo dobro vzdrževano spletno mesto, ki izrablja nove tehnologije, je pa manj interaktivna v smislu participacije uporabnikov. O strani LDS bi lahko rekli nekaj podobnega, pri čemer je vendarle treba opozoriti na to, da je Katarina Kresal najbolj aktivna med predsednik strank na vse bolj popularnem družabnem mediju Facebook. Na drugih družabnih portalih kot so You Tube, Twitter ipd… so slovenske »politične igre »radikalne transparentnosti« prej izjema, kot pravilo. Internetni zanesenjaki si vsekakor želimo še več naprednega dogajanja.

Sicer pa je razlika med zadnjimi in tokratnimi parlamentarnimi volitvami na spletu ogromna. Volivci in volivke imamo na voljo spekter internetnih virov, od uradnih spletnih mest strank, do osebnih spletnih mest nekaterih politikov in neuradne kanale, skupaj z blogi, ki so odlično informacijsko dopolnilo spletnih televizij, spletnih časopisov in novičarskih blogov . Nekaj je gotovo, informacij s katerimi si lahko volivke in volivci pomagamo pri odločanju na tokratnih volitvah, bo največ doslej, in bodo tudi manj ukrojene s strani piarovcev, ki skrbijo za ton in slog javne debate.

Primož Žižek in Uroš Žižek

Komentatorja sta poznavalca in analitika poslovnega spleta v Sloveniji in soustanovitelja spletnega analitičnega podjetja E-laborat.