Pred petimi leti je Kitajska poslala človeka v vesolje, lani je uspešno utirila lunarni satelit, kmalu gre na Mars. Podobno vesoljske so bile minule poletne olimpijske igre Peking 2008 in to ne samo z globalno odisejo olimpijskega ognja (zakaj ga niso nesli tudi v vesolje?), s slikovitimi novogradnjami in otvoritveno-zaključnima spektakloma, niti sama tekmovanja in nekateri dosežki športnikov se niso zdeli s tega sveta.

“Če bo Michael Phelps izenačil moj rekord, bo drugi človek na Luni, če ga bo podrl, bo prvi na Marsu,” je bil dejal Mark Spitz, do pred kratkim s sedmimi najbolj zlat medaljist enih iger; Phelps jih je dobil osem. In to ravno v času, ko je doping očrnil atletiko in se je gorišče denarja in ostalega začel oddaljevati k plavanju. Svet ga je potreboval in Phelps ni prišel slučajno.

Superplavalec ni bil edini superjunak teh iger, moj najljubši “superman” je bila superženska, pravzaprav -mama Dara Torres, 41-letna plavalka, ki se iger udeležuje od leta 1984 in vedno osvoji kako odličje, letos tri srebra! Za nas je bilo seveda ljubko srebro Sare Isaković, samo malo tudi zato ker si jo lasti še Srbija, Primož Kozmus je bil sploh zlat, res pa so tudi vse uvrstitve med prvih deset primerljive s stopničkami, zato bravo tudi ostali!

Festival človekovih skrajnih zmožnosti je otvorila megalomanska prireditev, ki jo je tudi s pomočjo dva tisoč prostovoljcev-tolkačev domislil režiser Yimou Zhang. Med igrami je še sto tisoč mladih pomagalo obiskovalcem, še 400 tisoč dodatnih in bolje poučenih prostovoljcev pa je hodilo po mestu in usmerjalo tujce v pravo smer, tako da ne bi videli kaj, kar je skrito, ali zašli kam, kjer uradno ne obstaja. Nasprotno je proti svoji volji, a isto brez plačila, zapustilo domove na tisoče ljudi in se umaknilo blišču. Tako jim lahko rečemo tudi olimpijske igre prostovoljcev.

Najprej bodo najbrž že do Londona 2012 omejili število akreditacij na glavne poročevalce in snemalce in s tem razredčili nepopisno gnečo na dogodkih. Ta spremembica pa morda kaže pot, po kateri bodo usmerjali bodočnost: manj blišča, ista vsebina pri skromnejši embalaži, torej iskanje zdravih razmerij in naposled vrnitev radosti in prvotnega olimpijskega duha igram in pa navsezadnje ljudem, da ne bodo postale tudi igre elite. Ali bi kaka Hrvaška danes lahko organizirala igre? Kitajska je v marsičem presegla zdravo mero. Ampak saj lahko, saj to je njena stvar? Ni čisto tako, ker za sabo vleče druge. Primer je že ogenj: ali so ga res morali prenesti po tako velikopotezni in še spotakljivi poti? Ali pa je bilo pač treba obiskati nekaj izbranih mest? Ker potem bi jim lahko matematik našel krajšo pot. Ampak seveda se je moralo iti tudi po svileni poti. No, že takšnemu lišpanju bi se lahko naslednjič izognili. Verjetno nas nihče ne opazuje.

Robert L. Tuva