Minuli teden je v Novem mestu potekalo intenzivno enotedensko glasbeno izobraževanje, odprto za vse, ki jih zanimata improvizacija in jazz (ne glede na inštrument), ki so se ga udeležili številni glasbeniki iz celega sveta. Kot udeleženka Jazzintyja 2008 sem s seboj seveda vzela tudi kamero in beležila dogajanje. V družbi z glasbeniki iz Slovenije, Koreje, Hrvaške, Grčije, Nizozemske, Kube, Japonske, Nemčije, Avstrije, Italije in ZDA.

Tisti, ki smo se udeležili delavnic, smo imeli precej pester urnik. Po naporni noči in kratkem spancu v super novomeškem hostlu Situla smo dopoldne okupirali novomeško glasbeno šolo Marjana Kozine, v kateri smo se uglaševali in ogrevali (vokalisti v družbi Judy Niemack in Milesa Griffitha, instrumentalisti pa pod mentorstvom odličnih glasbenikov Adama Nussbauma, Andyja Middletona, Jorisa Teepeja, Jasperja Soffersa, Ratka Zjace, Daniela Noesiga, Amela Serre, Erika Marenče, seveda pa ni manjkal karizmatični harmonikar Simone Zanchini), popoldnevi so se pričeli s plenarnimi predavanji o različnih segmentih jazzovskega igranja (melodiki, harmoniji, ritmu in improvizaciji), potem pa smo se zbrali vsak v svoji combo zasedbi in veselo vadili program za zaključni koncert.

Mentorji so poskrbeli za nepozaben začetek festivala že v ponedeljek, ko so družno nastopili v Kulturnem centru Janeza Trdine. Za uvodne besede je poskrbel stari znanec Jazzintyja Adam Nussbaum, sama pa sem v naslednjih dneh podokumentirala še delo Judy Niemack in Milesa Griffitha, ter nepozabno predavanje Simoneja Zanchinija:

(za boljšo resolucijo kliknite sem)

Povzeti prevod:

Adam Nussbaum: “Vsaka situacija, v kateri se boste znašli, bo nekaj novega. Lahko imate iste glasbenike, ki vsako noč igrajo isto glasbo. Vsaka soba je drugačna, vsak klavir je drugačen, vsak set bobnov je drugačen, vsako okolje je drugačno. In občinstvo je drugačno. Vse je lahko enako, a ni enako. Vsako noč je drugače in vi morate obvaladiti situacijo. Vi imate to možnost in sposobnost. Jaz sicer ne morem spremeniti zvena te sobe, imam pa senzibilnost…torej se lahko prilagodim temu prostoru in okolju.”

Judy Niemack: “Ni pomembno….samo da ni preveč besed. Zapoj tako, da ne bo preveč besed in da boš lahko zapela z občutkom…(odpoje) No, vidiš…super!”

Simone Zanchini: “Če naredim tole…boste prepoznali ritem…In tudi to poznate…mama Afrika, vsa glasba prihaja od tam. To poznate in plešete lahko, niste tega študirali, ampak to imate v sebi.”

Miles Griffith: ” Ja, dajmo v eni vrstici”.

Simone Zanchini: “Če pa naredim tole…tega najbrž ne poznate…Poznate, ker poslušate takšno glasbo…ampak, to imate v sebi…”

Adam Nussbaum: “Poskusite delati tisto, kar vam ne gre dobro. Če boste počeli samo tisto, kar že znate, ne boste napredovali. Delati morete na tistem, kar ne znate..samo tako boste širili svoje znanje in sposobnosti”.

Delo v combo zasedbah je bilo za različne znanja željne (mlade in stare) glasbenike najlepše in hkrati najbolj stresno doživetje - skupaj smo pripravljali in ustvarjali skladbe za zaključni sobotni koncert. Jaz sem ujela dve zasedbi - Latino combo (z mentorjema Danielom Noesigom in Amelom Serro) in Mainstream band (pod mentorstvom Ratka Zjace in Jasperja Soffersa):

(Vimeo ogled)

Prvi večer Jazzintyja smo v Lokal Patriotu ujeli koncert zasedbe Kaja Draksler’s “Acropolis”:

Za konec pa še tisto, na kar smo ves teden čakali - zaključni koncert, ki se je zgodil v ambientu Muzejskih vrtov (Dolenjskega muzeja). Priznam, jamm sessioni, na katerih smo muzicirali in prepevali vsak večer v Lokal patriotu, se niso zabeležili (razen nekaj posnetkov, ki se bodo v kratkem znašli na mojem blogovju):

Untitled from Katja Lenart on Vimeo.

kamera: Marko Bratuš

(youtube verzija)

Če vam letos ni uspelo (pa ste si to želeli), vam je lahko seveda žal. Resno.

Katja Lenart