stemnilo se je. pravkar sem se vračal s pitja piva z avtomehanikom, ki servisira moj avtomobil. nisem zavil domov. bil sem že zmenjen s kolegom, da si ogledava skladišče, kamor bi lahko spravila neko robo, ko sem se nekoliko zamudil na svoji poti v ljubljano.

takrat sem jo spet videl. svojo razparano vulvo bi gotovo vlekla mimo šmarne gore, če je ne bi pobral. rada je fafala in pofukali so jo že skoraj vsi moški, ki jih poznam. živim na periferiji, kjer za pivo v lokalu zveš vse. še prihodnost ti napovejo. in ona jo je napovedala marsikomu. v čakalnici so se srečali trije znanci, ker jim je poklonila srbeči spomin na spolni kontakt. postali so še večji kolegi. ženske bi se v ginekološki čakalnici pobile.
»beer and the power it holds.«

rit v oprijetih kavbojkah; še vedno je bila dobra ženska. uzrl sem jo počasi, prek hitrostne ovire, skozi ‘porniče’. dobra je bila in pofukal bi jo. premagal bi vse svoje čistunske ovire. in ji polizal pičko tako, da bi ji dvakrat prišlo. dobro prodajalko mesenih užitkov spoznaš po tem, da je zasedena vsak večer. največkrat od devete do enajste ure. in v svojih časih je bila ona vedno.
»kaj je čelavi, ti ga potegnem?«
»zdravo,… rabiš prevoz?«
»oooo dučko, ti si… ja, prosm…«
izbočila je rit, sedla na sopotnikov sedež in zavrtela svoji nogi na prašno prevleko iz kavčuka. sedež je bil še danes prepojen s švicem iz moje riti, ko me je približno pred dvema letoma zajahala in v stoječem stanju tiča in avtomobila pripeljala do vrhunca za deset tisoč tolarjev.
»kam greš, domov?«
»ja. a maš čigumi?«
»imam, izvoli…«
gotovo je po fafanju na domu želela popraviti okus.

»kako si, kaj počneš, duće?«
»delam, igram, plešem, heheh… jutri imam, vidiš, prav tukaj vajo za balet.«
pokimajoče pokažem na prenavljajoči hram kulture.
»hahaha, hecaš se, balet?«
»ja. ne. moja vloga je teatralna, ne plesna. veš, rabm ustvarjalnost, ker me samo še ta vleče iz depresivnosti…«
»daj nehaj, zakaj pa si tak? meni iz zamorjenosti pomaga glasba…«
»muska?«
ženska je bila neumna, a imela je prav. dobra glasba je iz ravnodušnosti spravila tudi tako treznega človeka, kakršen sem bil sam. ob zvokih radia sva se peljala proti vikrčam, kjer sem osebno vozilo ustavil, da bi izstopila…
»imaš čas za čik?«
»minutko.« odgovorim.
»izvoli…«

suhe ustnice se mi nalepijo na bel cigaretni filter. vsakič, ko cigareto odmaknem, ji sledijo, dokler se ne odlepijo in tlesknejo zopet ob dlesni. proces ustvarja zvok, kakršnega prinaša odmev po padcu decilitrske kepe vode v tolmun.
»dober, suh čik…« kot fuk, kjer ti ne pade prijatelj med nogi že pred koncem bitke zaradi zamaščene nožnice in hladnega kondoma.
»ja, novi so, so ti všeč po okusu?«
»še kar… pa ti? si še v salamoncu?«
nisem je spoznal v oglasniku, ampak v živo, na jadranju. ženske sem rad lovil poleti. takrat vidiš material. vidiš joške, rit. debeluhinj in pretirano suhljatih žensk nisem maral. fukal jih bom, ko bom star, grd in ne bo pomembno, če bom bogat. za prispevek prostituciji se vedno najde denar. ona ga je imela veliko, vseeno pa se je očitno nehala prodajati.

»nisem več kurbica, imam fanta…«
zakašljal sem od presenečenja in se nasmehnil.
»fanta…«
»ja,… ni iz tu, iz koroške je. živi pri meni. ni tak kot ljubljanski fantje. pošten je, delaven.«
»aha…«
seveda, omislila si je naivnega prišleka, ki ni poznal njene preteklosti. morda se še vedno skrivno pritiska, on pa se tega sploh ne zaveda.
“vsako jutro me pelje v službo…”
gotovo v pisarno spremljevalnega servisa, kjer je še priložnostni masažni salon. on tega ne ve, saj zanj ljubljana ni majhna. za nas, pedrske žabarje, je taka kot vagina. vedno zavohaš kdo je bil v njej in brcneš skurbano prasico, ki želi postati tvoja ženska, po toboganu čez balkon. vedno jih izda vonj. s tem je podobno kot z vinom…

»zlat je.« sem bil ciničen.
»res je zlat!«
»ampak vsaka copata se nekoč obrabi.«
»hihihi, ti že veš… se spomniš svoje nuše, kaj ti je počela?«
»daj, prosim, nehaj!« sem zatajeval spomine na labilno obdobje v preteklosti, frcnil čik, zamahnil z roko v pozdrav in zaškripal med speljevanjem sveže zaščitenega avtomobila v nov sprehod skozi temačne kotičke izprijenih misli.

gregor rozman