Kronologija dogodkov povezanih z izvajanjem partnerstva UFO – Partnerstvo za bodoče možnosti, Union or Future Opportunities. Kar se da strnjeno bomo opisali dve leti in pol trajajočo zgodbo povezano s financiranjem, predvsem zato, da bi opozorili kaj vse norega se vam lahko zgodi, če naivno verjamete in delate v skladu v sloganom EQUAL »Svobodno gibanje dobrih idej«.

V program je bilo vloženo veliko ur dela, ki si jih nismo mogli uveljavljati oz. so bila povsem brezplačna. Iz odgovorov na ugovore na naše ugovore pa smo dobili le »tako pač je, to zahteva EU zakonodaja«. Zaradi napak, ki so zgolj proceduralne in posledica netočnih ali pomanjkljivih informacij odgovornih, bomo morali vrniti 13.000 EUR. Pri čemer ni pomembno, da smo izpolnili zastavljeno vsebino in namensko porabili vsa sredstva ter delovali povsem v skladu in z namenom zahtevane zakonodaje.

Pol leta pred uradnim javnim razpisom smo se v društvu YHD začeli vsebinsko in formalno pripravljati na razpis. Na Ministrstvu za delo družino in socialne zadeve (v nadaljevanju MDDSZ) smo najprej iskali osnovne informacije in odgovore na različna vprašanja, ki so se nam postavljala, predvsem v zvezi s tem ali naša vsebinska ideja sovpada s predmetom, prioritetami in področji razpisa. Zavedali smo se zahtevnosti le-tega, zato so se naše priprave in grobo oblikovanje namena, ciljev in aktivnosti partnerstva, začele tako zgodaj. V tem obdobju smo komunicirali z ga. Kušar, ki pa še ni bila na izobraževanju EQUAL v Bruslju in nam zato ni znala podati vseh odgovorov na naša številna in natančna vprašanja. MDDSZ je prvič bilo v vlogi organa upravljanja tovrstnega programa in zato pristojni niso imeli jasne predstave o vodenju in izvajanju le-tega. Tako smo prosili in dobili tudi sestanek s takratnim ministrom g. Vladom Dimovskim in pristojno direktorico Direktorata za zaposlovanje ga. Stašo Baloh Plahutnik. Na tem sestanku smo od obeh dobili zagotovilo, da so naše ideje skladne s predmetom razpisa, in da je celo zaželeno, da se na razpis prijavimo. S tem so naši začetni pomisleki in bojazni odpadli ter intenzivno smo začeli z iskanjem nacionalnih partnerjev in izpolnjevanjem obširne razpisne dokumentacije.

Za tako zahteven podvig, smo se odločili predvsem, da bi se rešili vsakoletne stiske, kje dobiti sredstva za financiranje plač naših osebnih asistentov. S FIHO-m potekajo vsakoletni spori glede višine sofinanciranja programa Neodvisno življenje hendikepiranih, ker nas diskriminirajo in nam namenjajo bistveno manjše vsote kot primerljivim programom drugih invalidskih organizacij. Program EQUAL je predvsem obljubljal podporo in spodbudo inovacijam ter dobri praksi. Prav te ključne zahtevane elemente je vsebovala naša vsebina partnerstva. Obljubljeno je bilo, da se bodo projekti, tudi po zaključku EQUAL, še naprej podpirali in implementirali na nacionalnem in mednarodnem nivoju. Tudi to je bila za nas pomembna perspektiva razvoja. In nenazadnje se nam je ponujala izredna priložnost, da zamenjamo pisarno in pridobimo nove opremljene prostore, kjer bi lahko normalno opravljali svoje delo.

Razpis EQUAL je predvideval 100% sofinanciranje in tako smo tudi naše partnerstvo oz. prijavo na razpis oblikovali, vendar pa so se med razpisom pogoji spremenili. Odgovorna komisija se je odločila, da se izbere več partnerstev na račun tega, da se procentualno zmanjša sofinanciranje posameznih partnerstev. Že to je bila prva »nerazumljiva« poteza, ki nas je postavila v neugoden položaj, saj smo bili prisiljeni skrčiti in prilagoditi naše aktivnosti in cilje, kar pa je glede na kompleksnost prijavljenega partnerstva bilo zelo težko. Seveda pa nismo imeli druge izbire kot, da na to pristanemo. Kaj to pomeni, smo se dejansko zavedali pri iskanju in oblikovanju transnacionalnih partnerjev, ki so obvezen in pomemben sestavni del pobude EQUAL. Izbrani transnacionalni partnerji so namreč imeli veliko več razpoložljivih sredstev za namene skupnega sodelovanja, kar nas je že takoj postavilo v neenakopraven položaj, saj nismo bili sposobni enakovredno participirati v vseh zastavljenih aktivnostih. Obe izbrani transnacionalni partnerstvi sta z večjim deležem, kot mi prispevala h kritju skupnih stroškov, tudi transnacionalna srečanja smo organizirali na način, da smo mi imeli kar najmanj stroškov; tako smo, kar dve srečanji organizirali v Ljubljani. Da bi lahko izpolnjevali vsa zahtevana administrativna in računovodska dela ter nemoteno izvajali zastavljene aktivnosti, sva v celotnem obdobju partnerstva (30 mesecev) s kolegico tovrstna dela delali brezplačno (predavanja, raziskave, medijske predstavitve..). Vsak mesec smo na ministrstvo oddali fascikel računov in poročil.

Prva dezinformacija, ki smo jo dobili s strani ministrstva, od takrat odgovorne direktorice Direktorata za zaposlovanje ga. Plahutnik (sedaj pa…), je bila, da se zahteva nabavo opreme, računalnikov, ki imajo evropsko poreklo. Tako smo šli v iskanje računalnikov, ki bi imeli izkazano evropsko poreklo, a so nas povsod gledali začudeno in nam zatrjevali, da takih računalnikov zlepa ne bomo našli in jih res nismo. Kasneje smo izvedeli, da je bila ta zahteva neutemeljena. Glede samega nakupa opreme pa je bilo rečeno, da je čisto dovolj, če zberemo tri ponudbe, niti najmanjšega namiga, niti omembe, da moramo uporabljati Zakon o javnih naročilih. Ga. Plahutnik je zamenjal g. Erik Kos, ki pa na svojem mestu ni ostal prav dolgo. Program EQUAL, ki je mednarodno definiran, je interpretiral, kar po svoje in hotel na silo združiti različna partnerstva, zmanjšati finančna sredstva in spremeniti pogodbeno določena pravila igre. Preden je lahko povzročil večjo škodo, so ga na srečo s posredovanjem iz Bruslja zamenjali in na njegovo mesto je prišel g. Robert Drobnič. Že tretji po vrsti, ki je uvedel svoje metode dela, razlage in navodila za izvajanje programa. Še večja fluktuacija je bila pri drugih odgovornih kadrih zadolženih za program EQUAL tako, da smo iz meseca v mesec imeli opravka z novimi ljudmi, ki o preteklih dogajanjih in dogovorih niso vedeli nič. Znova in znova smo morali opisovati svoje dejavnosti in popravljati obrazce za nazaj. Tudi informacije, ki smo jih od njih zahtevali oz. bi nam jih morali kot odgovorni za program posredovati, so bile mnogokrat nepopolne, nasprotujoče si ali pa jih sploh ni bilo mogoče dobiti. Pričakovali smo, da nam bo ministrstvo stalo ob strani v smislu strokovne podpore, usmerjanja in dajanja navodil, predvsem z računovodsko administrativnimi navodili in drugimi pravno-formalnimi pogoji, ki jih zahtevajo EU direktive ter standardi za koriščenje in upravičenost sredstev. Gre za tisoče strani, ki jih je NVO izvajalcem nemogoče obvladati kar tako. Nič od tega ni bilo, še huje, na ministrstvu tudi sami niso vedeli, kaj se sme in kaj ne, sproti so spreminjali pravila in navodila ter od nas zahtevali, da se jim prilagajamo in jih brezpogojno izpolnjujemo. Po dolgih mesecih, smo končno dočakali skrbnika pogodbe, ki bi ga morali imeti že od samega začetka. Zadolžitev le-tega, je bila sprotno preverjanje pravilnosti, izvajanje in delovanje partnerstva skladno s programi in načrti, predvsem pa pravilnega finančnega poročanja oz. ključa za vrednotenje stroškov in upravičenost koriščenja porabljenih sredstev, na podlagi katerih smo podali zahtevke. Pred tem smo informacije dobivali bolj ali manj telefonsko, če nam je koga sploh uspelo dobiti na telefon. Npr. zadnje dneve pripravljalnega obdobja ni nihče dvigal telefona in, ko smo hoteli pojasnilo, so nam odgovorili, da se preprosto niso oglašali, ker je bilo enostavno klicev preveč.

Velik problem za izvajalce je predstavljal nekaj mesečni zamik izplačila porabljenih in upravičenih sredstev. Sredstva smo namreč dobivali za nazaj, kar je pomenilo, da smo morali nekako najti denar, da bi lahko normalno delali in izvajali planirane aktivnosti. Za večino partnerstev, ki smo v nevladju in ne razpolagamo z rezervami, saj se projektno in namensko financiramo, je to dejstvo predstavljalo resen ali celo nepremostljiv problem. Vse to nas je močno oviralo pri izvajanju tekočih aktivnosti.

Kot pričakovano, nas je obiskala prva zunanja kontrola, ki smo jo sprejeli povsem mirni, da delamo vse tako kot in kar moramo. A takoj je prišlo presenečenje, kot huda kršitev je bilo obravnavano dejstvo, da smo imeli znak EQUAL zgolj na vhodnih vratih in ne tudi vidnega plakata v notranjih prostorih pisarne. Čeprav takrat tudi nismo imeli točnih navodil o informiranju in obveščanju, smo vse pomanjkljivosti glede tega še isti dan odpravili. Jasno nam je bilo, da moramo na vseh dopisih in na javnih mestih izkazovati sofinancerja in to smo dosledno počeli. O zvezdicah in o tem, da mora biti logo EQUAL, tudi v prostoru, pa nam nihče ni povedal; seveda zgolj naša napaka, ker bi že morali to navodilo najti nekje med osemsto stranmi drobnega tiska. Ko smo zadevo hoteli popraviti in prosili ministrstvo za plakat, da bi ga obesili v pisarno, ga na ministrstvu niso imeli, ker so ga šele naročili. Druga, zelo draga domnevna napaka na tej kontroli pa je bila pri nakupu opreme. Nepravilnost je bila v tem, da neizbrani ponudniki niso bili o tem pisno obveščeni, temveč le telefonsko. Kazen za to je bila nepriznanje celotnega stroška nakupa opreme, brez katere svoje dejavnosti ne bi mogli izvajati. Pred tem, smo imeli pisarno v velikosti 15 m2, z eno pisalno mizo, kjer smo trije zaposleni na vozičku izmenično opravljali svoje delo. Druga kontrola za isto obdobje je bila popolnoma drugačna in nasprotna prvi kontroli tako, da smo dolge mesece bili v negotovosti, kaj bo obveljalo. Prav tako, so bila nasprotja in trenja tudi med ministrstvom in zunanjo kontrolo o pravilni interpretaciji pravilnosti postopkov in upravičenosti stroškov, kar izhaja tudi iz poročil kontrol, kjer pa je bila tudi časovnica taka, da smo nasprotujoče si zahtevke po vračilu sredstev prejemali skoraj istočasno. Te konflikte med različnimi nadzorniki smo imeli možnost neposredno občutiti na sestanku, ki smo ga zahtevali z odgovornimi za program EQUAL. Tu so nam morali pritrditi, da je ministrstvo in odgovorni, ki jih sedaj ni več, storili veliko napak za katere ne bodo nikoli odgovarjali, a posledice le teh napak moramo v končni fazi nositi le mi; zanje smo tudi pravno in materialno odgovorni.

Kruto dejstvo pač, če se v prepričanju in želji, da zadostiš namenom, ciljem in zahtevam razpisa, ne posvetiš birokraciji in ustvarjanju vtisa o svojem delu. Žalostno spoznanje, ki smo ga v tej izkušnji pridobili je ta, da bi bilo dovolj imeti pravnega in računovodskega strokovnjaka, ki bi fiktivno prikazoval naše delo in upravičene stroške. Izpolnjene aktivnosti, številni izdelki, inovativni pristopi, raziskave, dobre prakse, mednarodne izkušnje in izpolnjeni cilji niso imeli nobene vrednosti, pozornosti in veljave. Drugi direktorati tega istega ministrstva so gladko ignorirali in celo sprejemali nasprotujoče ukrepe, ciljem, ki jih je naše partnerstvo zasledovalo. Velja omeniti, da je bil eden od kriterijev za izbiro sofinanciranja s strani ministrstva, inovativnost in možnost nadaljevanja in implementacije programa. Večkrat smo na neusklajenost direktoratov (invalidi, sociala, zaposlovanje) opozarjali tako z dopisi v katerih, smo jih prosili za usklajeno podporno politiko ter na sestankih, kjer se je pogosto izkazalo, da direktorati istega ministrstva za drug drugega ne vedo, kaj počno in smo prav mi večkrat bili povezovalni člen, ki jim prinaša informacije o njihovem delu.

Prepričani smo, da smo v času izvajanja projekta veliko naredili in odpirali področja o katerih se prej ni toliko govorilo in da imamo tudi dosti za pokazati:
Izdelava treh (1. profesor 2. pisarna 3. kino) spotov za promocijo zaposlovanja v običajnih okoljih (predvajani vsaj 200 krat na nacionalni in privatnih TV postajah, predvajani tudi na HTV, izdelani na DVD-ju v 6 jezikih in prikazovani na različnih javnih dogodkih, predstavitvah in izobraževanjih).
Izdelava dokumentarnega filma (1. del, 2. del) in dokumentov s primeri dobrih praks, 20 minutni dokumentarec objavljen na spletu, predvajan na številnih javnih dogodkih, čaka na uvrstitev v program RTV Slovenija. Tudi del večjega produkta s primeri 3 držav (Slo, Nem., Šve.), premierno predstavljen v Bruslju v času »Employment week 07«.
Izdelava profila poklica osebnega asistenta z izdelanim in zaključenim izobraževanjem, podelitvijo diplom, izdanim priročnikom, izdelanim etičnim kodeksom.

Štiri mednarodne primerjalne študije s področja zaposlovanja: http://www.handyworld-si.com/slo/, http://www.handyworld-si.com/kartica/2008/gender_raziskava.doc, http://www.handyworld-si.com/kartica/2008/previous_projects_raziskava.doc, http://www.handyworld-si.com/kartica/2008/employment_centres_raziskava.doc in vključevanja na trg dela, analize slovenske zakonodaje, baze podatkov o iskalcih in ponudnikih dela.

Številne pobude in predlogi za izboljšave in omogočanje lažjega dostopa do trga dela za hendikepirane osebe (Ministrstvo za javno upravo).

Odgovorni, ki pa niso več odgovorni na svojih mestih, ne bodo odgovarjali nič, pa tudi plače jim ne bo potrebno vrniti.

Elena Pečarič

*”Vsi enakopravni”