nahajal sem se v smrtnem strahu. sledil mi je belial, ki ga v bistvu nisem videl. le vedel sem.
tekel sem kolikor sem mogel s temi nogami in pljuči. v meni je gorel nekakšen občutek krivde. nekomu sem moral storiti nekaj hudega in ta občutek se je materializiral v ta ogenj, tega demona, ki me je preganjal. nikamor mu nisem mogel ubežati, se skriti, kajti vedno je vedel kje sem. sledil mi je in rušil zidove pred seboj. bil sem brez vsakršne možnosti. naposled sem se nekako spotaknil in padel. na svojem hrbtu sem začutil praske parkljev in postal ujetnik šestih rok, ki so me nasadile na rogova.

zbudil sem se na sopotnikovem sedežu svojega avtomobila. meglena stekla. slab zrak. nedelja. nekaj minut čez enajst. slabost in glavobol sta naznanjala mojo budnost. demonu, ki me je preganjal, sem, vsaj za zdaj, ušel. toda biti moram previden. vrnil se bo. vedno se.
»pizda, blede se mi.« kratek monolog.
žig na desnici je pričal, da sem večino noči preživel v gali na metelkovi. toda očitno ne sam. v ustih sem še imel okus po pički. ko sem se obrnil, sem na zadnjem sedežu zagledal neznanko, ki je spala ogrnjena v odejo, izpod katere sta štrleli rama in joška. dobra je bila. ni bila moj klasičen izdih razočaranja nad izborom črtice. če se ne bi počutil tako slabo in bi ne zaudarjal po žganem listju ter potujočem bifeju, bi ji zatežil, jo še enkrat pofukal in vrgel iz avtomobila.

izstopil sem in se nadihal svežega zraka. slabost je nekoliko popustila. popadel me je občutek paranoje. očitek pred načinom življenja. v sodelovanju z njim me je zapekla vest in nujno sem moral storiti nekaj, da bi se vame vrnil notranji mir. zbudil sem pičko:
»oblec se.«
»…a ti si. kako ti je že ime?«
»a je važn?«
»jst sm valerija. val.« se je nasmehnila.
»deuce.«
»a maš čik?«
sestavljala in oblačila se je, kot bi se le meni in le zanjo ustavil čas, da bi ji priskrbel tobak. vendar sva ponoči skadila vse.
»pizda, me glava boli. zmigi se. nekam morm.«
»kam?«
»a te kje odložim?«
»ne.« je odgovorila zmedeno.
»kaj ne?«
»grem s tabo. a lahko?«
nisem ji odgovoril, sem pa obrnil ključ.
»kje te fuknem ven?«
»kam greš?«
»koji te kurac briga?«
»povej, no!«
postajala je že otročja in zmanjkovalo mi je potrpljenja.
»fuknu te bom ven na avtobusni.«

med kratko vožnjo me je gledala z velikimi očmi in objela desno nadlaket. komaj sem prestavljal s to fuknjeno kačjo kraljico ovito okoli mene. ko sva se pripeljala, sem parkiral na prostoru za taksije in šel v lokal. sledila mi je kot zlati prinašalec. spila sva kavo.
»kam greva?«
»v cerkev…« sem ji lagal.
»kam?«
»samo tam še najdem mir.«
»v cerkvi?«
»ja, v prazni.«
prodal sem ji piškavo skrivnost. da moram včasih v cerkev. v donečo, hladno, nafukano z zlatom; cerkev.
»jst pa najdem mir samo na pokopališču in še zvečer je tko lepo razsvetljen… si že bil kdaj zvečer?«
krasno. pička z gotsko-morbidnimi motivi v tej svoji nadvse prijetno naravno dekorirani glavi. niti garderoba ni kazala na to. izdal jo je jezik. kot vsako. ponavadi slab izbor družbe popestri dober fuk. odkupnina za slab večer. kot bi varčevali svojo energijo. kaj vse moramo na začetku tretjega tisočletja storiti, da bi dobili fukat?
»a sm biu preveč nežen? sva sploh porivala?« sem bil nesramen.
»kva, a se ne spomneš?«
»ne.«
»hitr si nehu.«
»ja pizda, tega mi ni blo treba rečt!«
»če si pa nesramen. kva sm ti sploh nardila?«
»mal se posluši.«
»ti sebe posluši!«
»nehi.«
»kaj nehi, pizda se delaš cel jutr važnga. kva sm ti nardila? grem, če bi bil tko rad sam…«
obrnila se je. z njenim vonjem obogateni ceneni parfum je zapihljal v moj obraz, da se je pomešal s fiziologijo na oddaljujočem se oltarju seksualnosti. postal sem potreben.
»val…«
ni se obrnila. bila je v odhajanju. premagoval sem notranji hlad in zmagal v sebi le, da sem bil poražen pri njej:
»val!«
ustavila se je, zavihtela tisto svojo bohemsko torbico za hrbet in se obrnila. če bi ji bilo dano, bi se zavedala zmage ženskega nad moškim. vulve nad falusom. toda nasmehnila se je kot prvošolka, ki je pravilno odgovorila. videl sem jo, da je mislila, da le nisem tako brezčuten. morda je celo ugotovila, da sem na skrivaj zaljubljen vanjo, in da čustev ne kažem zaradi izkušenih prizadetosti. motila se je. želel sem jo še kdaj pofukati. tisti trenutek nisem mogel najti vzroka, zakaj tako čutim. morda je tičal v tistem prekletem vonju, ki mi ga je na tej najini poti skrivaj zlila v moškost.

gregor rozman