Zmaga časa nad prostorom
13. avgust 2008 ob 10:34 | Delta Nu |Vsak od nas je vojak, ki se skozi pasivno stanje psihičnega nasilja in pritiska vsakodnevne realnosti udejstvuje v globalni vojni. Skozi to realnost smo ob koncu 20. stoletja s svojim življenjskim slogom prekosili dimenzijo prostora s časovno dimenzijo, ki postaja osrednja domena naših življenj.
Časovnice, sistematično planiranje življenja, datumi sporočil na različnih vmesnikih naših računalnikov in ostalih digitalnih pripomočkov, elektronske identifikacije …, nas vse bolj umeščajo v abstrakten, nematerialen prostor mrež. Ljudje se premikamo s pomočjo velikih hitrosti sodobnega transporta, enaki procesi se dogajajo z ostalimi dobrinami, kar hkrati odraža hitrost pretoka nešteto informacij. Celotno stanje stvari v tem prostoru/času je kot nekakšno lebdeče, leteče stanje, ki ima občasne časovne postanke na različnih točkah teh nematerialnih, nevidnih mrež. Hipnotična super hitrost sveta okoli nas ustvarja začasni časovni otoček, ki stremi k popolni otopelosti globljih čutov, v nevrotično čudovitost izolacije, v popoln nadzor obrata iz prostora v čas.
Ti ključni procesi delovanja v sodobnem prvem svetu potiskajo tako posameznike kot tudi širše socialne entitete v izkustvo bivanja, ki se odvija predvsem skozi domeno časa. To izkustvo je vsebolj oddaljeno od doživljanja in obvladovanja prostora, česar smo morda še vedno vajeni iz preteklosti.
Dimenzija časa je postala osrednja domena predvsem za socialni in ekonomski razvoj sveta v katerem bivamo. Globalne posledice so skozi sistematično časovno organizacijo vidne tudi v vzpostavljanju najrazličnejših elementov moči: skozi globalizacijo znotraj katere velike vsote kapitala nevidno, skoraj matematično abstraktno potujejo skozi mreže, ki so sosledje prostora/časa.
Medtem pa se v realnosti bitke za teritorij vendarle nadaljujejo, celo povečujejo. Skoraj celotna Afrika in Južna Amerika, Indonezija, Tibet, Kazahstan, Afganistan, Irak, Izrael, Palestina, – so samo nekateri od teritorijev, ki so tako ali drugače v konstatnem vojnem stanju. Stanju vojne za prostor in kapital. Časovna dimenzija tu služi zgolj kot orientativni določevačec doseženih in nedoseženih ciljev. Po drugi strani pa nam gibanje kapitala, še posebej v prvem svetu, daje občutek lažne varnosti in nas pripravlja do tega, da verjamemo, da bitke za prostor več ne obstajajo, in da vse poteka brezhibno gladko in tekoče.
Potrebno je vzpostaviti deklarativno pozicijo tako izven vsega tega spektakla kot tudi izven okolij abstraktnih mrež, ki so oblikovana kot zaprta in izolirana prostorska časovnost. Le tako se lahko vsak posameznik v svoji notranji logiki in strukturalni funkcionalnosti oblikuje v orodje refleksije. Zgolj takšna deklarativna pozicija omogoča temeljito evolucijo socialnih razmerij, ki premagajo pasivno stanje zanikanja in paradigmo, temelječo zgolj na domeni časa.
Delta Nu
13. avgust, 2008 ob 11:53
Za reptiloidno svetovno elito, časovno omejena sistemska nujnost ne obstaja. Vrh piramide, ki je totalno degeneriran, vzpostavlja časovno omejenost običajnih posameznikov - sužnjev na dnu piramide. Matrica je dvojna, lažna realnost, ter neobstoječa virtualna časovna nujnost. Cilj celotnega sistema, je v zagotavljanju oprane delavne množice sužnjev, ki jih zanima samo osnovno materialno preživetje. Prehod človeštva na naslednjo stopnjo razvojne evolucije, predvsem duhovne, zavira povampirjen sistem globalnega materialnega kopičenja nepotrebnih sredstev. Virtualna odtujenost se odraža tudi v vsakdanjiku, ki je zmerom bolj plastičen. Množica oprancev, slepih za realnost narekuje debilen tempo, ki vodi v samouničenje. Robotiziranost množic se stopnjuje iz leta v leto, kam to vodi?
ANTI NWO
13. avgust, 2008 ob 12:40
Aha, Delta Nu tokrat bolje formulira svojo prejšnjo tezo o času kot kapitalu, ki je bila kot metafora preprosto neustrezna, saj se časa samega ni mogoče akumulirat, zbirat, združevat, dedovat, dat ali prodat. Tokrat čas razbije na sosledje izoliranih trenutkov, kjer pa je posamezen trenutek skozi številne mreže predstavlja nek položaj, situacijo. Skozi oblikovanje mrež lahko vplivamo na samo okolje, situacijo, medtem ko pa čas ostaja neodvisna spremenljivka, nekaj česar v mrežo ne ujamejo nobene časovnice ali plani. Trenutek je za statični pogled na realna omrežja nekaj podobnega, kot je izstrelek iz pištole za različne pajkove mreže. Izstrelek se dotakne pajkove mreže, se je za trenutek oprime in že leti naprej in pušča za sabo spremembe in posledice.
Fizična komunikacijska omrežja dejansko odpravljajo nekatere prostorske ovire in probleme povezane s tem in tako omogočajo drugim pojavom, da pridobijo našo večjo pozornost, za razumevanje samo tega dejstva niti ne rabimo povsem novega teoretskega okvirja.
Čas pri tem ostaja nepremostljiva ovira, neodvisna, neulovljiva dimenzija, vsaj do kakšne prihodnje tehnološke revolucije, morda v biotehnologiji ali pa takšne, ki nam bo prinesla v znanstveni fantastiki tako težko pričakovani časovni stroj.
In prav zato, ker nam čas ostaja neulovljiv, nam tudi “misliti čas” ne more kaj dosti pomagat (no tistim, ki jih že Heidegger ni posrkal vase), morda celo tista nova resnica, da danes štejejo zamisli in omrežja, niti ni tako zelo napačna, na svojem ozkem področju veljavnosti, seveda. Seveda pa mora bit tudi trenutek oz. celotna situacija (drugi) prava.
Izstopiti iz te nove omrežene realnosti, tako deluje kot nasvet modre stare mame, ki je že dosti videla in dosti dala skozi, vendar pa tistim, ki so do konca zapleteni v nova omrežja, ne bo spremenil sveta, vse dokler nek trenutek ne bo prestrelil in nepovratno spremenil njihovih obstoječih omrežij.
13. avgust, 2008 ob 13:22
@aljo
sedi… pet!
13. avgust, 2008 ob 13:25
…samo ,če ti ni medek kaj “sufliral”..?
13. avgust, 2008 ob 18:44
Aja, še to: metaforo časa kot kapitala tokrat nadomestijo večinoma vojaške metafore: zmaga časa nad prostorom, vsakodnevna globalna vojna z realnostjo(??). Če pozabim, da me to rahlo spominja na trenutno spet aktualnega Radovana Karadžića, pri katerem je vojska in bojevanje kot vrednota sama na sebi, poleg nacionalnega, že dosti prej dominirala v njegovemu miselnemu svetu, preden je dobil priložnost to tudi udejanjit, pa mi vseeno ni jasno, koga je treba mobilizirati proti komu, čas in prostor sta za to kaj neprimerna.
Če pozabim na prej omenjeno nepotrebnost in impotenco časovno prostorskega reza, tudi zaprtje v bunker tipa makrolab (kar je pravzaprav spektakel) zaradi svoje široke omreženosti ne pomaga kaj dosti. Izolacija, ki je zadosti radikalna, za tovrstno deklarativno pozicijo skoraj nujno vključuje kaj podobnega radikalnosti sv. Antona. Da pri tem o halucinacijah in skušnjavah niti ne govorimo. Tudi posnemanje drugih podobnih dejanj, iz te ali drugih tradicij, ni vedno dober odgovor na nove izzive.
Za razliko IMHO recimo od omrežja, ki ga ni mogoče nadzorovati in usmerjati, kot je recimo kakšen manjši wireless mesh, seveda ne s 3. ampak s kakšnimi 300.000 enotami, ki je že dolgo mogoč, pa še vedno neobstoječ. In ima od trenutka neodvisno strukturo, ki pri internetu skozi različne omejitve in prestrukturiranja izginja.
14. avgust, 2008 ob 3:53
Evo me :), buuuu
http://www.delo.si/clanek/65401
Le koga so najeli za rop SKB?
14. avgust, 2008 ob 11:07
ČČČE BI BILO MOGOČE BI ŠEL NA LUNO, SE TAM MALO DOL USEDEL IN GLEDAL DOL NA ZEMLJO
ALA USTAVITE ZEMLJO RADI BI IZSTOPIL